11. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Stanislava Mustarja, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji senata 19. aprila 2022 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019 se v delu o zavrnitvi revizije glede zahtevka za plačilo nad 2.500 do 5.000 EUR s pripadki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sprejme v obravnavo.

2.V preostalem delu se ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2806/2015 z dne 23. 3. 2016 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 322/2015-III z dne 8. 5. 2015 ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je leta 2006 vložil tožbo, s katero je od štirih toženih strank zahteval plačilo odškodnine v višini 70.200.000 SIT (kasneje 292.939,41 EUR) iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode. Od Republike Slovenije je zahteval odškodnino zaradi (1) kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi predolgo trajajočega postopka in (2) nezakonitega ravnanja sodišč, ki sta zavrnili njegov predlog za odlog izvršbe, zaradi česar je v izvršbi prišlo do prodaje njegove stanovanjske hiše na dražbi, kljub temu da je kasneje z revizijo zoper zakonitost izvršilnega naslova uspel. Sodbe sodišč, izdane v prvem sojenju, je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-46/12 z dne 2. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14, in OdlUS XX, 38) razveljavilo glede tožbenega zahtevka zoper Republiko Slovenijo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 2.500 EUR s pripadki, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za plačilo 290.439,40 EUR s pripadki zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 209.480,89 EUR (tj. glede premoženjske škode) s pripadki ter zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek; v preostalem delu (glede zavrnitve nepremoženjske škode v znesku 80.958,51 EUR) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

3.Glede zavrnitve odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja izvršilnih sodišč (ki sta zavrnili pritožnikov predlog za odlog izvršbe) je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja izvršilnih sodišč. Vrhovno sodišče je potrdilo stališče nižjih sodišč, da izvršilnim sodiščem ob odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni mogoče očitati protipravnosti. Po stališču Višjega sodišča se po prehodni določbi tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPSBNO) tudi v konkretni zadevi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo določbe tega zakona glede višine pravičnega zadoščenja, ki je določena v drugem odstavku 16. člena ZVPSBNO v razponu od 300 do 5.000 EUR, zato višji zahtevek ni utemeljen. Pritožnikov primer je po oceni pritožbenega sodišča v tem razponu pravilno umeščen na sredino. Nadalje je po stališču Vrhovnega sodišča treba tudi za primere (kot je obravnavani), ko gre za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril in višine pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO. Po stališču Vrhovnega sodišča naj bi bila glede na ugotovljene okoliščine zadeve upoštevana vsa merila iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO. Čeprav Vrhovno sodišče priznava, da je pritožnik hudo trpel zaradi negotovosti in izgube hiše, pa naj bil po stališču Vrhovnega sodišča izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnikov primer mogoče uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode, zato je po stališču Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustrezno umeščena v sredino razpona.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave ter kršitev četrtega odstavka 15. člena in 158. člena Ustave. Uveljavlja tudi kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da so sodišča sprejela odločitev, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku le v višini 2.500 EUR in da zahtevek za plačilo preostale odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 80.958,51 EUR ni utemeljen. Meni, da gre za absolutno prenizko odškodnino, ki ne predstavlja primernega in pravičnega zadoščenja za obsežno nematerialno škodo, ki jo je utrpel. Zaradi izgube hiše ter vseh skrbi, strahu in duševnih bolečin naj bi pritožnik imel uničeno družinsko, socialno in poklicno življenje. Za zatrjevano nematerialno škodo naj bi predlagal številne dokaze, ki naj jih sodišče ne bi izvedlo, s tem pa naj bi kršilo pravico iz 22. člena Ustave. V pritožbi in reviziji naj bi na to opozoril, vendar naj bi mu Vrhovno sodišče neutemeljeno očitalo, da naj bi bile navedbe v zvezi z neizvedbo dokazov pavšalne in nesubstancirane, zato naj bi prišlo do kršitve pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Poleg tega naj bi mu revizijsko sodišče neutemeljeno in protispisno očitalo, da se je šele v reviziji substancirano skliceval na novo pravno podlago o neustrezni oziroma protiustavni zakonodaji, ki naj bi mu onemogočala možnost učinkovitega pravnega sredstva, zaradi česar naj bi bila kršena 23. člen Ustave in 13. člen EKČP. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo tovrstne "neskladnosti" samo od sebe upoštevati, ker so sodišča dolžna poznati pravo. Trdi, da je v pritožbi opozarjal na protiustavnost določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – ZIZ) , ki so veljali v času odločanja o njegovem predlogu za odlog izvršbe. Opozoril je, da je prišlo do spremembe izvršilnega zakona, tako da je bilo pogoju nenadomestljiva škoda dodana še težko nadomestljiva škoda, ter da je zakonodajalec spremembo delno utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 21). Ne strinja se, da pritožbeno sodišče na te trditve ni moglo in ni smelo odgovoriti. Ker bi se morali Vrhovno sodišče in pred tem Višje sodišče do teh navedb opredeliti, naj bi bili kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

5.Pritožnik meni, da je upravičen do polne odškodnine, ker mu je škoda nastala in je bila tožba vložena že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Drugačno stališče naj bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave, ki ne določa oziroma ne dopušča nobenih omejitev glede pravice do popolne odškodnine, pa tudi v nasprotju z načelom enakosti, ker naj ne bi obstajal sprejemljiv razlog, da bi se glede premoženjske škode odločalo drugače kot glede nepremoženjske škode. Tudi za različno obravnavo teh oškodovancev v primerjavi z oškodovanci zaradi kršitve drugih ustavnih pravic naj ne bi bilo razlogov. Stališče Vrhovnega sodišča, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred ZVPSBNO ni bila pravno priznana, naj bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave. Pritožnik zatrjuje, da Evropsko sodišče za človekove pravice v tovrstnih primerih prisoja višje odškodnine. Pravi, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tudi zato, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na njegovo nepremičnino do odločitve Vrhovnega sodišča, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še v teku in čeprav naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji za odlog izvršbe. Povsem nesprejemljivo naj bi bilo, da je revizijsko sodišče pritrdilo sodišču prve in druge stopnje, da je k odgovornosti za neuspeh s predlogom za odlog izvršbe prispeval tudi pritožnik, ker ni podal zadostnih trditev. Pritožnik trdi, da so izvršilna sodišča ravnala v nasprotju s pravili materialnega prava in da so sprejela povsem nesprejemljivo odločitev, ki odstopa od uveljavljene sodne prakse. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-46/12 naj bi izhajalo, da neuspešnosti s tem pravnim sredstvom ne gre pripisati pritožniku ter da je Ustavno sodišče opozorilo na protiustavnost in neustreznost zakonodaje. Pritožniku naj bi škoda nastala tudi zaradi neustrezne in protiustavne zakonodaje, ki jo sprejema tožena stranka, zato naj bi bila tožena stranka odgovorna, ker pritožnik ni imel na razpolago učinkovitega pravnega sredstva.

6.Popolnoma zgrešeno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da je izvršilni postopek posledica dejstva, da pritožnik ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe in da ta v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna. Pritožnik pravi, da ni jasno, na kakšni podlagi je revizijsko sodišče prišlo do takšnih zaključkov, zlasti glede na izrecne ugotovitve pritožbenega sodišča v 11. točki obrazložitve sodbe, da je bilo že s (pravnomočno) sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 odločeno, da posojilna pogodba s klavzulo o izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju z navedeno pravnomočno sodbo in s 158. členom Ustave. Pritožnik se zato sprašuje, kako je navedeno stališče Vrhovnega sodišča vplivalo na druge zaključke revizijskega sodišča.

B.

7.Ustavno sodišče je v delu, razvidnem iz 1. točke izreka tega sklepa, ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

8.V preostalem delu senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo 1. točko izreka tega sklepa na podlagi prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodniki Jaklič, Knez, Pavčnik in Šorli. Senat Ustavnega sodišča je soglasno sprejel 2. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]V ponovljenem sojenju glede odškodnine za premoženjsko škodo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo št. P 694/2016-III z dne 30. 8. 2017 delno ugodilo zahtevku, tako da je dolžna Republika Slovenija pritožniku plačati 126.051,29 EUR s pripadki, zavrnilo pa je višji zahtevek v višini 83.429,60 EUR s pripadki. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II Cp 875/2018 z dne 5. 9. 2018 navedeno odločitev potrdilo.

22. 9. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stanislava Mustarja, Zvezna republika Nemčija, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 22. septembra 2022

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019 se v delu o zavrnitvi revizije glede zahtevka za plačilo nad 2.500 do 5.000 EUR s pripadki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je leta 2006 vložil tožbo, s katero je od štirih toženih strank zahteval plačilo odškodnine v višini 70.200.000 SIT (kasneje 292.939,41 EUR) iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode. Od Republike Slovenije je zahteval odškodnino zaradi (1) kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi predolgo trajajočega postopka in (2) nezakonitega ravnanja sodišč, ki sta zavrnili njegov predlog za odlog izvršbe, zaradi česar je v izvršbi prišlo do prodaje njegove stanovanjske hiše na dražbi, kljub temu da je kasneje z revizijo zoper zakonitost izvršilnega naslova uspel. Sodbe sodišč, izdane v prvem sojenju, je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-46/12 z dne 2. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14, in OdlUS XX, 38) razveljavilo glede tožbenega zahtevka zoper Republiko Slovenijo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo za plačilo nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 2.500 EUR s pripadki, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za plačilo 290.439,40 EUR s pripadki zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 209.480,89 EUR (tj. glede premoženjske škode) s pripadki ter zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek;[1] v preostalem delu (glede zavrnitve nepremoženjske škode v znesku 80.958,51 EUR) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavnem delu potrdilo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

