Jedro

Pravica do regresa za letni dopust je zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Ker tožene stranke niso dokazale, da bi bil tožniku v spornem obdobju izplačan regres za letni dopust, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženim strankam naložilo, da so dolžne tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta 2009 do 2012: - plačati 617,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila; - obračunati 65,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila; - plačati 617,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila; - obračunati 65,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila; - plačati 628,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila; - obračunati 51,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila; - plačati 640,97 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila; - obračunati 36,94 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka).

Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožniku povrniti stroške postopka v višini 439,68 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). S sklepom je zaradi umika tožbe ustavilo postopek na obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 in 2013 ter v delu zahtevka na plačilo akontacije dohodnine za leto 2009, 2010 in 2011. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo tožene stranke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbene zahtevke, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka.

Navajajo, da je višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb postopka, ker se je sodba glasila na ime osebe, ki je med postopkom umrla. Sodba je zato nična v celoti in ne samo v izpodbijanem delu. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že pravnomočno razsojeno o regresu za letni dopust za leto 2013. Tožene stranke zato smatrajo, da je predmet sojenja v ponovljenem postopku samo ugotavljanje procesne sposobnosti tožene stranke, ostalo ostane nespremenjeno.

Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. V sporu ne gre za vprašanje ali se je tožnik odpovedal pravici do regresa za letni dopust, ampak ali je tožnik vtoževane regrese dejansko dobil izplačane v gotovini. Tožnik se z dogovorom z dne 16. 3. 2013 res ni odpovedal pravici do regresa, sta pa stranki v dogovoru ugotovili, katere terjatve so med njima še odprte. Ker so bili regresi že plačani, jih zato tudi niso zapisali med odprte terjatve. Tožnik je predložil informativni izračun DURS oziroma izpise o odmeri dohodnine za leta 2008 do 2012, iz katerih izhaja, da je tožnik za navedena leta prejel regres za letni dopust. Če zapis v dogovoru ne bi izražal prave volje strank, bi tožnik zahteval njegovo razveljavitev, česar pa ni storil, čeprav je to procesna predpostavka za vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje neutemeljeno odvzema verodostojnost pričama toženih strank, po drugi strani pa nekritično daje verodostojnost priči tožnika A.A., ki je prav tako vložil tožbo proti toženim strankam za izplačilo regresov za letni dopust in je zainteresiran, da uspe v sporu tudi tožnik. Celo v primeru, če regresi ne bi bili izplačani, bi moralo sodišče prve stopnje smiselno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika o odpustu dolga. Tožnik je v dogovoru z dne 16. 3. 2013 izjavil, da so mu bile z izplačilom odpravnine in povračila namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da nima več nobenih zahtevkov do tožene stranke. Stranki nista konkretno opredelili, za katere terjatve iz delovnega razmerja dolg odpuščata, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da sta dolg odpustili na splošno. V primeru splošnega odpusta dolga pa v skladu s 322. členom Obligacijskega zakonika ugasnejo upnikove terjatve nasproti tožniku, za katere je v času izjave oziroma odpusta vedel, da obstajajo. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 10. 2014 izjavil, da je ob podpisu dogovora z dne 16. 3. 2013 vedel, da mu delodajalec dolguje regrese za letni dopust in da mu regresi niso bili izplačani ter da je dogovor prebral preden ga je podpisal. Navedeno pomeni, da je terjatev iz naslova plačila neto regresa za letni dopust prenehala. Takšen dogovor tako ne pomeni odpovedi pravici do regresa.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje navaja, da je upoštevalo, da tožnik ne prebiva v kraju sodišča in si je pooblaščenca izbral blizu kraja svojega prebivališča, na narokih pa ga je zastopal substitut iz B.. Ne drži, da si je tožnik izbral pooblaščenca blizu kraja svojega prebivališča, zato so nastali višji stroški pooblaščenca. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1554/2014 z dne 2. 4. 2015 pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je tožbo vložil zoper C.C. s.p., pri katerem je bil zaposlen. Ta je med postopkom umrl, zato so po razveljavitvenem sklepu v spor vstopili njegovi dediči. V nadaljevanju pritožbeno sodišče za prvotno toženo stranko C.C. s.p. uporablja izraz pokojna tožena stranka, za dediče, ki so vstopili v spor pa izraz tožene stranke.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodba, ki se glasi na pokojno fizično osebo absolutno nična, torej je nična v celoti in ne samo v izpodbijanem delu. Če stranka umre med postopkom, sodba pa se glasi na ime umrle osebe, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka v zvezi z nesposobnostjo biti stranka, kot je to že zaključilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1554/2014. Če je sodišče izdalo sodbo na ime stranke, ki je umrla med postopkom, je to sicer procesna napaka, vendar morajo dediči procesno kršitev uveljavljati s pritožbo ali izrednimi pravnimi sredstvi. Če tega ne storijo, takšna sodba ni absolutno nična, ampak postane tudi materialno pravnomočna in zavezuje dediče. Pravilo o absolutno nični sodbi lahko torej velja le v primeru, ko se sodba glasi na ime osebe, ki že v trenutku vložitve tožbe ni več živela.