Jedro

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev, ki vplivajo na prednost pri dodelitvi neprofitnega stanovanja, je treba pri kriterijih utesnjenosti upoštevati vse osebe, ki souporabljajo del stanovanja, in ne le družinske člane tožeče stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 3631-1245/7594/08 z dne 13. 7. 2009 odpravi ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS MOL) v 1. točki izreka odločil, da je tožeča stranka na podlagi cenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegla 560 točk, kar jo uvršča na 192. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem – lista A1. Z 2. točko izreka pa je ugotovil, da bodo, na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve, stanovanja zagotovljena tistim upravičencev, uvrščenim v listi A1, ki so dosegli nad vključno 570 točk, in da tistim, ki so dosegli manjše število točk, stanovanje ne bo dodeljeno.

Tožeča stranka se je prijavila na razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja, ki ga je JSS MOL objavil 8. 11. 2008. Točnost navedb je bila preverjena z ogledom. Tožeči stranki je bilo priznanih 140 točk glede na stanovanjski status (1.2 – podnajemnik ali najemnik tržnega stanovanja), 30 točk glede na število članov gospodinjstva (upoštevan je bil mladoleten otrok), 80 točk za zdravstvene razmere (upoštevana so bila obolenja mladoletnih otrok, pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami), 50 točk za invalidnost prosilca ali družinskega člana, 60 točk za družino z manjšim številom zaposlenih, 50 točk, ker je prosilka ženska z več kot 12 leti delovne dobe, 60 točk, ker je sodelovala že vsaj na dveh razpisih in 90 točk na stalnost bivanja. JSS MOL v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da se je točkovalna kategorija 2. točkovala, če je bilo stanovanje ovrednoteno z manj kot 110 točkami, in da se kategorije 2., 3. in 4. niso točkovale pri prosilcih, katerih status je bil opredeljen kot 1.1 – brez stanovanja. Nadalje navaja, da se je točkovalna kategorija 3. „utesnjenost v stanovanju“ točkovala ob upoštevanju tako površine, ki je v izključni uporabi gospodinjstva, kot tudi površine v souporabi.

Tožnica je zoper tako odločitev JSS MOL vložila pritožbo, ker meni, da bi ji moral biti priznan status udeleženca razpisa brez stanovanja 1.1 in ne status udeleženca razpisa po kriteriju 1.2. Poleg tega meni, da ji pripadajo točke tudi za kvaliteto bivanja po postavki 2.1 – bivanje v neprimernem stanovanju in točke po postavki 3.3 – utesnjenost, ker naj bi v stanovanju, velikem 71,28 m2 prebivalo 8 oseb.

