Jedro

Uporaba traktorja v času tehničnega in družbenega napredka ne pomeni razširitve služnostne pravice vožnje. Še vedno gre za istovrstno uporabo služnosti.

Dejstvo, da je bila sporna pot nekoliko razširjena, pri čemer se uporablja v isti namen kot s prejšnjim vozilom (konjsko vprego), ki je bilo po neprerekanih trditvah toženke iste širine kot traktor, s katerim se tožnik vozi po poti, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je njegova dimenzija manj kot 130 cm, ne pomeni, da gre za razširitev služnostne pravice preko priposestvovalnega obsega.

Izrek

1./ Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. odstavku 3. točke in 4. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 44/2.S – stanovanjska stavba 68 m2, parc. št. 380/1 – pašnik 4098 m2 in gozd 2900 m2, parc. št. 383 – pašnik 1487 m2 in njiva 1110 m2, parc. št. 384/2 – pašnik 882 m2, parc. št. 386/2 – pašnik 1593 m2, parc. št. 386/3 – travnik 3000 m2, parc. št. 386/4 – gozd 1912 m2 in parc. št. 386/7 – gozd 3764 m2, vse v vl. št. 155, k. o. Č, v lasti tožnika PM, Č 44, T, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z manjšim traktorjem, največ v širini 1,3 m, po obstoječi cesti, v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 375 in 376, vl. št. 3, k.o. Č, ki je v lasti toženke LB, Č 32, Te.

Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožnikoma povrniti 1.109,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.“

2./ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu ( 2. odstavek 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3./ Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 392,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo pravdni postopek v delu, ko sta tožnika zahtevala ugotovitev služnosti (in izstavitev zemljiškoknjižne listine) po parc. št. 375 in 376, k.o. Č, več kot le v obsegu peš hoje in vožnje s traktorjem (točka 1 izreka). Na podlagi pripoznave je ugodilo tožbenemu zahtevku, da obstoji za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 367.S, k.o. Č, v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi cesti v širini 2,6 m2, v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 226/2, k.o. Č, ter da je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo služnostne pravice primerno listino (točka 2 izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za potrebe nepremičnin, vpisanih v vl. št. 155, k.o. Č, last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi cesti, v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 375 in 376, k.o. Č, ki je v lasti toženke, ter izstavitev za vknjižbo navedene služnosti primerne listine in da se toženki prepoveduje vsakršno poseganje v takšno služnostno pravico (1., 2. in 3. odstavek točke 3 izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (točka 4 izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe (glede obstoja služnostne pravice po parc. št. 375 in 376, k.o. Č in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine ter stroškovne posledice) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08). Meni, da je obrazložitev sodbe neutemeljena, saj je v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni v postopku. Stanovanjska hiša Č 31, ki stoji na parc. št. 44/2.S, je bila zgrajena že pred drugo svetovno vojno. Tega dejstva toženka ni prerekala, potrjujejo pa ga tudi pisne izjave priče AZ, JJ, IJ, JJ, LV, CV in MZ. K temu objektu so pripadale kmetijske površine, ki se nahajajo ob njem. V naravi so zemljišča travniki, njive in gozdovi. Kmetijska zemljišča so se redno obdelovala, kar pomeni, da se je vsa leta do njih prihajalo. Takšno stanje je trajalo več kot 50 let. Sporna pot se je uporabljala za točno določen namen in ob relativno določenem času, to je za vsa opravila, ki so potrebna za obdelovanje kmetijskih površin ter tudi za vzdrževanje objekta. To je dokazano s pisnimi izjavami in pričevanji zaslišanih prič na naroku 8. 1. 2008. Nadalje pritožba opozarja, da vožnja s traktorjem predstavlja uporabo za kmetijske namene, kar pa je isti namen kot vožnja s konjsko vprego. Gre za istovrstno uporabo služnostne pravice iste poti. Toženka je v vlogi z dne 31. 3. 2009 trdila, da je širina tožnikovega traktorja enaka širini voza, ki ga je vlekel konj. S traktorjem pa se lahko pelje tam, kjer se je prej vozilo s konjsko vprego, saj je moč traktorja večja od moči konja. Zato je bilo možno, da se po isti poti, po kateri se je vozilo s konjsko vprego, vozilo s traktorjem. Kakšna posebna razširitev poti ni bila potrebna, kar dokazuje tudi pisna izjava TŠ, ki je s strojem fizično izvedel delo po sporni poti. S strojem je cestišče poravnal, ker so bile kolesnice pregloboke. Iz izjave ni razvidno, da bi se pot razširila. Zato je treba v priposestvovalno dobo všteti tudi čas, ko se je po sporni poti vozilo s konjsko vprego, in čas, ko se je po njej vozilo s traktorjem, kar je trajalo več kot 20 let. Ker gre za isto pot, za isti namen, vozno sredstvo pa je bilo ves čas enake širine, je tožbeni zahtevek utemeljen. Če se je po sporni poti vozilo, se je tudi hodilo, saj je pri obdelavi kmetijskih površin vsekakor sodelovalo več oseb. Glede na to, da so bile kmetijske površine obdelane ves čas, so morale te osebe priti do njih. Nadalje tožnik meni, da je do priposestvovanja služnostne poti prišlo že po 1. odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02), ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let. Tožnik je kupil traktor že v letu 1990 in je od tedaj vozil po sporni poti, kar so potrdile tudi zaslišane priče IJ, MS in NM. Tožnik je bil ves čas v dobri veri, saj je šlo za dostop do objekta in kmetijskih površin, pot se je uporabljala že od nekdaj in njena uporaba ni bila prepovedana. To izhaja tudi iz izpovedi toženke, ki je povedala, da uporabe sporne poti ni tožniku nikoli prepovedala. Glede na to, da je tožnik od leta 1990 vozil po tej poti in je bil v dobri veri, je služnostno pravico priposestvoval že po 10 letih. Tožnikovo dobro vero potrjuje tudi privolitev toženke na ureditev sporne poti. Sanacijo poti je toženka dovolila in je ni prepovedala. Ker jo je tožnik tudi po tem uporabljal, je bil v dobri veri, da je služnostna pravica dogovorjena. Zato je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka najkasneje v letu 2006 nasprotovala vožnji po sporni poti, nedokazana. Uporaba te poti do danes ni bila prepovedana. Pritožnik zahteva še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev služnostne pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine ter posledično zoper stroškovno odločitev (4. točka izreka), ne pritožuje pa se zoper zavrnitev tistega dela zahtevka, s katerim je od toženke zahteval prepoved vsakršnega poseganja v stvarno služnost. Zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v ta del sodbe, ki je postal pravnomočen. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Med pravdnima strankama je spor o obstoju služnostne pravice hoje in voženj s traktorjem, ki jo tožnik izvaja po obstoječi poti po parc. št. 375 in 376, last toženke, v korist svojih zemljišč (parc. št. 44/2.S, 380/1, 383, 384/2, 386/2, 386/4, 386/7), vse k.o. Č. Tožnik zatrjuje, da je navedeno služnostno pravico hoje in voženj s traktorjem priposestvoval s tem, da se v priposestvovalno dobo všteje tudi posest njegove pravdne prednice PM, da sporna pot, ki je bila utrjena in razširjena, ne predstavlja razširitve služnostne pravice, in da se je pot ves čas vse od druge svetovne vojne uporabljala za kmetijske namene (spravilo lesa, sena, košnjo, obdelovanje njive in vzdrževanje kmetijskih in gozdnih zemljišč), po njej se je hodilo in vozilo s konjsko vprego, kasneje pa s traktorjem. Toženka pa zavrača trditve o pridobitvi sporne služnosti. Trdi, da je pravna prednica tožnika po sporni poti hodila le nekajkrat in sicer takrat, ko jo je obiskala, v službo pa je hodila po drugi poti, prevoznega sredstva pa ni imela. Tožnik pa je sporno kolovozno pot razširil in si začel prilaščati njeno zemljišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna služnostna pravica ni nastala na podlagi priposestvovanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšna odločitev napačna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer popolno in celovito ugotovilo, vendar pa je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih pomembnih dejstev in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je s širjenjem poti v letu 1995 oziroma 1996 prišlo do razširitve služnostne pravice vožnje. Najprej je treba pojasniti, da uporaba traktorja v času tehničnega in družbenega napredka ne pomeni razširitve služnostne pravice vožnje. Še vedno gre za istovrstno uporabo služnosti. Tako vožnja s konjsko vprego, kot tudi vožnja s traktorjem, ki je nadomestila vprego, predstavljata uporabo poti za kmetijske namene. Namen uporabe sporne poti, kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se ni nikdar spremenil. Nekoliko povečanega obsega uporabe dela zemljišča toženke, tam kjer poteka sporna pot (ta je v naravi vidna, pokazali pa sta jo tudi pravdni stranki, pri čemer je iz orto posnetka razvidno, da je obravnavana pot edina pot, ki po parceli 375 in 376, k.o. Č, vodi do nepremičnine tožnika), tudi ni mogoče šteti za razširitev služnostne pravice vožnje. Glede na sodobni razvoj tehnike in prometa se mora torej služnost voženj z vprego v korist gospodujočega zemljišča tolmačiti širše v tej smeri, da sme upravičenec za potrebe nepremičnine opravljati vožnje tudi z motornimi vozili, torej s traktorjem, kot zatrjuje tožnik. Nobenega dvoma ni, da je tožnik (najprej) v letu 1995 sporno pot, ki je bila do tedaj kolovozna, saj se je po njej vozilo s konjsko vprego, nekoliko razširil. Pravdni stranki sta trdili, da je pot od takrat široka približno 2,4 m. To, da je pot sedaj širša, kot prej, so potrdile tudi zaslišane priče. Čeprav je bila vožnja s traktorjem po poti pred njeno širitvijo težavna (kar pa vendarle pomeni, da se je bilo mogoče po njej voziti), se tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na v bistvenem skladnih izpovedih zaslišanih prič, po njej od nakupa traktorja do razširitve poti ni vozil, saj je nekaj let (dve oziroma tri) vozil po J travniku. Tako kratko neizvrševanje voženj s traktorjem (izvrševalo pa se je dotlej s konjsko vprego, saj kot že rečeno, so bila gospodujoča zemljišča ves čas obdelana, kar nedvomno kaže na to, da se je pot dejansko tudi uporabljala) ne predstavlja razloga za prenehanje stvarne služnosti voženj. O prenehanju stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja oziroma o t. im. priposestvovanju prostosti služnosti je mogoče govoriti takrat, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, in v primeru, če se ne izvršuje v času potrebnem za njeno priposestvovanje (223. člen SPZ). V obravnavanem postopku pa okoliščine, ki bi to kazale, niso podane. Dejstvo, da je bila sporna pot nekoliko razširjena, pri čemer se uporablja v isti namen kot s prejšnjim vozilom (konjsko vprego), ki je bilo po neprerekanih trditvah toženke iste širine kot traktor, s katerim se tožnik vozi po poti, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je njegova dimenzija manj kot 130 cm, ne pomeni, da gre za razširitev služnostne pravice preko priposestvovalnega obsega. Glede na navedeno in ker v postopku niti ni bilo izkazanih drugih posebnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je tožnik ravnal v nasprotju s pravilom čim manjšega obremenjevanja služne stvari (1. odstavek 219. člena SPZ), je treba šteti, da se je vožnja s traktorjem izvrševala v obsegu in dimenzijah služnosti, kot se je izvrševala v času uporabe konjske vprege.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da občasno izvrševanje voženj tretjih v korist pravne prednice tožnika pred letom 1995 ne more privesti do priposestvovanja služnosti, pri čemer je iz ugotovitev sodišča prve stopnje razbrati, da se je po sporni poti za potrebe gospodujočega zemljišča vozilo z vprego že nekaj let pred letom 1987, ko je tožnik pričel pomagati pravni prednici PM, pa do širjenja poti, je treba to priposestvovalno obdobje všteti v priposestvovalno dobo tožnika, ki je dejansko izvrševal stvarno služnost vožnje s traktorjem od leta 1995 pa vse do leta 2006, ko je toženka preprečila uporabo poti. Glede na ves čas, ki ga je treba šteti kot čas izvrševanja služnosti vožnje, je tožnik služnostno pot najkasneje do 2006 že priposestvoval. Ker so podani pogoji za priposestvovanje po 2. odstavku 217. člena SPZ (t. im. nepravo priposestvovanje služnosti), se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so podani pogoji za nastop prave priposestvovane služnosti po 1. odstavku 217. člena SPZ, na kar opozarja tudi tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. in 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku 3. točke spremenilo glede obstoja služnostne pravice, kot je razvidno iz izreka. Ker tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom obstoj služnostne pravice vožnje s traktorjem, ki pa je po svoji širini manj kot 1,3 m, je pritožbeno sodišče omejilo obseg služnosti na vožnjo z manjšimi traktorji, največ v širini 1,3 m. Zavrnilo pa je pritožbo v tistem delu, ko zahteva od toženke izstavitev za vknjižbo primerne zemljiškoknjižne listine (2. odstavek 3. točke izreka). Ker gre pri priposestvovanju za izviren način nastanka stvarne služnosti, brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena in ni pogojen s toženkino voljo oziroma z njenim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu toženka izstavila ustrezno listino, na podlagi katere bo izveden bodoč zemljiškoknjižni postopek za vpis služnostne pravice, zato ni potreben, saj je tožnik to pravico pridobil že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo. Do vknjižbe služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, bo zato prišlo na podlagi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Pritožba zoper navedeni del odločitve je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravdno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspela v pravdi (in tudi v sorazmerno majhnem delu je tožbo umaknila), zaradi tega dela tudi niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora toženka povrniti vse potrebne stroške postopka (1. odstavek 155. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, po postavkah, kot so razvidne iz stroškovnika v spisu (list. št. 117). Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.109,40 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obresti.

Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel (ni uspel s sorazmerno majhnim delom - izstavitev zemljiškoknjižne listine, zaradi katerega pa niso nastali posebni pritožbeni stroški), zato mu je toženka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške 392,85 EUR (v pritožbi priglašene stroške: za sestavo pritožbe 475 točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV ter takso za pritožbo 126,86 EUR). Pritožbene stroške mora toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo, vendar pa z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP, zato mora stroške pritožbenega postopka kriti sama.