Jedro

Ker imata pravni osebi B. d.d. in C. d.o.o. nadzor nad poslovanjem družbe A. d.o.o., ki je edina ustanoviteljica tožnice, ima pravna oseba B. d.d. tudi nadzor nad poslovanjem tožnice. Ker pa je bila pravna oseba B. d.d. vpisana v RKG dne 8. 5. 2013 in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, to pomeni, da tožnica pogoja, določenega v tretjem odstavku 14. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil, ne izpolnjuje.

B. d.d. ima pravico imenovati prokurista, ki nato skupaj z direktorjem zastopa A. d.o.o., kar pomeni, da lahko direktor in prokurist le skupaj sprejemata vse sklepe, ki se nanašajo na poslovanje te družbe, torej družbe A. d.o.o., ki pa ima kot njena ustanoviteljica in edina družbenica (že izkazan) vpliv nad poslovanjem tožnice. To pa pomeni, da ima B. d.d. vpliv oziroma nadzor (glede na strnjeno verigo povezanih družb) tudi nad poslovanjem tožnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za dodelitev plačilnih pravic, odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje o zadevi po sodbi naslovnega sodišča, I U 1734/2016 z dne 4. 9. 2018. Z odločbo prvostopnega organa z dne 30. 5. 2016 je bila tožnici izdana odločba o zavrnitvi njene vloge za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2015, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 14. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba). Drugostopni organ je odločitev potrdil z navedbo dodatnih razlogov. Ker se o le-teh tožnica ni mogla izjaviti, je Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo s sodbo, I U 1734/2016. V skladu z napotili sodišča je prvostopni organ tožnici posredoval poziv z dne 30. 10. 2018 s svojimi ugotovitvami. Tožnica je ugotovitve organa prerekala, predvsem, da ne gre za skupnost, sestavljeno iz članov in, da tudi nima posameznih članov skupnosti, ki so ali bi lahko bili kot nosilci KMG MID-a prvi vpisani v Register kmetijskih gospodarstev pred letom 2013. Ustanovitelj tožnice je podjetje A. d.o.o., ki se ni nikoli ukvarjalo s kmetijsko dejavnostjo in ni bilo nikoli vpisano v register kmetijskih gospodarstev. Ustanovitelja družbe A. d.o.o. sta res podjetji B. d.d. in C. d.o.o., vendar pa ker je B. vpisan v RKG in opravlja kmetijsko dejavnost od leta 2013, ni mogoče šteti, da je imela tožnica pet let pred začetkom opravljanja dejavnosti kontrolo te pravne osebe. B. namreč ni imel nadzora nad A. d.o.o. in tudi če bi ga imel, to ne bi imelo nobene zveze s tožnico. Organ je, ob upoštevanju podatkov, ki jih je pridobil od tožnice (predvsem notarskega zapisa družbene pogodbe) in podatkov AJPES ugotovil, da ima B. d.d. tudi kontrolo nad tožnico in da je bila ta pravna oseba vpisana v RKG dne 8. 5. 2013 ter se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Tožnica je v času, ko je pričela s kmetijsko dejavnostjo, imela kontrolo pravne osebe v verigi ustanoviteljic, ki so se že ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo oziroma se še ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Organ je zato vlogo zavrnil. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice. V svoji obrazložitvi je še povzel 24. člen Uredbe, nato pa navedel, da je upravljanje družbe z omejeno odgovornostjo določeno v 504. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in nadaljnjih. Samo dejstvo, da ima pravna oseba B. d.d. v ustanoviteljici A. d.o.o. le 16 % delež, še ne pomeni, da kontrola pravne osebe B. d.d. nad A. d.o.o. ne obstaja. Navedeno potrjuje tudi notarski zapis družbene pogodbe, opr. št. SV 747/2013 (predvsem 5. člen, ki ga organ povzame). Tožnica je v odgovoru na poziv organa v zvezi z navedenimi dejstvi in okoliščinami le-te prerekala. Drugostopni organ je še dodal, da je iz družbene pogodbe tudi razvidno, da ima pravna oseba B. d.d. možnost postavitve prokurista, ki v primeru, da je imenovan, zastopa družbo skupaj z direktorjem, ki je samostojno ne more več zastopati. Zato direktor ne more več (sam - op. sod.) sprejemati sklepov, ki se nanašajo na poslovanje družbe. Torej ima imenovani prokurist direktni vpliv na poslovanje A. d.o.o., B. d.d pa ima glede na prvi odstavek 505. člena ZGD-1 kot družbenik tudi nadzor nad delom poslovodij. B. d.d. ima torej kot družbenik kontrolo na poslovanjem in upravljanjem A. d.o.o., slednja pa ima vpliv na poslovanje tožnice, kot je ugotovilo že sodišče (v sodbi, I U 1734/2016 - točka 10 obrazložitve - op. sod.).

3. Tožnica je v tožbi navedla, da odločitev organa temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Ni pojasnjeno, na podlagi katerega predpisa je organ ugotavljal ''kontrolo preko verige ustanoviteljic'', na podlagi katerega predpisa je smatral soustanoviteljstvo družbe A. d.o.o. s strani družbe B. d.d. kot nadzor nad družbo A. d.o.o., saj ne gre za nobeno kontrolo v smislu tretjega in četrtega odstavka 14. člena Uredbe ali v smislu kateregakoli člena ZGD-1 za nadzor, saj ga kot relevantnega ne določa ne Uredba ne drug predpis. Ni konkretno pojasnjeno, zakaj tožnica ne bi bila upravičena do plačilnih pravic iz nacionalne rezerve. Odločba je tako tudi neobrazložena in je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično je kršen tudi 22. člen Ustave RS. Tožnica izpolnjuje vse pogoje. Je kmetijsko podjetje, ki v celoti izpolnjuje status kmetijske organizacije in je bila v ta namen ustanovljena s strani edinega ustanovitelja A.d.o.o., ki je edini (100%) lastnik podjetja in ima edini vpliv na njeno poslovanje. Podjetje A. d.o.o., ustanovljeno 10. 12. 2013, se ni nikoli ukvarjalo s kmetijsko dejavnostjo in ni bilo nikoli vpisano v RKG pred letom 2013. Glede na tretji in četrti odstavek 14. člena Uredbe v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe 639/2014/EU je stališče organa napačno. Brez pravne in dejanske podlage organ tudi zaključuje, da je imela družba B. d.d. (ki je skupaj z družbo C. d.o.o. ustanoviteljica družbe A. d.o.o.) kot pravna oseba nadzor nad A. d.o.o., kar naj bi izhajalo iz notarskega zapisa družbene pogodbe. To stališče je v nasprotju ravno z družbeno pogodbo, podlage pa mu ne dajejo niti akti o ustanovitvi, niti določbe ZGD-1, kot tudi ne dejansko stanje. Organ je očitno spregledal napotke Upravnega sodišča, podane v sodbi, I U 1734/2016, točka 10 obrazložitve. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi moral organ zaključiti, da družba B. d.d. nima nadzora ali kontrole nad družbo A. d.o.o., niti nad tožnico, saj ni niti ustanoviteljica tožnice, niti ni z njo povezana družba po ZGD-1, enako tudi ne z družbo A. d.o.o., ki je ustanoviteljica tožnice. V organih upravljanja so različni ljudje in enako tudi v organih nadzora, kar je mogoče ugotoviti z vpogledom v sodni register pri vseh teh družbah. Organ je očitno spregledal, da ima družba B. d.d. v družbi A. d.o.o. 16 % delež. Tak delež pa nikakor ne more predstavljati nadzora ali kontrole družbe B. d.d. nad družbo A. d.o.o., ni niti nobenega odnosa v smislu povezanih družb po ZGD-1. Ti družbi nista družbi, v kateri bi ena imela v drugi večinski delež, nista v nobenem dejanskem ali kakršnem drugem odnosu odvisnosti, nista koncernski družbi, nista vzajemno kapitalsko udeleženi, nista povezani s podjetniškimi pogodbami. Organ bi moral, kot ga je napotilo sodišče v sodbi, I U 1734/2016, izhajati iz ZGD-1. Zaradi napačne odločitve organa je bilo poseženo v človekove pravice tožnice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. V 5. členu družbene pogodbe so določbe glede upravljanja, iz katerih je razvidno, da B. d.d. v ničemer ne more odločati sam oziroma da njegov delež nima niti potrebne večine za odločanje o kakršnem koli sklepu in ni mogoče sprejeti zaključkov, da neka družba, kot je B. d.d., s 16 % deležem v ustanoviteljici izvaja kontrolo nad tožnico. Glede na takšno stališče organov bi potem lahko vsak kmet z minimalnim deležem v družbi ustanoviteljici (0,5 % ali še manj) kontroliral nastalo družbo, kar pa ne in tudi ni namen Uredbe. Glede na Uredbo bi organ lahko štel B. d.d. za nadzirajočo tožnici le, če bi ugotovil, da obstaja dejanski nadzor družb, kot je opredeljen v IV. poglavju ZGD-1 glede povezanih družb, kar pa ni. Drugostopna odločba v tem delu tudi ni smiselno obrazložena. Organ druge stopnje namreč neutemeljeno enači nadzor in kontrolo, meša z drugimi instituti prava gospodarskih družb, pavšalno celo z vplivom. To pa je v nasprotju z določbami 527. do 540. člena ZGD-1. Tožnica je zato predlagala, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku in opravljeni obravnavi tožbi ugodi, obe odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naknadno (dne 25. 4. 2019) je tožnica sodišču posredovala še dokazni predlog oziroma listine, za katere je predlagala, da jih sodišče vpogleda.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse tožbene navedbe, dodala je še, da samo dejstvo, da ima družba B. d.d. v ustanoviteljici A. d.o.o. le 16 % delež, še ne pomeni, da kontrola družbe B. d.d. nad družbo A. d.o.o. ne obstaja. Toženka je v odločbi navedla materialne predpise, na podlagi katerih imajo družbeniki nadzor nad družbo v smislu kontrole njenega poslovanja. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno iz družbene pogodbe, ocenjuje, da ima družba B.d.d. kot družbenik kontrolo oziroma nadzor nad poslovanjem in upravljanjem A. d.o.o., ta pa ima vpliv na poslovanje tožnice, kar je že ugotovilo sodišče. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V primeru je sporna odločitev o zavrnitvi tožničine vloge za dodelitev plačilnih pravic iz razloga neizpolnjevanja pogojev po tretjem in četrtem odstavku 14. člena Uredbe. Tožnica odločitvi ugovarja, ker meni, da je organ zmotno ugotovil dejansko stanje, napačno razlagal napačno materialno pravo ter pri svojem ravnanju kršil pravila postopka.

