Jedro

V zvezi s ceno je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla (kar ponovno navaja tudi v pritožbi), da je bila ustno dogovorjena cena 12 EUR za m2 za polaganje in fugiranje (z navadno fugirno maso), tožeča stranka je za samo polaganje ponudila 10,00 EUR za m2, za fugiranje z epoksi maso pa 2,5 EUR za m2, obračunano pa je bilo 3,00 EUR za m2. Priložila je e-mail sporočilo z dne 8. 1. 2014. Tožeča stranka je na to podrobno pojasnila, da sta se pravdni stranki dne 8. 1. 2014 dogovorili le za okvirne cene; kasneje, ko so bili znani konkretni podatki, pa je tožeča stranka pripravila specificiran predračun. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da predračun izkazuje dejansko dogovorjeno ceno, saj tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka na podlagi predračuna plačala avans (in torej soglašala s cenami, navedenimi v njem). Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je znesek v predračunu bistveno višji od predhodnega dogovora, kljub temu, da ni bilo fugirano z navadno fugo, temveč „le“ z epoksi smolo (pripomniti je, da iz trditev tožene stranke izhaja, da so te fuge dražje, zaradi česar te pritožbene navedbe nasprotujejo ostalim njenim navedbam). Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se morala cena zmanjšati, ker tožeča stranka ni uporabila navadne fuge, nato pa povečati, ker je fugirala z epoksi smolo, in da se - v kolikor ne bi obveljala cena iz e-mail sporočilu z dne 8. 1. 2014 - tožena stranka za tožečo stranko ne bi odločila.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 14529/2015 z dne 13. 2. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 od prejema sodbe povrne pravdne stroške v višini 352,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Tožena stranka je vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi, potem pa ni vložila nobene vloge več, čeprav bi lahko vložila vlogo, v kateri bi navedla vsa dejstva in dokaze, nato pa še eno pripravljalno vlogo, s katero bi odgovorila na navedbe tožeče stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 158/2009 z dne 10. 6. 2010). Sodišče lahko upošteva le tiste trditve in dokaze, ki so navedeni oziroma predlagani v teh vlogah (453. člen ZPP), drugih pa ne. Torej ne sme upoštevati trditev, ki jih tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi. Tožena stranka v pritožbenem postopku ne more nadoknaditi neaktivnosti pred sodiščem prve stopnje.

7. Zato tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka pred izdajo predračuna izmerila prostore tožene stranke, da je imelo opravljeno delo napake, ki jih je tožena stranka pravočasno grajala, ter da bi sodišče prve stopnje - v kolikor bi dovolilo dokaz z izvedencem - ugotovilo, da ima tožena stranka še 12 vreč lepila, 19 kartonov keramike in da je tožena stranka položila več ploščic, kot jih je sploh imela. Enako velja za pritožbene navedbe, da je tožeča stranka opravila le delo, material pa je v celoti prispevala tožena stranka, ter da si je tožena stranka prizadevala prejeti plačilo preko sklada, zaradi česar je prosila tožečo stranko, da ji pripravi predračun brez materiala, česar tožeča stranka ni storila. Prepozne in zato neupoštevne so tudi navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka z deli pričela že 10. 3. 2014, pri čemer takrat ni bilo sporno, da je cena takšna, kot je opredeljena v e-mailu z dne 8. 1. 2014, do razlike v ceni pa je prišlo po zaključku del. Tudi navedbe tožene stranke, da bi se moral znesek 12,00 EUR zmanjšati na račun cene navadne fugirne mase, nato pa zvišati za ceno epoksi smole, so novote, zaradi česar tožena stranka z njimi ne more uspeti. Sicer pa tožena stranka s temi navedbami izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

8. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka v zvezi s količino opravljenega dela (položeno kvadraturo keramike) zatrjevala le, da jo je tožeča stranka netočno zaračunala, ker je obračunala kvadraturo porabljenih ploščic, ne pa položenih, saj ni upoštevala kala, ki nastane pri polaganju. Po njenih ocenah je površina za cca 50 m2 prevelika. Ugotoviti je, da se je tožena stranka sama sklicevala na kalo, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje njene trditve sámo okvalificiralo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče nima ustreznega znanja za ocenitev tega pojma, zaradi česar bi moralo angažirati sodnega izvedenca. Gre namreč za presojo trditev tožene stranke, ne pa za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga sodišče brez strokovnega znanja ne more ugotoviti (243. člen ZPP). Poleg tega pa so ugovorne navedbe jasne - tožena stranka je zatrjevala, da ji je tožeča stranka zaračunala tudi ploščice, ki so se med rezanjem oziroma polaganjem uničile ali poškodovale. Poleg tega je pomen kala opredeljen v 3. členu Pravilnika o stopnjah običajnega odpisa blaga (Uradni list RS, št. 101/08) in se nanaša na izgubo oziroma uničenje blaga, ki nastane zaradi lastnosti blaga s sušenjem, krčenjem, izhlapevanjem in se kaže na teži, obsegu ali površini blaga.