Župan MOL je pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil, da upravičenost do točk, ki so bili tožnici dodeljene na prejšnjem razpisu, nima vpliva na število točk po tem razpisu, saj je vsak razpis samostojen razpis z vnaprej določenimi pogoji in merili, ki se od razpisa do razpisa razlikujejo. Zahtevo po priznanju statusa udeleženca razpisa brez stanovanja iz kategorije 1.1 je zavrnil, in kot pravilno potrdil dodeljeno število točk po postavki 1.2, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica s soglasjem lastnika stanovanja podnajemnica stanovanja, ki je v lasti MOL in je oddano v najem najemnici A.A. Zahtevo za upoštevanje točk zaradi kvalitete bivanja po postavki 2.1 naj bi tožnica prvič uveljavljala šele v pritožbi. Enaka obravnava udeležencev razpisa pa po mnenju pritožbenega organa ne dopušča naknadnih sprememb okoliščin, ki vplivajo na uvrstitev in razvrstitev na prednostno listo. Skladno s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) lahko drugostopni organ upošteva le tista nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času javnega razpisa, pa jih stranka upravičeno ni mogla predložiti ali navesti v času do sestave prednostne liste. Poleg tega je pritožbeni organ pojasnil še, da ji točk po tej postavki ne bi mogel priznati, tudi če bi to uveljavljala do sestave prednostne liste, ker se za neprimerno stanovanje šteje stanovanje, ki je točkovano z manj kot 110 točkami, stanovanje, v katerem prebiva tožnica, pa je točkovano z 297 točkami. Uveljavljanje točk po postavki utesnjenost 3.3 je drugostopni organ zavrnil s pojasnilom, da je bilo na ogledu stanovanjskih razmer ugotovljeno, da družina tožeče stranke uporablja 62,89 m2 stanovanja, kar znaša 20,96 m2 na osebo. Najemnica stanovanja namreč živi v tujini in pride v stanovanje le občasno, zato je bilo ugotovljeno, da tožničina družina uporablja celotno stanovanje, razen ene sobe v izmeri 8,39 m2. Tožeča stranka izpodbija navedeno odločitev JSS MOL, ker naj bi temeljila na arbitrarnih, nepravilnih, nezakonitih in neživljenskih ugotovitvah, in ker naj bi bila v nasprotju z razpisnimi pogoji in točkovnim vrednotenjem po kategoriji 3, po kateri sta bistveni izključna uporaba površine in površina v souporabi. Toženi stranki očita, da ni ugotavljala okoliščin glede površine stanovanja, ki ga uporablja, skladno z navedenimi razpisnimi pogoji. Odločila naj bi, da družina najemnice A.A. uporablja le 8,39 m2, četudi samo občasno. To je po mnenju tožeče stranke nemogoče že po splošno znanih dejstvih, in v nasprotju s podnajemno pogodbo. Navaja, da je bilo s podnajemno pogodbo, ki jo je sklenila z najemnico, dogovorjeno, da se podnajem nanaša na „del stanovanja, in sicer sobe: 9 m2, 12 m2, balkon, souporaba kopalnica, WC“. Toženi stranki očita, da te pogodbe ni upoštevala in da se do nje ni opredelila. Tožena stranka naj bi dejansko stanje glede obsega stanovanja, ki ga uporablja, ugotovila napačno, kljub temu, da je sama izdala soglasje za oddajo dela stanovanja. Navaja, da po tej pogodbi z družino izključno uporablja 21 m2, souporablja pa 5,82 m2. Družini tožeče stranke, ki šteje tri člane, naj bi tako pripadalo skupaj 26,82 m2 oziroma 8,94 m2 na osebo. Ker je normativ po kriteriju za utesnjenost 12 m2 na osebo, meni, da bi ji tožena stranka morala priznati 10 točk po kriteriju utesnjenosti iz točke 3.3. Ker ji teh točk ni priznala, naj bi tožena stranka kršila razpisne pogoje, Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/04, 34/04 in 62/06 – v nadaljevanju Pravilnik), Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/03 in nasl. – v nadaljevanju SZ-1) in 7., 8., 9., 138. in 139. člen ZUP. Navaja, da bi jo morala tožena stranka pozvati na dostavo dodatnih dokazil, da bi tožeča stranka lahko utemeljila dejstva glede utesnjenosti v stanovanju, ali glede neprofitnega stanovanja. Meni, da je upravičena tudi do točk po kriteriju 1.1, ker je podnajemnica neprofitnega stanovanja za neprofitno najemnino, lastnica pa je tožena stranka. Pravno nevzdržno naj bi bilo stališče, da točke, priznane na prejšnjem razpisu, nimajo pomena. V zvezi s tem še trdi, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in kršila določbe ZUP, Pravilnika in 83. člena ter petega odstavka 87. člena SZ-1. Zato tožeča stranka izpodbija odločitev o številu točk in predlaga, naj sodišče odloči, da je na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegla vsaj 570 točk, da se uvršča na prednostno listi A1 in da se ji dodeli v najem neprofitno stanovanje, ali pa naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve ali druge stopnje v ponovno odločanje, ter uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pasivni legitimaciji, ker je kot tožena stranka v tožbi naveden JSS MOL. Navaja pa tudi razloge, s katerimi tožbenim navedbam nasprotuje po vsebini. Izpodbijana odločba naj bi bila izdana v skladu s Pravilnikom in s SZ. Dejansko stanje pa naj bi bilo pravilno ugotovljeno tudi z ogledom stanovanjskih razmer. Zavrača navedbe tožeče stranke, da je brez stanovanja, oziroma da prebiva v nestanovanjskih prostorih (kot to določa postavka 1.1). Pojasnjuje, da tožeči stranki ni dodelila točk po kriteriju 1.1, temveč točke po kriteriju 1.2, saj je tožeča stranka na šesti strani vloge navedla, da prebiva v stanovanju, ki ga uporablja kot podnajemnica. Točke po postavki 3.3 pa tožeči stranki niso bile dodeljene po ugotovitvah ogleda, ki ga je opravila tričlanska komisija. Ugotovitve komisije, da je soba, ki jo uporablja najemnica zaklenjena, ker je najemnica v tujini, da pa preostali del stanovanja uporablja tožeča stranka z družino, so navedene v zapisniku ogleda z dne 15. 6. 2009, ki ga je tožeča stranka brez pripomb podpisala, kljub temu, da naj bi bila opozorjena, da ji bodo zaradi tega odvzete točke. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi meni, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. To, da je tožena stranka naknadno (po ogledu) odvzela točke za utesnjenost, naj bi kazalo na nezakonitost ravnanja. Trditve, da je ob ogledu stanovanja uporabljala celotno stanovanje, razen sobe v izmeri 8,39 m2, naj bi bile neresnične. Neresnične naj bi bile tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da najemodajalka z družino, ko se vrne domov, uporablja le omenjeno sobo, in je bila tožeča stranka opozorjena, da ji bodo točke odvzete. Zato predlaga soočenje s člani komisije. Ker naj bi bilo dejstvo utesnjenosti sporno, predlaga zaslišanje tožeče stranke, njenega zakonca in A.A. Pripominja še, da ji je tožena stranka na prejšnjem razpisu z odločbo z dne 7. 4. 2008 priznala 180 točk po kriteriju 1.1, kljub temu, da tožeča stranka del stanovanja s soglasjem JSS MOL uporablja že od 21. 12. 2005 dalje.