7. Uvodoma sodišče ugotavlja, da gre za ponovno odločanje po sodbi, I U 1734/2016 z dne 4. 9. 2018. Sodišče tako glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob upoštevanju tožbenih ugovorov, preverja, ali je organ sledil mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava ter stališčem, ki se tičejo postopka, preverja pa tudi, ali so podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

8. Po prvem in drugem odstavku 14. člena Uredbe se v letu 2015 nacionalna rezerva v skladu s šestim, devetim in enajstim odstavkom 30. člena Uredbe 1307/2013/EU nameni med drugim za dodelitev plačilnih pravic nosilcem kmetijskega gospodarstva, ki začenjajo opravljati kmetijsko dejavnost. 9. Po tretjem odstavku 14. člena Uredbe se v skladu s točko (b) enajstega odstavka 30. člena Uredbe 1307/2013/EU za nosilca kmetijskega gospodarstva, ki začenja opravljati kmetijsko dejavnost, štejejo fizične ali pravne osebe, ki v obdobju petih let pred začetkom opravljanja kmetijske dejavnosti niso opravljale nobene kmetijske dejavnosti v svojem imenu in na lastno odgovornost ali niso imele kontrole pravne osebe, ki opravlja kmetijsko dejavnost. V primeru pravne osebe fizična oseba ali osebe, ki imajo kontrolo pravne osebe, v obdobju petih let pred začetkom izvajanja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja pravna oseba, ne sme opravljati nobene kmetijske dejavnosti v svojem imenu in na lastno odgovornost oziroma ne sme imeti kontrole pravne osebe, ki opravlja kmetijsko dejavnost. V skladu s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe 639/2014/EU se kot nosilci kmetijskih gospodarstev, ki začenjajo opravljati svojo kmetijsko dejavnost, štejejo samo tisti nosilci kmetijskih gospodarstev, ki so svojo kmetijsko dejavnost začeli opravljati v koledarskem letu 2013 ali v katerem koli letu po tem letu ter vložijo vlogo za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve najpozneje dve leti po koledarskem letu, v katerem so začeli opravljati kmetijsko dejavnost. Po četrtem odstavku 14. člena Uredbe se kot začetek opravljanja kmetijske dejavnosti šteje vpis v RKG.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ, sklicujoč se na določbe Uredbe (14. člen), Uredbe 1307/2013/EU (30. člen), Uredbe 639/2014/EU (28. člen), in po pregledu listin, priloženih s strani tožnice (konkretno med drugim notarskega zapisa družbene pogodbe, št. SV 747/2013 z dne 29. 11. 2013), ter vpogleda v uradne evidence (AJPES) zaključil, da ker imata pravni osebi B. d.d. in C. d.o.o. nadzor nad poslovanjem družbe A. d.o.o., ki je edina ustanoviteljica tožnice, ima pravna oseba B. d.d. tudi nadzor nad poslovanjem tožnice. Ker pa je bila pravna oseba B. d.d. vpisana v RKG dne 8. 5. 2013 in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, to pomeni, da tožnica pogoja, določenega v tretjem odstavku 14. člena Uredbe, ne izpolnjuje. Drugostopni organ je povzete razloge dopolnil še s sklicevanjem na Uredbo Komisije št. 702/2014, Priloga 1, na določbe ZGD-1, ki se nanašajo na upravljanje družbe z omejeno odgovornosti (504. - 510. člen), 24. člen Uredbe in razlago določb družbene pogodbe o ustanovitvi družbe A. d.o.o., ki se nanašajo na njeno upravljanje. Za dopolnitev razlogov prvostopne odločbe s svojo odločbo je drugostopni organ imel tudi podlago v 248. členu ZUP. Zato ne drži tožničin očitek, da ni pojasnjeno, po katerem predpisu je organ ugotavljal nadzor oziroma kontrolo preko verige ustanoviteljev nad tožnico, in kako ustanoviteljstvo B. d.d. vpliva na poslovanje A. d.o.o..