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri pokojni toženi stranki zaposlen od 1. 4. 2006 do 16. 4. 2013, - tožene stranke niso dokazale, da bi tožnik prejel pripadajoče regrese za letni dopust za čas od 2009 do 2012, - pokojna tožena stranka je za tožnika obračunala in odvedla akontacijo dohodnine od regresov za letni dopust in sicer za leti 2009 in 2010 od osnove 735,00 EUR, za leto 2011 od osnove 748,00 EUR in za leto 2012 od osnove 763,00 EUR, - tožnik in pokojna tožena stranka sta 16. 3. 2013 sklenila dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, ki v petem odstavku določa, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja med strankama in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da iz informativnega izračuna DURS (dejansko gre za potrdila o izvršenem plačilu -priloga B2) izhaja, da so bili tožniku za sporno obdobje že plačani regresi za letni dopust. V resnici iz teh listin izhaja zgolj to, da je pokojna tožena stranka od bruto zneskov navedenih v teh potrdilih obračunala in plačala davek. Navedeno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in toženim strankam naložilo zgolj obračun razlike med pripadajočim regresom za letni dopust in obračunanim regresom, kakršen je razviden iz teh potrdil ter plačilo celotnih pripadajočih neto zneskov regresa za letni dopust (obračunani bruto znesek zmanjšan za akontacijo dohodnine), kakor tudi plačilo neto zneskov od sicer že obračunanih regresov za letni dopust. 10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso dokazale, da bi bil tožniku v spornem obdobju v resnici v gotovini izplačan regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pri tem ocenilo vse dokaze, tudi izpovedbe prič, ki so zatrjevale, da se je regres izplačeval v gotovini na roke oziroma so o tem sklepale. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pokojna tožena stranka, če bi regres za letni dopust v resnici izplačevala v gotovini, to morala storiti na način, ki je predpisan z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico (Ur. l. RS, št. 5/98). Pravilno je tudi stališče, da je bilo dokazno breme glede plačila regresa za letni dopust na strani delodajalca in da tožene stranke takšnega plačila niso uspele dokazati.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je drugi odstavek dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka potrebno obravnavati kot odpust dolga. V skladu s prvim odstavkom 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Iz takšne določbe povsem jasno izhaja, da mora biti na eni strani podana izjava upnika, da ne zahteva izpolnitve svoje terjatve, na drugi strani pa izjava dolžnika, da se s tem strinja. Izjava upnika mora biti jasna in nedvoumna, za izjavo dolžnika pa zadoščajo tudi konkludentna dejanja. Zapisa v dogovoru, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več, ni mogoče tolmačiti kot odpust dolga. Prav tako tega zapisa ni možno šteti za splošen odpust dolgov v smislu določbe 322. člena OZ. Ta določa, da s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. Določba petega odstavka dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka ne vsebuje izrecne izjave o tem, da tožnik pokojni toženi stranki odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij in da pokojna tožena stranka s tem soglaša. 12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri pravici do regresa za letni dopust za zakonsko zagotovljeno pravico iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, razvidno iz v obrazložitvi citiranih sodb sodišča druge stopnje. Ta praksa temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005 o tem, da delodajalčeva dolžnost, da presežnemu delavcu plača odpravnino ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, kar pomeni, da se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na domnevno drugačno sodno prakso, razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 264/1999, saj je bila ta sodba izdana pred odločbo Ustavnega sodišča RS.

13. Pritožba niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o višini obračunanih regresov za letni dopust za sporno obdobje ter o višini plačanih davkov. Tudi pritožbeno sodišče te ugotovitve šteje za pravilne, saj temeljijo na listinah, ki jih je v spis vložila pokojna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na v spornem obdobju veljavni prvi odstavek 2. točke tarifne priloge k Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 in naslednji) štelo, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do regresov za letni dopust v višini 800,00 EUR bruto. Pokojna tožena stranka je v posameznem letu regres za letni dopust obračunala in odvedla akontacijo dohodnine od nižjega bruto zneska, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za posamezno leto odločilo, da so tožene stranke dolžne obračunati še razliko med že obračunanim zneskom in pripadajočim zneskom 800,00 EUR, od tega odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku ter mu izplačati tudi neto znesek od sicer že obračunanega regresa, to je razliko med obračunanim zneskom in plačano akontacijo dohodnine.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so stroški postopka nepravilno odmerjeni. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški odmerjeni v skladu z ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, 67/2008 in naslednji).

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.