Jedro

Ker je tožnikovo sporno zemljišče prešlo v družbeno lastnino po določbah zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, ta pa ni naštet v 3. členu ZDen, ni pogojev za uvedbo postopka za denacionalizacijo nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 12.11.1992, s katerim je bil zavržen tožnikov zahtevek za denacionalizacijo stavbnega zemljišča. V tožbi tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba tožene stranke ni v skladu z ustavo Republike Slovenije. Meni, da ni prav, da se v postopkih denacionalizacije rešujejo samo zahtevki tistih, katerih premoženje je bilo nacionalizirano pred letom 1963, saj taka praksa ustvarja neenakost, ki jo čutijo predvsem tisti, katerim je bilo premoženje nacionalizirano po letu 1963. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) v 3., 4. in 5. členu natančno določa, koga se po določbah tega zakona lahko šteje kot upravičenca do denacionalizacije. Upravičenci do denacionalizacije so namreč lahko samo tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v zakonu, oziroma na podlagi predpisov, ki sicer v zakonu niso navedeni, bili pa so izdani do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, oziroma, če so jim stvari ali premoženje prišle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je sporno tožnikovo zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi občinskega odloka o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev - SŠ 12 Podutik I faza (Uradni list SRS, št. 10/80), ki je bil sprejet na podlagi zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Ta zakon pa ni naštet v 3. členu zakona o denacionalizaciji in ni bil izdan do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Zato je že tožena stranka pravilno ugotovila, da ni pogojev za uvedbo postopka za denacionalizacijo nepremičnine, kot jih uveljavlja tožnik, saj ta ni upravičen do denacionalizacije niti po 3. niti po 4. členu zakona o denacionalizaciji.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).