Ugovor pasivne legitimacije je neutemeljen. Tožeča stranka je po pozivu sodišča na odpravo pomanjkljivosti z vlogo z dne 11. 1. 2010 tožbo popravila in pravilno navedla toženo stranko.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za dve sporni vprašanji priznanja točk iz Priloge Pravilnika, v kateri so na podlagi drugega odstavka 8. člena Pravilnika določeni kriteriji in točkovno vrednotenje kriterijev za ocenjevanje stanovanjskih in socialnih razmer, ki vplivajo na prednost pri dodelitvi neprofitnega stanovanja v najem. Eno vprašanje se nanaša na stanovanjski status, drugo pa na utesnjenost v stanovanju.

Tožeči stranki je bilo po kriteriju stanovanjskega statusa priznano 140 točk iz postavke 1.2, ki tako število točk določa za udeleženca razpisa, ki je podnajemnik ali najemnik tržnega stanovanja. Da je tožeča stranka podnajemnica v neprofitnem stanovanju, ni sporno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ne more slediti mnenju tožeče stranke, da ji pripadajo točke (180 točk), ki so po postavki 1.1 predvidene za udeleženca razpisa, ki je brez stanovanja, ali živi v prostorih za začasno bivanje oziroma v drugih nestanovanjskih prostorih. Upravičenosti do točk po postavki 1.1 pa ne more utemeljiti zgolj dejstvo, da ji je JSS MOL na prejšnjem razpisu te točke priznal. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je odločilno, ali je tožena stranka izbrala pravilni kriterij in število točk glede na ugotovitve v tem postopku. Iz Pojasnil za uporabo obrazca, ki so sestavni del Priloge Pravilnika, je razvidno, da se po kriteriju 1.1 točkuje udeleženec razpisa, ki prebiva v bivalni enoti, namenjeni začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih občanov oziroma v drugih nestanovanjskih prostorih; ki prebiva v materinskem domu ali zatočišču - varni hiši, zavetišču, centru za pomoč žrtvam kaznivih dejanj; ki sam ali z družino prebiva v stanovanjskih stavbah, vendar brez statusa podnajemnika ali uporabnika stanovanja. Tožeča stranka pa ima status podnajemnice. Udeleženca razpisa, ki je podnajemnik, se po navedenih pojasnilih točkuje po postavki 1.2. Po navedenem in glede na ugotovitve dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča upoštevanje kriterija po 1.2 in 140 točk pravilno in zakonito. Zato sodišče v tem delu zavrača tožbene ugovore.