9. Tožeča stranka je na trditve tožene stranke v zvezi z neutemeljeno zaračunanim kalom odgovorila v dopolnitvi tožbe. Zanikala je, da bi ga vtoževala in pojasnila, da vtoževani račun temelji na dejanski izmeri izvedenih del (pri čemer je navedla tudi predvidene in dejansko izvedene površine položene keramike), nadalje pa je navedla še, da je skupni znesek po vtoževanem računu višji od predračuna zaradi večjih količin opravljenega dela. Tožena stranka na te konkretizirane trditve tožeče stranke ni odgovorila, saj - kot že pojasnjeno - po ugovoru zoper sklep o izvršbi ni vložila nobene vloge več. Ni torej konkretizirala in dokazno podprla ugovornih trditev v zvezi z neupravičeno obračunanim kalom, niti ni konkretizirala, kolikšna je bila površina položene keramike, če ni bila tolikšna, kot numerično zatrjuje tožeča stranka. Da bi se štelo, da je njeno nasprotovanje obrazloženo, bi morala te trditve podati. Ker tega ni storila, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in štelo, da je količina opravljenega dela priznana. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati sodnega izvedenca.

10. Res je, da je površina v predračunu manjša od tiste, navedene v vtoževanem računu, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, da račun temelji na dejansko obdelani površini, in da pravdni stranki nista sklenili dogovora po sistemu ključ v roke, temveč sta se dogovorili, da se obračun vrši po dejansko vgrajenih količinah in enotnih fiksnih cenah iz predračuna. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala, zaradi česar je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožeče stranke. Tožena stranka sedaj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je razlika kar 92 %, in da je uveljavljala ugovor glede obsega del (pri čemer velja pripomniti, da se je njen ugovor, uveljavljen v sklepu o izvršbi, nanašal le na kalo). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je to takšna razlika, da bi jo sodišče prve stopnje moralo naknadno preveriti, ter da tožena stranka te pravice ne more izgubiti, saj je pravočasno zavrnila račun.

11. V zvezi s ceno je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla (kar ponovno navaja tudi v pritožbi), da je bila ustno dogovorjena cena 12 EUR za m2 za polaganje in fugiranje (z navadno fugirno maso), tožeča stranka je za samo polaganje ponudila 10,00 EUR za m2, za fugiranje z epoksi maso pa 2,5 EUR za m2, obračunano pa je bilo 3,00 EUR za m2. Priložila je e-mail sporočilo z dne 8. 1. 2014 (list. št. 9 spisa). Tožeča stranka je na to podrobno pojasnila, da sta se pravdni stranki dne 8. 1. 2014 dogovorili le za okvirne cene; kasneje, ko so bili znani konkretni podatki, pa je tožeča stranka pripravila specificiran predračun. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da predračun izkazuje dejansko dogovorjeno ceno, saj tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka na podlagi predračuna plačala avans (in torej soglašala s cenami, navedenimi v njem). Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je znesek v predračunu bistveno višji od predhodnega dogovora, kljub temu, da ni bilo fugirano z navadno fugo, temveč „le“ z epoksi smolo (pripomniti je, da iz trditev tožene stranke izhaja, da so te fuge dražje, zaradi česar te pritožbene navedbe nasprotujejo ostalim njenim navedbam). Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se morala cena zmanjšati, ker tožeča stranka ni uporabila navadne fuge, nato pa povečati, ker je fugirala z epoksi smolo, in da se - v kolikor ne bi obveljala cena iz e-mail sporočilu z dne 8. 1. 2014 - tožena stranka za tožečo stranko ne bi odločila.

12. Glede na njene nekonkretizirane navedbe v zvezi s količino in ceno opravljenega dela, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zaslišati, ker bi le tako lahko izpovedala oziroma dokazala, kar zatrjuje. Izvedba dokazov (zaslišanje strank) namreč ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, poleg tega pa tožena stranka zaslišanja zakonitega zastopnika sploh ni predlagala, čeprav mora vsaka stranka sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico do sodnega varstva in enakosti pred zakonom, ker je ni zaslišalo, kakor tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse dokaze, ki so primerni za ugotavljanje spornih dejstev (izvedenec, zaslišanje pravdnih strank, ...), saj izvedbe teh dokazov tožena stranka ni predlagala.

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).