Jedro

Določba prvega odstavka 418. člena EZ-1 je specialna določba, po kateri zoper odločbe in sklepe toženke ni pritožbe, zato je toženka pravilno zavrgla tožnikovo pritožbo z dne 15. 7. 2017, sodišče pa ob uporabi iste pravne podlage tožbi ne more ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep št. 533-36/2014-02/643 z dne 18. 12. 2014. V obrazložitvi je navedla, da je dne 18. 11. 2014 prejela vlogo tožnika, s katerim je od toženke zahteval, da izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR. Zahtevo tožnika je zavrgla s pravnim poukom, da je zoper izdan sklep dopusten upravni spor. Tožnik je zoper sklep vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sklepom I U 180/2015 z dne 30. 6. 2016 zavrglo z obrazložitvijo, da je zakonodajalec skladno z določilom petega odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrecno dopustil pritožbo zoper sklep v primeru, če se zavrže vloga stranke zaradi nepristojnosti organa. Hkrati pa je Upravno sodišče tožnika podučilo, da v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbe na pristojen organ. Tožnik je dne 15. 7. 2016 skladno z napotilom Upravnega sodišča na toženko naslovil pritožbo zoper sklep z dne 18. 12. 2014. Pritožba ni dovoljena glede na 418. člen Energetskega zakona (EZ-1), ki je specialna določba in določa, da zoper odločbe toženke (sklep in odločbe) ni pritožbe. Ker zoper sklep ni pritožbe, postane ta v skladu z 224. členom ZUP dokončen, 2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pa določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Pritožbo je v skladu z 240. členom ZUP preizkusila in ker ni dovoljena, jo je s sklepom zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja, da v skladu s pravnim poukom ponovno vlaga tožbo zoper sklep toženke, da ne bi zaradi neaktivnosti izgubil svojih pravic, čeprav meni, da bi toženka morala spoštovati sklep sodišča, ne pa da s svojo ponovno odločitvijo ustvarja nerazrešljivo situacijo. Ne strinja se z odločitvijo, da toženka ni stvarno pristojna za odločanje o sporu. Po njegovem razumevanju ne gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, ampak za odločanje o višini in času dodelitve podpore. A. d.o.o. podporo namreč izplačuje na podlagi odločb toženke – obe z dne 27. 7. 2011. Glede na to, da je izrek teh odločb nejasen, bi morala toženka nastalo situacijo razrešiti. Ker iz odločb toženke z dne 27. 7. 2011 nedvomno izhaja, da ti dve odločbi razveljavljata predhodni odločbi z dne 25. 2. 2010, to pomeni, da razveljavitev deluje samo za naprej. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS I U 289/2012 in I U 288/2012. Ne more se strinjati, da se v tem postopku vse nepravilnosti, ki izhajajo iz pomanjkljive zakonodaje, striktno tolmačijo v njegovo škodo. Ravno zato vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer zaradi pravice do pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva ter kršitve enakega varstva pravic. S tem, ko toženka ne spoštuje odločitve Upravnega sodišča, povzroča situacijo, s katerimi odreka pravico do pravnega sredstva, de facto pa onemogoča tudi pravico do sodnega varstva. Pričakovati je namreč, da bo Upravno sodišče tožbo zoper sklep toženke z dne 20. 7. 2016 spet zavrglo, na kar bo toženka njegovo pritožbo, ki bo vložena v skladu z napotilom sodišča, spet zavrgla in tako naprej. To pomeni, da se postopek lahko vleče v neskončnost Opozarja tudi, da toženka kljub izrecni zahtevi ni odločila o vračilu 148,00 EUR, ki jih je zaradi napačnega pravnega pouka plačal ob vložitvi tožbe. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem stališču, da glede na določbe EZ-1 kot specialnem predpisu zoper njene odločitve ni pritožbe.

4. V pripravljalni vlogi pa toženka še navaja, da je zoper sklep Upravnega sodišča I U 180/2015 z dne 30. 6. 2016 vložila pritožbo, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom I Up 276/2016 in sklep Upravnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ni sporno med strankama, da je predmet upravnega spora sklep toženke z dne 20. 7. 2016, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo pritožbo z dne 15. 7. 2016, ki jo je tožnik, kot sam navaja v tožbi, vložil iz previdnosti, da ne bi zaradi neaktivnosti izgubil svojih pravic, ker ga je na vložitev te pritožbe napotilo Upravno sodišče v sklepu I U 180/2015 z dne 30. 6. 2016. 7. Iz navedenega sklepa Upravnega sodišča izhaja, da sodišče ne sledi pravnemu pouku toženke v sklepu 533-36/2014-02/643 z dne 18. 12. 2014, ki napotuje tožnika na vložitev tožbe v upravnem sporu zoper njeno odločitev, pač pa meni, da bi morala toženka skladno s petim odstavkom 65. člena ZUP zoper svoj sklep izrecno dopustiti pritožbo, ter je iz navedenega tožnikova tožba vložena preuranjeno (sodišče je tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Sodišče je v sklepu I U 180/2015 z dne 30. 6. 2016 tožnika podučilo, da je z določilom šestega odstavka 215. člena ZUP za primere napačne poučitve o pravnem pouku zakonodajalec izrecno predpisal, da teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbe na pristojni organ. V skladu s tem napotilom je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je toženka zavrgla z izpodbijanim sklepom. Pri svoji odločitvi se sklicuje na 418. člen EZ-1. 9. Po vloženi pritožbi (15. 7. 2016) je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 276/2016 z dne 30. 11. 2016 razveljavilo sklep Upravnega sodišča I U 180/2015 z dne 30. 6. 2016 in soglašalo s toženko, da je napačno stališče Upravnega sodišča v sklepu I U 180/2015, da se tudi zoper odločitve toženke uporablja šesti odstavek 65. člena ZUP. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je določba 418. člena EZ-1 specialna določba, po kateri zoper odločbe in sklepe toženke ni pritožbe, ter je zato tožnik ravnal pravilno, ko je zoper dokončni sklep toženke vložil tožbo, ki pa je Upravno sodišče ne bi smelo zavreči kot vložene prezgodaj. Tožba tožnika se sedaj obravnava pred naslovnim sodiščem pod opravilno številko I U 1756/2016. 10. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v sklepu I Up 276/2016 z dne 30. 11. 2016, da je določba prvega odstavka 418. člena EZ-1 specialna določba, po kateri zoper odločbe in sklepe toženke ni pritožbe, je toženka pravilno zavrgla tožnikovo pritožbo z dne 15. 7. 2017, sodišče pa ob uporabi iste pravne podlage tožbi ne more ugoditi. V zvezi z ugovorom, da toženka ni odločila o vračilu 148,00 EUR, ki jih je tožnik plačal zaradi napačnega pravnega pouka, pa je tožniku pojasniti, da mu bodo vrnjeni, če bo v sedaj zadevi I U 1756/2016 s tožbo uspešen.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.