Jedro

Lastnik nepremičnine je upravičen, da tretjega izključi iz protipravnega poseganja v svoje nepremičnine. Če pa slednji trdi, da ima pravico do izvajanja dejanj, ki vznemirjajo lastnika, mora to dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnice na zemljišču parc. št. 1552 k.o. Z., in sicer, da je dolžan prenehati z uporabo prehoda po tem njenem zemljišču do svoje parc. št. 1551 k.o. Z., v kolikor se ta prehod nanaša na konjerejo in živinorejo, razen v kolikor gre za peš hojo in za spravilo sena z njegovih parcel. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici stroške postopka v višini 220,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da tožnica o spornem zatrjevanem vznemirjanju s strani toženca praktično ničesar ne ve, kar izhaja iz njenega zaslišanja. Sicer pa je hčer tožnice tista, ki v resnici dejansko uveljavlja aktivno legitimacijo tožbe v tem primeru, saj močno vpliva na dejanja matere, za katero toženec z gotovostjo dvomi, da se racionalno zaveda dogajanja v zvezi s podano tožbo. Toženec je na svojih zemljiščih zakonito postavil zavetišče za živali, v katerem ima tri konje in dve kozi. Namembnost zemljišč je kmetijska, o čemer ni spora, pravni predniki toženca so več kot dvajset let pred nakupom zemljišč izvrševali dejansko oblast nad nepremičnino tožnice parc. št. 1552, na kateri že od nekdaj obstaja dostopna pot v obliki kolovoza do zemljišč toženca. Pravni predniki toženca so na parcelo št. 1552 dostopali peš, z vozom, kasneje pa tudi s traktorjem oziroma z vso kmetijsko mehanizacijo. Dostopali so periodično, konstantno glede na potrebe izvedbe kmetijskih opravil, brez prepovedi ali kakršnegakoli motenja lastnika parc. št. 1552 k.o. Z.. Toženec je pred nakupom zemljišč obiskal vse lastnike neposredno sosednjih zemljišč, jih obvestil o svoji nameri nakupa in jih pozival, da izrazijo svoje morebitno nasprotovanje. Če bi že takrat naletel na neodobravanje s katerekoli strani, k nakupu vsekakor ne bi pristopil. Žal toženec ne more dokazati, da se je pri tožnici resnično zglasil in se z njo in njeno družino o lastnih namerah pogovarjal, pri čemer trdi, da ni bilo nikoli nobenega nasprotovanja nameravani gradnji zavetišča in izvajanju dejavnosti v njem. Glede na dejstvo, da so pravni predniki toženca nesporno priposestvovali služnostno pravico dostopa preko obstoječega kolovoza na parc. št. 1552 v obliki pešpoti, uporabe motornih vozil in vse razpoložljive kmetijske mehanizacije, zaradi kmetijske obdelave njihovih zemljišč, na katerih so imeli njive in travnike, ni jasno, zaradi katerih pravno utemeljenih razlogov bi moral sedaj toženec prenehati z uporabo tožničine parcele, saj je uporaba toženčevih zemljišč tudi danes povsem kmetijske narave, le da na parc. št. 1545/1 stoji zakonito zgrajeno zavetišče, sicer pa so okoli travniki. Pritožnik opozarja, da je odločitev v 2. točki izreka sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma vsaj nejasna, saj ne pove točno, v kakšnem obsegu naj bi toženec moral prenehati z domnevnim vznemirjanjem tožnice. Tožencu hkrati ni jasno, na kakšen način naj bi kolovoz oziroma pot, ki jo uporablja preko parc. št. 1552, postala povsem neuporabna za lastnike. Sodni zaključek o tem, da se je pogostost njegovih prehodov preko parc. št. 1552 zaradi rabe lastnih zemljišč precej povečala, je preuranjen oziroma nedokazan. Sodišče ni zaslišalo nikogar od pravnih prednikov toženca in je preozko interpretiralo izjavo M. S.. Sodišče je zaslišalo zgolj priče, ki so neobjektivno pričale v korist tožnice, ni pa bil zaslišan niti župan O. B., ki je tekoče seznanjen z vso problematiko predmetne dostopne poti. Pritožnik je prepričan, da pritožnica oziroma njeni pravni nasledniki odkrito manipulirajo z njim izključno iz materialnih motivov in opisuje ravnanje hčerke tožnice po prejemu sodbe, ko je najprej podpisala služnostni dogovor, ki so ga nato tožnica in njeni pričakovani pravni nasledniki preklicali, sedaj pa tožencu poslali priporočeno izjavo, da soglašajo s sporno služnostjo ob plačilu višje odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP), pri čemer se pravdna sposobnost navezuje na poslovno sposobnost (prvi odstavek 77. člena ZPP). Če pritožnik s trditvijo, da je „pravno poslovna svobodna volja tožnice obremenjena z močnim vplivanjem hčerke“, pri čemer izraža dvom, da se tožnica sploh zaveda dogajanja v zvezi s podano tožbo, meri na pomanjkanje pravdne sposobnosti tožnice, nima prav. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila tožnici odvzeta poslovna sposobnost, prav tako ni zaznati nobenih indicev v izpovedbi tožnice, ki bi kazali na takšno pomanjkanje procesne predpostavke.