Drugo vprašanje pa se nanaša na vprašanje pravilne odločitve glede (ne)upoštevanja kriterija utesnjenosti v stanovanju. Tožeči stranki po kriteriju utesnjenosti v stanovanju točke niso bile priznane, ker naj bi po ugotovitvah v postopku z družino uporablja površino stanovanja, ki presega od 8 m2 do 12 m2 na družinskega člana po kriteriju iz točke 3.3. Tožena stranka se pri tem sklicuje na ugotovitve po ogledu stanovanjskih razmer, iz katerih izhaja, da družina tožeče stranke uporablja 62,89 m2 stanovanja, kar znaša 20,96 m2 na osebo, in da najemnica stanovanja živi v tujini in pride v stanovanje občasno in uporablja le eno sobo v izmeri 8,39 m2. Po presoji sodišča pa je za odločitev pomembna prav okoliščina, da najemnica v stanovanje pride občasno.

V Pojasnilih za uporabo Pravilnika in obrazca za oceno stanovanjskih in socialnih razmer prosilcev, ki je sestavni del Priloge Pravilnika, je namreč v 3. točki določeno, da se pri izračunu utesnjenosti upoštevajo podatki o površini stanovanja iz sklenjene najemne oziroma podnajemne pogodbe ali zapisnika o točkovanju stanovanja. To sicer ne pomeni, da je izključeno upoštevanje dejanskih stanovanjskih razmer, vendar bi v obravnavanem primeru tožena stranka morala upoštevati tako ugotovitve po ogledu stanovanjskih razmer kot tudi določila podnajemne pogodbe. S podnajemno pogodbo je bila namreč določena souporaba nekaterih delov stanovanja. Tožeča stranka pravilno opozarja na 100 člen SZ-1, po katerem ima najemnik pravico stanovanje uporabljati. Če se je najemnik s podnajemno pogodbo dogovoril za souporabo dela stanovanja, bi morala biti ta souporaba tudi upoštevana. Do souporabe dela stanovanja z najemnico in njenimi družinskimi člani namreč, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pride, kadar najemnica v stanovanju biva, čeprav je v času ogleda stanovanjskih razmer ni bilo v stanovanju. To pomeni, da bi bilo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje točk po kriteriju utesnjenosti treba upoštevati vse osebe, ki souporabljajo del stanovanja, in ne le družinske člane tožeče stranke.

Zakaj se ni ukvarjal z vprašanjem koliko oseb, kako pogosto oziroma v kakšnem časovnem obdobju souporablja del stanovanja, upravni organ ni navedel. Tako izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov glede neupoštevanja souporabe stanovanja, kadar najemnica z družino pride v stanovanje, kljub temu, da se takrat število oseb, ki souporabljajo del stanovanja, spremeni. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita, saj je zaradi pomanjkljivih razlogov ni mogoče preizkusiti. Kolikor iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da občasno bivanje najemnice in njene družine na souporabo stanovanja, kot je določena s podnajemno pogodbo, in s tem na utesnjenost v stanovanju, ne vpliva, pa je po presoji sodišča tako stališče zmotno in v nasprotju z določbami Pravilnika (tj. njegove Priloge). Upravni organ bo torej v ponovljenem postopku moral odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri dejstvo občasne souporabe dela stanovanja vpliva na izračun kriterija utesnjenosti.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek (1. točka izreka). Zaradi celovitosti ocene stanovanjskih, socialnih in drugih razmer, je sodišče izpodbijano odločbo opravilo v celoti, čeprav je v svojih razlogih odločitvi v delu, ki se nanaša na točkovanje stanovanjskega statusa, pritrdilo. V ponovnem postopku bo moral upravni organ ugotovitveni postopek dopolniti v nakazani smeri in ponovno oceniti, ali so izpopolnjeni pogoji za dodelitev točk po kriteriju utesnjenosti v stanovanju ter odločiti o doseženem številu točk in uvrstitvi na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem – A1. Ker je bilo treba tožbi glede točkovanja po kriteriju utesnjenosti v stanovanju ugoditi že iz navedenih razlogov, se sodišče ni spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov.

Sodišče je v zadevo odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku (2. točka izreka) v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Pri tem 5. člen Pravilnika izrecno določa, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. Ker ZUS-1 priznava le povračilo pavšalnega zneska v skladu s Pravilnikom, to pomeni, da so v znesku zajeti tako stroški sodnih taks, materialni stroški kot tudi stroški za zastopanje. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Tožena stranka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 do povračila stroškov ni upravičena.