Jedro

V zvezi s pravico delavca do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je poleg sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi novejšo sodno prakso Sodišča EU in sicer sodbi v zadevah Kreuziger, C-619/16 z dne 6. 11. 2018 ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C-684/16 z dne 6. 11. 2018. Sodišče EU je namreč v teh sodbah zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Razsodilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljeni dopust, le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja (ali v referenčnem obdobju). Po stališču Sodišča EU ti pravici lahko ugasneta le, če je delodajalec delavcu zlasti s tem, da ga je ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust, kar mora dokazati delodajalec. Dokazno breme v zvezi s tem je na delodajalcu. Če ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršita prvi oziroma drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES (sodba C-619/16, točka 47, C-684/16, točka 46).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 v višini 6.440,00 EUR bruto, plačilo davkov in prispevkov ter akontacije dohodnine od tega zneska in izplačilo neto zneska tožeči stranki (I. točka izreka sodbe in sklepa) ter ustavilo postopek glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2017, reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo razlike v plači v višini 500,00 EUR bruto mesečno za obdobje od januarja 2009 do julija 2017 ter na plačilo odpravnine v višini 32.000,00 EUR bruto oziroma ustreznih neto zneskov po plačilu davkov in prispevkov (II. točka izreka sodbe in sklepa). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.246,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe in sklepa se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V pritožbi navaja, da na naroku sicer res ni navajal dodatnih razlogov, zakaj ni mogel izrabiti celotnega dopusta za leto 2017, to pa zato, ker se je zastopnik tožene stranke strinjal, da mu pripada vsaj plačilo celotnega dopusta za leto 2017, če že do odškodnine v trikratni vrednosti ne bi bil upravičen. Zato ni povedal, da je dejansko planiral dopust tudi v času od 16. 8. do 1. 9. 2017, da pa se je dogovoril, da bi dopust zaradi poziva začel koristiti prej, že 3. 8. 2017, ker mu je direktor obljubil, da mu bodo pogodbo o zaposlitvi odpovedali po izrabi celotnega letnega dopusta za leto 2017. V času od 31. 7. do 2. 8. 2017 je še delal in ni vedel, kaj se dogaja niti ni mogel pisati dopusta, 2. 8. 2017 popoldne pa mu je bila vročena odpoved.

V pritožbi še navaja, da od dneva, ko je prejel poziv na prestajanje kazni zapora, do dneva, ko je moral oditi, ni mogel izkoristiti vsega dopusta, saj poziva ni prejel niti 30 dni prej, direktorju pa je obljubil, da bo vestno opravljal svoje delo do konca in izkoristil najprej toliko dni dopusta, kolikor je možno, to je 10 dni, ostalo pa od 3. 8. 2017 dalje. Na poravnalnem naroku je bilo praktično že dogovorjeno, da mu bo tožena stranka plačala približno 1.500,00 EUR za neizrabljeni del dopusta. Ker v pravnomočni sodbi, na podlagi katere prestaja kazen, ni bilo nobenega, niti okvirnega datuma, kdaj naj bi začel kazen prestajati, ni mogel vsega dopusta izrabiti prej. Do konca maja je zaradi dela, ki ga je opravljal, komaj izrabil dopust iz preteklega leta 2016. Vložil pa je tudi zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS, zato je bilo vprašanje, ali to vpliva na začetek prestajanja kazni zapora. Ker je delodajalec v času, ko je bil tožnik na 10-dnevnem dopustu, sprejel sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z dogovorom in obljubami, ga je ogoljufal za 24 dni dopusta, zato tožnik predlaga, da se odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust razveljavi in toženi stranki naloži, da izračuna točen znesek odškodnine in ga tožniku izplača. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev v I. točki izreka sodbe in sklepa napačna oziroma vsaj preuranjena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust, pri čemer je izhajalo iz naslednjih ugotovitev: - Tožniku je delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi prenehala dne 2. 8. 2017 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2017 (A 4) iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela, saj je bil tožnik pravnomočno obsojen na zaporno kazen enega leta in 6 mesecev.

