Jedro

Pravna dobrota odpusta obveznosti ne pomeni, da bi se v (ustavne) pravice smelo poseči bolj, kot v obsegu, da se odpustijo le obveznosti, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase.

Da je izločitveni zahtevek po 32. členu ZD nastal že v letu 2006 in je že tedaj del zapustnikovega premoženja predstavljal premoženje stečajne dolžnice, čeprav njegova vrednost še ni bila določena, enako pa velja tudi za del dediščine, ki pripada stečajni dolžnici in za katerega sicer še ni ugotovljeno, kako velik je in ali ga bo stečajna dolžnica sploh podedovala, saj sklep o dedovanju še ni bil izdan in verjetno še kar nekaj časa ne bo, pomeni, da to premoženje predstavlja stečajno maso, za katero sicer še ni v celoti ugotovljeno, kolikšna je, saj je predmet in vrednost tega premoženja odvisna od sklepa o dedovanju.

Postopka osebnega stečaja ne bo mogoče končati, dokler ne bo končan zapuščinski postopek in ne bo unovčeno vse premoženje, ki spada v stečajno maso, in izvedeno poplačilo upnikov. Pravnomočni sklep o odpustu obveznosti po 1. odstavku 410. člena ZFPPIPP na to ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajne dolžnice za zaključek postopka osebnega stečaja. Kljub pravnomočnemu odpustu obveznosti je namreč dolžnica pridobila premoženje, ki spada v stečajno maso, kar izhaja iz dedne zadeve Okrajnega sodišča v Novem mestu D 706/2006. To premoženje je treba še unovčiti.

Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da so ji bile obveznosti že odpuščene, pa kljub temu še vedno ne more nastopati v pravnem prometu in uveljavljati svojih pravic. Ne more namreč odpreti transakcijskega računa, ima težave pri zaposlitvi, pa tudi pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in davčni upravi, saj jo oba še vedno vodita kot dolžnika. Ne more tudi začeti s samostojno dejavnostjo. V celoti in prosto bo lahko začela urejati svoje zadeve šele po končanju postopka osebnega stečaja. V zvezi z ugotovitvijo o obstoju stečajne mase je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. V zapuščinskem postopku sploh še ni bil ugotovljen obseg zapuščine, v zvezi z ugotovitvijo obračunske vrednosti zapuščine so bili dediči napoteni na pravdo, kar bo trajalo najmanj dve leti. Zapuščinski postopek bo trajal še dlje, saj nekateri dediči dolžnici očitajo dedno nevrednost, zato bo potrebna še nadaljnja pravda. Iz zapuščine še nobeden od dedičev ni prejel ničesar. Kljub odpustu obveznosti je še vedno omejena njena poslovna sposobnost. V stečajni masi ni premoženja, iz katerega bi se upniki lahko poplačali, saj je na dan 26.1.2015 stanje stečajne mase znašalo le 942,41 EUR, vanjo pa tudi ni nobenih prilivov, zato so izpolnjeni pogoji za zaključek stečajnega postopka. Osebni stečaj se dejansko zaključi, ko je unovčeno vse premoženje stečajnega dolžnika in ko se konča preizkusno obdobje pri odpustu obveznosti, formalno pa se zaključi s sklepom sodišča. Upoštevati bi bilo treba namen postopka osebnega stečaja, ki je tudi v tem, da se stečajnemu dolžniku omogoči razdolžitev in nov začetek brez bremen preteklih obveznosti, ki so ji bile že odpuščene. Za nadaljnji potek postopka mora biti izpolnjena tudi splošna predpostavka, da obstaja stečajna masa, ta pa je neznatna (le 942,41 EUR). Sodišče bi moralo med tehtanjem interesov stečajne dolžnice in upnikov v prvi vrsti zaščititi dolžnico, ki ji je omejena poslovna sposobnost, ter ji omogočiti, da po pravnomočnem odpustu obveznosti v celoti uresničuje vse svoje pravice. Prav nobenega zakonskega razloga ni, da bi ji bila še nadalje omejena poslovna sposobnost. Pritožba ni utemeljena.