11. Tožnica nadalje ugovarja, da izpolnjuje vse pogoje po Uredbi, saj je v 100 % lasti A. d.o.o. (ki je bilo ustanovljeno konec leta 2013 in se ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo), ki ima zato tudi edini vpliv na njeno poslovanje. Slednje med strankama ni sporno. Tako pa izhaja tudi že iz sodbe, I U 1734/2016 (točka 10 obrazložitve). Sporno pa še vedno je, ali ima pravna oseba B. d.d. kontrolo nad poslovanjem A. d.o.o., kar bi glede na strnjeno verigo povezanih družb pomenilo, da bi B. d.d. lahko štela za nadzorujočo pravno osebo nad tožnico.

12. Da se je v zvezi z upravljanjem nosilca kmetijskega gospodarstva kot pravne osebe (ki uveljavlja dodelitev plačila za mlade kmete), treba opreti na akt o ustanovitvi oziroma v tem primeru družbeno pogodbo pri družbi z omejeno odgovornostjo, izhaja iz tretjega odstavka 24. člena Uredbe v zvezi z drugim odstavkom istega člena Uredbe.

13. Po 32. členu ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe; statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. V 33. členu ZGD-1 je nadalje določeno, da lahko družba podeli prokuro eno ali več osebam po postopku, določenem z aktom o ustanovitvi (prvi odstavek). Akt o ustanovitvi lahko določi, da prokurist zastopa družbo skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki (tretji odstavek 34. člena ZGD-1).

14. Sodišče se strinja z razlago organa o vsebini družbene pogodbe, s katero je bila ustanovljena družba A. d.o.o.. Iz nje nedvomno izhaja, da ima pravna oseba B. d.d. 16 % delež v ustanovljeni pravni osebi A. d.o.o., pravna oseba C. pa 84 % delež (4. člen). V 5. členu te pogodbe je naprej med drugim določeno: (3) da družbenika soglasno odločata v naslednjih zadevah: spremembi družbene pogodbe, statusnem preoblikovanju družbe, povečanju ali zmanjšanju osnovnega kapitala družbe; (4) da ima družba enega direktorja, ki na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa; direktor se imenuje za določen čas dveh let. Družbo v razmerju do direktorja zastopa direktor družbenika, katerega poslovni delež znaša več kot 50 (petdeset) odstotkov; (5) B. d.d. ima pravico s pisnim sklepom imenovati prokurista družbe; prijavo prokure za vpis v register opravi direktor družbe ali B. d.d.. V primeru, če je prokurist imenovan, je pri direktorju in prokuristu uveljavljeno skupno zastopanje, kar pomeni, da lahko družbo zastopata le skupaj. Prav tako lahko le skupaj sprejemata vse sklepe, ki se nanašajo na poslovanje družbe. Skupno zastopanje se vpiše v register s prijavo prokure.

