Up-143/01

23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 61/2000-2 z dne 10. 1. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2187/97-5 z dne 17. 11. 1999, s katero je bila v upravnem sporu zavrnjena tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 46201/0092/97 z dne 24. 6. 1997 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 351-D- 719/92-4/8 z dne 19. 3. 1997. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo idealnega deleža do ? nepremičnine parc. št. 375 k.o. Brinje, ker vzpostavitev lastninske pravice na prostovoljno prodanih ali podarjenih nepremičninah niti v Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) niti v nobenem drugem predpisu ni opredeljena kot upravna stvar.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo, ker meni, da bi moral upravni organ prve stopnje o njegovi vlogi vsebinsko oz. meritorno odločati. Njegova zahteva za denacionalizacijo, ki naj bi bila vložena v zakonsko določenem roku, naj bi bila popolna vloga, saj naj bi v njej navedel vsa odločilna dejstva in predložil dokaze za svoje navedbe. Meni, da je odločitev o zavrženju zahteve za denacionalizacijo nezakonita, iz obrazložitve sklepa pa naj bi ne bilo razvidno, na kateri materialni ali procesni predpis je upravni organ prve stopnje oprl svojo odločitev o zavrženju denacionalizacijskega zahtevka. Tako naj bi bil njegov zahtevek obravnavan drugače od zahtevkov v drugih denacionalizacijskih postopkih. Zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 23. in 33. člena Ustave in predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča "v celoti odpravi in zadevo vrne v novo odločanje".

B.

3.Ustavno sodišče ni še ena instanca upravnim organom niti ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Ustavno sodišče na podlagi presoje navedb v ustavni pritožbi in priložene izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da bi bila pritožniku kršena kakšna ustavna pravica. Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem, da naj bi upravni organ v njegovem primeru odločil drugače kot v drugih primerih, v katerih je meritorno odločal o zahtevah za denacionalizacijo, ni izkazal kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi namreč šlo, če bi Vrhovno sodišče v njegovem primeru odločilo drugače, kot v drugih enakih primerih, tj. da bi na podlagi uveljavljene sodne prakse upravni organi v drugih denacionalizacijskih postopkih meritorno odločali o ponovni pridobitvi lastninske pravice na prostovoljno prodanih ali podarjenih nepremičninah, Vrhovno sodišče pa bi v obravnavani zadevi odločilo drugače. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

5.Kot je razvidno iz uvoda in obrazložitve priloženega sklepa Upravne enote, Izpostave Bežigrad, je upravni organ prve stopnje sklep o zavrženju izdal na podlagi 3. in 4. točke 66. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - ZUP86). Ti dve določbi sta nalagali upravnemu organu izdajo takega sklepa, če je upravni organ ugotovil, da ni pristojen. Da je bila vloga zavržena, ker je upravni organ ugotovil, da ne gre za upravno stvar in da zato ni pristojen za njeno reševanje, je znano tudi pritožniku, saj je to ugotovitev sam povzel v tožbi zoper odločbo upravnega organa druge stopnje. Pravilnost take ugotovitve je bila predmet presoje vseh pravnih sredstev, ki jih je pritožnik uporabil. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika, da se sklepa o zavrženju ni dalo preizkusiti in da je upravni organ prve stopnje odločal "po občutku oziroma arbitrarno." Pritožnikovo vztrajanje, da pomeni njegova vloga za ponovno pridobitev lastninske pravice zahtevo za denacionalizacijo, pa še ne pomeni, da gre za tako zahtevo in s tem za vlogo, o kateri bi lahko upravni organ odločal vsebinsko v okviru svojih pristojnosti tako, kot to sicer odloča v denacionalizacijskih postopkih.

6.Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj to kršitev utemeljuje z nezakonitostjo sklepa upravnega organa prve stopnje. Pritožniku bi bila pravica do sodnega varstva iz 23. člena kršena, če sodišče o njegovi tožbi v upravnem sporu ne bi odločalo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. O njegovi tožbi zoper odločbo upravnega organa druge stopnje je odločalo Upravno sodišče, o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo. Zgolj okoliščina, da pritožnik z upravnim sporom zoper sklep o zavrženju njegove vloge (oziroma odločbo upravnega organa druge stopnje, s katero je bila njegova pritožba zoper sklep o zavrženju zavrnjena) ni uspel, še ne pomeni kršitve navedene pravice.

7.Iz prej navedenega (3. točka obrazložitve) pa sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti pravnih stališč, na podlagi katerih je sprejeta izpodbijana odločitev. Za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave bi lahko šlo, če bi bilo pravno stališče (ne glede na njegovo pravilnost), na katerega je oprta odločitev Vrhovnega sodišča, v neskladju s 33. členom Ustave. Pritožnik sicer to kršitev zatrjuje, vendar ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati na navedeno kršitev. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika z odločitvijo Vrhovnega sodišča, pa kljub temu, da zaradi te odločitve pritožnik v denacionalizacijskem postopku ne more uveljavljati ponovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, še ne pomeni kršitve pravice iz 33. člena Ustave.

8.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan