Jedro

V kolikor se ugovor nanaša na nepravilno izpolnitev menice, ki jo je storil imetnik menice, gre torej že po definiciji za nepošteno pridobitev menice, zato je tovrstne ugovore poleg izdajatelju menice, potrebno v celoti priznati tudi avalistu. Glede na namen zavarovanja z bianco menico torej imetnik menice v okviru danega pooblastila sme ustvariti obveznost iz menice za menične zavezance samo do višine terjatve, ki je na ta način zavarovana. Znesek na menici torej ne sme presegati zneska obveznosti iz zavarovanega posla. Enako velja tudi v primeru, če je v zavarovanje istočasno ponujeno več bianco menic.

Pooblaščenec sme menice izpolniti samo na ta način, da skupni znesek vseh izpolnjenih menic ne presega zneska zavarovane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 75.586.682,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1990 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.560.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z ugotovitvijo utemeljenosti ugovora tožene stranke, da je bila menica, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, izpolnjena mimo pooblastil iz menične izjave z dne 1.1.1990. Prvostopno sodišče je pri takem sklepanju izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - pravna prednica tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) je s strani izdajatelja E., p.o. Begunje prejela dve bianco menici v zavarovanje kreditnih pogodb, skupaj s pooblastilom za izpolnitev prejetih menic, razvidnega iz izjave z dne 1.1.1990 (A2); - bianco menici sta bili avalirani s strani pravnega prednika tožene stranke ( v nadaljevanju tožena stranka); -tožeča stranka je prvo menico izpolnila dne 9.5.1990 in jo predložila na vnovčenje v celotnem pogodbenem znesku 77.866.331,10 din, pri čemer je bila tožeča stranka po tej menici poplačana samo v znesku 2.279.648,70 din; - v višini neizplačanega zneska po prvi menici je tožeča stranka izpolnila tudi drugo menico v znesku 75.586.682,70 din; ugotovitev obveznosti v tej višini tožeča stranka v tem postopku uveljavlja od tožene stranke kot avalista.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim izhodiščem prvostopnega sodišča, da je avalist upravičen do ugovora iz neposrednega odnosa izdajatelja menice, katerega obveznost je avalist zavaroval, in prejemnikom menice kot meničnega upnika. Avalist odgovarja enako kakor tisti, za katerega je porok (1. odstavek 31. člena Zakona o menici). 2. odstavek 31. člena Zakona o menici sicer omejuje ugovore avalista, vendar so ugovori izrecno dopustni, v kolikor se nanašajo na ničnost zaveze zaradi formalne pomanjkljivosti zaveze, za katero je porok. V kolikor gre za tovrstne ugovore, se menični upnik ne more sklicevati na abstraktnost avalistove zaveze.

Takšen ugovor predstavlja tudi ugovor, da je prejemnik izpolnil bianco menico v nasprotju z izdanim meničnim pooblastilom, s katerim je bila opredeljena njegova pravica do izpolnitve manjkajočih meničnih sestavin. Po vsebini gre v tem primeru za ugovor nepoštene pridobitve menice v smislu 1. odst. 16. čl. Zakona o menici, katerega lahko uveljavlja vsak menični zavezanec, torej tudi avalist. V kolikor se ugovor nanaša na nepravilno izpolnitev menice, ki jo je storil imetnik menice, gre torej že po definiciji za nepošteno pridobitev menice, zato je tovrstne ugovore poleg izdajatelju menice, potrebno v celoti priznati tudi avalistu.