5. Odločitev, ki jo vsebuje 2. točka izreka sodbe, ni v nasprotju z razlogi sodbe, kot ji očita pritožba. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ko določa, v kakšnem obsegu in na kakšen način mora toženec prenehati z vznemirjanjem tožnice. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso bile storjene.

6. Stvarnopravni zakonik – SPZ v 99. členu določa, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik v primeru, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Lastnik nepremičnine je torej upravičen, da tretjega izključi iz protipravnega poseganja v svoje nepremičnine. Če pa slednji trdi, da ima pravico do izvajanja dejanj, ki vznemirjajo lastnika, mora to dokazati.

7. Tožnica je dokazala, da je lastnica nepremičnine parc. št. 1552 k.o. Z. in da je toženec brez pravne podlage posegal v njena lastninska upravičenja, pri čemer pa ni dokazal, da je tožnica zaradi tega dolžna trpeti dejanja, ki jo vznemirjajo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so pravni predniki toženca uporabljali sporno pot preko tožničine parcele že najmanj dvajset let, preden jih je toženec kupil, vendar le za peš hojo in spravilo sena s travnika. V tem obsegu je sodišče ugotovilo obstoj stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja. Potem, ko je toženec kupil zemljišča ter na parc. št. 1545 k.o. Z. zgradil objekt (skedenj in zavetišče za konje), pa se je uporaba sporne poti za dostop do toženčevih parcel vsebinsko spremenila, saj sedaj dnevno hodi na parcelo in jo uporablja za potrebe reje konjev in koz, in sicer z vsemi prevoznimi sredstvi (avtomobili, kombiji, prikolice za prevoz konj in celo bager), prav tako pa njegovi obiskovalci. Zaključek sodišča, da se pot sedaj uporablja sicer še vedno za kmetijske namene, vendar v drugačnem obsegu in vsebini ter da je zato prišlo do spremembe dejanskega izvrševanja služnostne poti, ki je tožeča stranka ni dolžna trpeti, temelji na skrbni dokazni oceni (8. člen ZPP) vseh izvedenih dokazov. S pritožbenimi trditvami, da je pot v obliki kolovoza do zemljišč toženca že od nekdaj obstajala, da je namembnost zemljišč ves čas kmetijska ter da je pred nakupom zemljišč obiskal vse lastnike neposredno sosednjih zemljišč in jih obvestil o svoji nameri, ne more izpodbiti pravilne ocene dokazov in zaključkov sodbe o spremembi vsebine izvrševanja služnosti poti. V tem okviru je sodišče pravilno ocenilo in interpretiralo pisno izjavo priče M. S., ki jo je toženec vložil v spis, pravilno pa je tudi zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem župana Občine Brezovica, saj se je o dejstvih, o katerih naj bi izpovedoval župan (o tem, da se je pot že uporabljala, preden je toženec kupil nepremičnine, kot izhaja iz dokaznega predloga na l. št. 24 spisa), sodišče namreč prepričalo že na podlagi izpovedi toženca in ostalih prič. Tudi značajske lastnosti hčerke tožnice in njene zahteve za plačilo služnostne poti ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. 8. Ker je s pritožbo izpodbijana odločitev pravilna, je treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).