Osnovni namen postopka osebnega stečaja je poplačilo upnikov (1. odstavek 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti je drugotni namen, ki ga zasleduje stečajni dolžnik, ta pa v veliki meri močno posega v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine, kar ZFPPIPP sicer dopušča, je pa ta institut treba upoštevati zelo restriktivno. Tudi zato 410. člen ZFPPIPP določa, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, in razdelitev upnikom, pri čemer v stečajno maso ne spada več premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklep o odpustu obveznosti (1. in 2. odstavek 410. člena ZFPPIPP). Pri tem ni dopustno nikakršno tehtanje interesov stečajnega dolžnika in upnikov, kot to zagovarja pritožba, saj zakon sam tu na prvo mesto postavlja interes upnikov in ščiti njihove ustavne pravice, pravna dobrota odpusta obveznosti pa ne pomeni, da bi se v (ustavne) pravice smelo poseči še dodatno, temveč je dopustno le v tem obsegu, da se odpustijo le obveznosti, ki ne bodo poplačane iz stečajne mase. Razbremenitev dolžnika je dopustna le v obsegu, ki ne more biti poplačan iz stečajne mase, nikakor pa dolžnik ne more obdržati premoženja, ki spada v stečajno maso, dokler vsi upniki niso v celoti poplačani (razen izjemoma po 374. členu ZFPPIPP, ko premoženja ni mogoče unovčiti, kar pa v obravnavani zadevi še ni izkazano).

To pa hkrati pomeni, da je treba skrbno ugotoviti, kaj spada v stečajno maso. Dedovanje po pokojnem A. K. je bilo uvedeno z njegovo smrtjo (1. odstavek 123. člena zakona o dedovanju – ZD), uvedeno je bilo torej 9.11.2006. Pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, tako izločeni del pa ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež (32. člen ZD). Ta izločitveni zahtevek nastane ob zapustnikovi smrti, kar je bilo stečajni dolžnici že pojasnjeno v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1294/2014 in je povzeto po odločbi VS RS II Ips 981/2008. V prejšnji točki navedeno pomeni, da je izločitveni zahtevek po 32. členu ZD nastal že v letu 2006 in je že tedaj del zapustnikovega premoženja predstavljal premoženje stečajne dolžnice, čeprav njegova vrednost še ni bila določena, enako pa velja tudi za del dediščine, ki pripada stečajni dolžnici in za katerega sicer še ni ugotovljeno, kako velik je in ali ga bo stečajna dolžnica sploh podedovala (stečajna dolžnica se namreč sklicuje tudi na to, da nekateri dediči zatrjujejo njeno dedno nevrednost, kar je sicer zgolj pavšalno navrženo, brez opredelitve, kaj naj bi bil razlog za njeno dedno nevrednost), saj sklep o dedovanju še ni bil izdan in verjetno še kar nekaj časa ne bo. To pa nadalje pomeni, da to premoženje predstavlja stečajno maso, za katero sicer še ni v celoti ugotovljeno, kolikšna je, saj je predmet in vrednost tega premoženja odvisna od sklepa o dedovanju (primerjaj 1. odstavek 389. člena ZFPPIPP v zvezi z 2. odstavkom 224. člena ZFPPIPP). Postopek osebnega stečaja je bil namreč začet več let po zapustnikovi smrti.