Pravilno je tudi sklepanje prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka z izpolnitvijo sporne menice ravnala v nasprotju s podanim pooblastilom, ki izhaja iz izjave z dne 1.1.1990 (A2). Iz menične izjave izhaja jasno upravičenje tožeče stranke, da po zapadlosti obveznosti izdajatelja menice izpolni menice do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti. S takšnim pooblastilom je tožnik pridobil jamstvo, da bo v primeru neplačila pogodbenih obveznosti prišel do poplačila z vnovčenjem menic, ki so dane v zavarovanje. Ta postopek mu je glede na načela in postopke, ki veljajo v meničnem pravu, omogočal hitrejši način poplačila, kot če bi se tožnik moral poslužiti sodnega uveljavljanja terjatve iz naslova temeljnega posla, ki je bil predmet zavarovanja z menico. Izročitev bianco menice v zavarovanje tako samo po sebi pomeni, da je prejemnik menice upravičen menico (oziroma več menic) izpolniti samo do višine zavarovane terjatve. Z izpolnitvijo bianco menice pridobi menica vse lastnosti menice z učinkom za vse meničnopravne zavezance. Glede na namen zavarovanja z bianco menico torej imetnik menice v okviru danega pooblastila sme ustvariti obveznost iz menice za menične zavezance samo do višine terjatve, ki je na ta način zavarovana.

Znesek na menici torej ne sme presegati zneska obveznosti iz zavarovanega posla. Enako velja tudi v primeru, če je v zavarovanje istočasno ponujeno več bianco menic. Pooblaščenec sme menice izpolniti samo na ta način, da skupni znesek vseh izpolnjenih menic ne presega zneska zavarovane terjatve. Ob dejstvu, da je tožeča stranka na znesek pogodbeno neizpolnjenih obveznosti izpolnila prvo menico, iz katere ni bila v celoti poplačana, je z izpolnitvijo druge menice do višine nevnovčenega zneska po prvi menici, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ravnala v nasprotju s pooblastilom z dne

1.1.1990. Z izpolnitvijo sporne menice je tožeča stranka tako ustvarila menično obveznost za menične zavezance, ki (ob hkratnem obstoju že izpolnjene prve menice) za njen celoten znesek presega obveznost, v zavarovanje katere je bila izročena. Tožeča stranka namreč menice, ki jo je izpolnila 9.5.1990 in je bila delno vnovčena, ni vrnila izdajatelju, temveč obveznost iz navedene menice uveljavlja kot samostojno terjatev v drugem pravdnem postopku. Tak način izpolnitve bianco menice se torej v ničemer ne razlikuje od primera, ko bi imetnik menice menični znesek izpolnil v višjem znesku, kot je dano pooblastilo. Zgolj dejstvo, da po prvi menici ni bila v celoti poplačana, tožeči stranki dano pooblastilo ne daje upravičenja z izpolnitvijo nove menice ustvariti novo menično zavezo. Takega upravičenja tožniku ne daje niti okoliščina uvedbe stečajnega postopka tako nad izdajateljem menice kot tudi nad toženo stranko kot avalistom. Nemožnost polnega poplačila zaradi stečaja izdajatelja menice sicer na obseg porokove obveznosti ne vpliva, saj porok še vedno odgovarja za celoten znesek obveznosti (2.odst.1007.čl. ZOR). V primeru stečaja poroka pa bo menični upnik lahko iz naslova avalistove zaveze sorazmerno poplačan v skladu s pravili stečajnega postopka samo, v kolikor bo izkazal obstoj tovrstne zaveze.

Vprašanje preseganja danega pooblastila, ki je ključno za ugotovitev obstoja menične zaveze toženca, je potrebno presojati izključno v okviru samega pooblastila, iz katerega je razvidno, da zavarovanje z dvema bianco menicama tožeči stranki ni zagotavljalo večkratnega jamstva za zavarovane obveznosti, temveč zgolj zavarovanje v obliki nastanka menične zaveze, ki ne presega zneska zavarovane terjatve.

Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnika, da bi o neizkazanem namenu izdaje menic za vodenje večih pravdnih postopkov v smeri poplačila sodišče lahko sklepalo le ob pravnomočni odločitvi v zvezi z menico, ki je predmet drugega postopka. Sodišče je v tem postopku odločalo o utemeljenosti terjatve iz menice, ki je bila s strani tožeče stranke izpolnjena po izpolnitvi (in delnem poplačilu) prve menice na celoten znesek obveznosti iz temeljnega posla. Te okoliščine pa so glede na obrazloženo zadostna podlaga za odločitev, zato le-ta ne more biti odvisna od uspeha tožeče stranke v postopku, v katerem uveljavlja terjatev iz druge menice. Tako se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sporno menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom izdajatelja menice, zato je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi nastale pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).