- Tožnik je vtoževal odškodnino za 24 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017. - Tožnik je bil že v februarju 2017 seznanjen s pravnomočno obsodbo na zaporno kazen, vendar vse do 2. 8. 2017, to je do vročitve izredne odpovedi, ni zaprosil za izrabo preostalega letnega dopusta za leto 2017. 6. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da razlog za neizrabo letnega dopusta ni bil na strani tožene stranke, ampak na strani tožnika, ki za izrabo dopusta ni zaprosil. To je po stališču sodišča prve stopnje razlog, da tožnik do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 ni upravičen, saj je bil (od prejema pravnomočne kazenske sodbe) seznanjen s tem, da ga čaka prestajanje zaporne kazni in da letnega dopusta za leto 2017 iz tega razloga ne bo mogel izrabiti. Objektivnih preprek za izrabo dopusta pa niti na strani tožnika niti na strani tožene stranke kot delodajalca ni bilo. Zato po presoji sodišča prve stopnje tožnik tudi do pogodbene kazni po tretjem odstavku 116. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP - Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) ni upravičen. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, ki temelji tudi na sodni praksi Sodišča Evropske unije (npr. sodbo VS RS VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012), po kateri je delavec upravičen do nadomestila - odškodnine za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec pravico do letnega dopusta (oz. nadomestila) izgubi.

7. V zvezi s pravico delavca do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je poleg sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi novejšo sodno prakso Sodišča EU in sicer sodbi v zadevah Kreuziger, C-619/16 z dne 6. 11. 2018 ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C-684/16 z dne 6. 11. 2018. Sodišče EU je namreč v teh sodbah zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Razsodilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljeni dopust, le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja (ali v referenčnem obdobju). Po stališču Sodišča EU ti pravici lahko ugasneta le, če je delodajalec delavcu zlasti s tem, da ga je ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust, kar mora dokazati delodajalec. Dokazno breme v zvezi s tem je na delodajalcu. Če ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršita prvi oziroma drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES (sodba C-619/16, točka 47, C-684/16, točka 46).

8. Ob upoštevanju navedenih stališč novejše sodne prakse Sodišča EU je zmotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je že dejstvo, da tožnik ni zaprosil za izrabo dopusta v času pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi prestajanja kazni nad šest mesecev, razlog, da do nadomestila ni upravičen. Tožnik je sicer, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, že od februarja 2017 (ko je postala kazenska sodba pravnomočna) dalje vedel, da bo moral oditi na prestajanje kazni, pa o tem ni obvestil delodajalca, niti ni zahteval izrabe dopusta. Ne glede na to pa je treba upoštevati, da je 6. 7. 2017 obvestil toženo stranko o tem, da je prejel poziv za prestajanje kazni zapora. Zato bi mu tožena stranka vsaj od tega dne dalje morala dejansko omogočiti izrabo dopusta (ali vsaj dela pripadajočega dopusta, ki bi ga bilo mogoče izrabiti do datuma odhoda na prestajanje kazni), oziroma bi ga morala o tem ustrezno poučiti, glede na to, da je bilo jasno, da bo tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi prestajanja daljše zaporne kazni. Tožnik pa je v tem času, kot je navedel v tožbi, izrabil le del dopusta, sicer pa je sodelavke naučil opravljati njegovo delo in se po dopustu vrnil in delal do zadnjega dne, glede na izjavo direktorja, da ga bo ponovno zaposlil po odsluženi kazni, če bo korektno opravljal svoje delo do konca.

9. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo z napačnega stališča, da že dejstvo, da tožnik za izrabo dopusta ni zaprosil, čeprav je vedel za pravnomočno obsodbo na zaporno kazen več kot šest mesecev in za to, da bo dobil poziv na prestajanje kazni zapora, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ki so pomembna za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožba je bila vložena 4. 9. 2017, postopek za uveljavljanje denarne terjatve iz delovnega razmerja (ki ne spada med prednostne zadeve) pa poteka tekoče in brez večjih zastojev.

10. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek ob upoštevanju materialnopravnih stališč, navedenih v tem sklepu, pri čemer je potrebno zlasti ugotoviti, koliko dni letnega dopusta bi bilo objektivno možno izrabiti vsaj v času od 6. 7. 2017 dalje (glede na to, da je tožnik sam zatrjeval, da je šele tedaj seznanil toženo stranko s pozivom na prestajanje zaporne kazni), pridobiti pa je potrebno tudi ustrezne podatke o višini pripadajočega nadomestila za letni dopust za sporno obdobje in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.