V stečajnem postopku je treba unovčiti vse premoženje stečajnega dolžnika in iz prejetega zneska, zmanjšanega za stroške stečajnega postopka, poplačati upnike, na kar izrecno napotujejo določila 1. in 2. odstavka 410. člena ZFPPIPP. Tu ni nikakršnega tehtanja interesov, temveč zakon v ospredje postavlja (ustavno) pravico upnikov do poplačila terjatev. Dokler ni unovčena vsa stečajna masa (ali morda opravljena razdelitev po 374. členu ZFPPIPP – določila o premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti) in iz tako pridobljenih denarnih sredstev niso v celoti poplačani vsi upniki, ki so prijavili terjatve v stečajnem postopku (to velja tudi za postopek osebnega stečaja), stečajnega postopka ni dovoljeno končati (primerjaj 410. člen v zvezi s 375. in 376. členom ZFPPIPP). Za obravnavani primer to pomeni, da postopka osebnega stečaja ne bo mogoče končati, dokler ne bo končan zapuščinski postopek in ne bo unovčeno vse premoženje, ki spada v stečajno maso, in izvedeno poplačilo upnikov. Pravnomočni sklep o odpustu obveznosti po 1. odstavku 410. člena ZFPPIPP na to ne vpliva. Stečajna dolžnica se nadaljevanju postopka osebnega stečaja lahko izogne edino s popolnim poplačilom vseh upnikov, saj bi bil šele s tem dokončno dosežen osnovni namen postopka osebnega stečaja, s čimer bi odpadla podlaga za njegovo nadaljnje vodenje.

Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je stečajna masa neznatna, saj je ne predstavljajo le sredstva na fiduciarnem računu v višini 942,41 EUR, temveč je precej večja. Zaenkrat je na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 131/2011, že jasno, kaj sodi v stečajno maso na podlagi izločitvenega zahtevka, stečajni upravitelj pa bo moral nemudoma poskrbeti za unovčenje tega premoženja in razdelitev upnikom. Iz spisa je jasno, da vse do zdaj ni storil še ničesar v tej smeri, čeprav je sodba izvršljiva že vse od 5.10.2014, kar izhaja iz zaznamka na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1294/2014 v spisu P 131/2011 (procesno dejanje 126 stečajnega spisa), saj bi sicer o tem že poročal. To je nedopustno tudi zaradi načela hitrosti stečajnega postopka in močno krši pravice upnikov, vsaj zaenkrat pa iz spisa ni mogoče videti, ali je upravitelj v tej smeri že kaj storil in zakaj ni.

Višje sodišče še dodaja, da sicer razume, da je stečajna dolžnica v težkem položaju, ko ji je poslovna sposobnost omejena. Vendar je to zakonska posledica postopka osebnega stečaja (386. člen ZFPPIPP) in se temu ni moč izogniti. Tudi težave, ki jih navaja, so logična posledica tega postopka in niso razlog za njegovo končanje. Dodati je še, da zapuščinski postopek traja že zelo dolgo (več kot 8 let je minilo od zapustnikove smrti). Vendar pa ima tako stečajna dolžnica kot tudi stečajni upravitelj, ki je v zvezi s tem njen zakoniti zastopnik, saj gre za premoženje, ki spada v stečajno maso (primerjaj 1. točko 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP), možnost, da doseže pospešitev postopkov, za katero višjemu sodišču sicer ni znano, ali je bila sploh uporabljena. Če stečajni dolžnici nekateri dediči očitajo dedno nevrednost, pa tudi ni nobene ovire, da ne bi zapuščinsko sodišče že zdaj izdalo sklepa o napotitvi na pravdo v zvezi s tem, tako da ni potrebno, da bi zaradi tega nastal še dodaten zastoj v zapuščinskem postopku.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da stečajna dolžnica zaradi postopka osebnega stečaja ne more začeti z nobeno samostojno dejavnostjo, pa višje sodišče še opozarja, da je vse od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti dolžnica imela možnost predlagati, da se ji dovoli poslovanje kot podjetnici ali zasebnici v smislu 389.a člena ZFPPIPP. Če te možnosti ni izkoristila, je to le njena odločitev, za katero je sama odgovorna. Postopek osebnega stečaja ima pač določene pravne in dejanske posledice za stečajnega dolžnika.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sama nositi stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.