15. Iz povzete vsebine teh določb je tudi po oceni sodišča mogoč isti zaključek, kot ga je sprejel organ (in ki ga potrjujejo tudi citirane določbe 32. do 34. člena ZGD-1). B. d.d. ima pravico imenovati prokurista, ki nato skupaj z direktorjem zastopa A. d.o.o., kar pomeni, da lahko direktor in prokurist le skupaj sprejemata vse sklepe, ki se nanašajo na poslovanje te družbe, torej družbe A. d.o.o., ki pa ima kot njena ustanoviteljica in edina družbenica (že izkazan) vpliv nad poslovanjem tožnice. To pa pomeni, da ima B. d.d. vpliv oziroma nadzor (glede na strnjeno verigo povezanih družb) tudi nad poslovanjem tožnice. Tako razlago potrjujejo tudi določbe členov 504 do 510 ZGD-1 (na te se je, kot že povedano zgoraj, oprl tudi drugostopni organ, zato sodišče ne sledi ugovoru tožnice, ki zatrjuje nasprotno). Iz 504. člena ZGD-1 namreč izhaja, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in način njihovega uresničevanja, določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek). Po 505. členu ZGD-1 pa družbeniki odločajo (med drugim) o postavitvi in odpoklicu poslovodij, ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij, itd.. Iz povedanega je tako mogoče izpeljati enak zaključek kot zgoraj, namreč, da ima pravna oseba B. d.d. kot družbenik nedvomno tudi nadzor nad delom poslovodij družbe A. d.o.o. in zatorej nad njenim delovanjem, posredno pa zato tudi nad tožnico. Zaradi povedanega ni pravno relevantno, kot to ocenjuje tožnica, da so v teh družbah v organih upravljanja in organih nadzora različni ljudje, kot tudi, da ima pravna oseba B. d.d. samo 16 % delež (oziroma kot skuša absurdnost razlage organa prikazati tožnica za morebitne druge primere, kjer bi imel eden družbenik delež v višini 0,5 % oziroma manj). Kot že izpostavljeno, je v tem primeru bistvena vsebina družbene pogodbe o ustanovitvi A. d.o.o. (v povezavi s citiranimi določbami ZGD-1), iz slednje pa obstoj kontrole nad poslovanjem družbe A. d.o.o. (in zato tudi nad poslovanjem tožnice) nedvomno izhaja.

16. Drži sicer, da se organ ni oprl konkretno (tudi) na določbe IV. poglavja ZGD-1 (o povezanih družbah), vendar pa to še ne pomeni ravnanja v nasprotju z napotili sodišča v sodbi, I U 1734/2016, saj je za tožnico sporno povezanost družb (v smislu kontrole oziroma nadzora, kot to določa 14. člen Uredbe) organ ustrezno obrazložil (že) ob upoštevanju 24. člena Uredbe, 504. do 510. člena ZGD-1 in vsebino družbene pogodbe, tako, kot je bil napoten s strani sodišča. 17. Zatrjevana kršitev določb postopka tudi ni podana, saj je (kar izhaja že iz presoje sodišča zgoraj) odločitev organov izčrpno in v zadostni meri utemeljena in je materialnopravni preizkusi odločitve možen (214. člen ZUP).

18. Ob presoji, da je organ sprejel pravilen zaključek, da tožnica pogoja iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe ne izpolnjuje, pa sodišče sodi, da do kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ni prišlo.

19. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnice neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Sodišče v zadevi ni izvedlo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, saj je bilo v zadevi sporno vprašanje razlage materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnica je predlagala izvedbo glavne obravnave in predlagala, da sodišče vpogleda v listine upravnega spisa (vključno s sodbo, I U 1734/2016) in zasliši priči (sedanjega in nekdanjo direktorico tožnice). V listine upravnega spisa (vključno s sodbo, I U 1734/2016) je sodišče vpogledalo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, glede na sporno vprašanje v zadevi (razlaga vsebine družbene pogodbe glede na materialne predpise) pa je zaslišanje predlaganih prič neustrezen dokaz in (tudi) nesubstanciran, saj ni jasno, zakaj naj bi sodišče ta dokaz sploh izvedlo (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Odločitev o stroških tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.