3.Glede zavrnitve odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja izvršilnih sodišč (ki sta zavrnili pritožnikov predlog za odlog izvršbe) je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja izvršilnih sodišč. Vrhovno sodišče je potrdilo stališče nižjih sodišč, da izvršilnim sodiščem ob odločanju o predlogu za odlog izvršbe ni mogoče očitati protipravnosti. Po stališču Višjega sodišča se po prehodni določbi tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPSBNO) tudi v konkretni zadevi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo določbe tega zakona glede višine pravičnega zadoščenja, ki je določena v drugem odstavku 16. člena ZVPSBNO v razponu od 300 do 5.000 EUR, zato višji zahtevek ni utemeljen. Pritožnikov primer je po oceni pritožbenega sodišča v tem razponu pravilno umeščen na sredino. Nadalje je po stališču Vrhovnega sodišča treba tudi za primere (kot je obravnavani), ko gre za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril in višine pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO. Po stališču Vrhovnega sodišča naj bi bila glede na ugotovljene okoliščine zadeve upoštevana vsa merila iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO. Čeprav Vrhovno sodišče priznava, da je pritožnik hudo trpel zaradi negotovosti in izgube hiše, pa naj bi bil po stališču Vrhovnega sodišča izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnikov primer mogoče uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode, zato je po stališču Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustrezno umeščena v sredino razpona.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave ter kršitev četrtega odstavka 15. člena in 158. člena Ustave. Uveljavlja tudi kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da so sodišča sprejela odločitev, da je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku le v višini 2.500 EUR in da zahtevek za plačilo preostale odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 80.958,51 EUR ni utemeljen. Meni, da gre za absolutno prenizko odškodnino, ki ne predstavlja primernega in pravičnega zadoščenja za obsežno nematerialno škodo, ki jo je utrpel. Zaradi izgube hiše ter vseh skrbi, strahu in duševnih bolečin naj bi pritožnik imel uničeno družinsko, socialno in poklicno življenje. Za zatrjevano nematerialno škodo naj bi predlagal številne dokaze, ki naj jih sodišče ne bi izvedlo, s tem pa naj bi kršilo pravico iz 22. člena Ustave. V pritožbi in reviziji naj bi na to opozoril, vendar naj bi mu Vrhovno sodišče neutemeljeno očitalo, da naj bi bile navedbe v zvezi z neizvedbo dokazov pavšalne in nesubstancirane, zato naj bi prišlo do kršitve pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Poleg tega naj bi mu revizijsko sodišče neutemeljeno in protispisno očitalo, da se je šele v reviziji substancirano skliceval na novo pravno podlago o neustrezni oziroma protiustavni zakonodaji, ki naj bi mu onemogočala možnost učinkovitega pravnega sredstva, zaradi česar naj bi bila kršena 23. člen Ustave in 13. člen EKČP. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo tovrstne "neskladnosti" samo od sebe upoštevati, ker so sodišča dolžna poznati pravo. Trdi, da je v pritožbi opozarjal na protiustavnost določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – ZIZ), ki so veljala v času odločanja o njegovem predlogu za odlog izvršbe. Opozoril je, da je prišlo do spremembe izvršilnega zakona, tako da je bilo pogoju nenadomestljiva škoda dodana še težko nadomestljiva škoda, ter da je zakonodajalec spremembo delno utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 21). Ne strinja se, da pritožbeno sodišče na te trditve ni moglo in ni smelo odgovoriti. Ker bi se morali Vrhovno sodišče in pred tem Višje sodišče do teh navedb opredeliti, naj bi mu bili kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave.

5.Pritožnik meni, da je upravičen do polne odškodnine, ker mu je škoda nastala in je bila tožba vložena že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Drugačno stališče naj bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave, ki ne določa oziroma ne dopušča nobenih omejitev glede pravice do popolne odškodnine, pa tudi v nasprotju z načelom enakosti, ker naj ne bi obstajal sprejemljiv razlog, da bi se glede premoženjske škode odločalo drugače kot glede nepremoženjske škode. Tudi za različno obravnavo teh oškodovancev v primerjavi z oškodovanci zaradi kršitve drugih ustavnih pravic naj ne bi bilo razlogov. Stališče Vrhovnega sodišča, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred ZVPSBNO ni bila pravno priznana, naj bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave. Pritožnik zatrjuje, da Evropsko sodišče za človekove pravice v tovrstnih primerih prisoja višje odškodnine. Pravi, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tudi zato, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na njegovo nepremičnino do odločitve Vrhovnega sodišča, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še v teku in čeprav naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji za odlog izvršbe. Povsem nesprejemljivo naj bi bilo, da je revizijsko sodišče pritrdilo sodišču prve in druge stopnje, da je k odgovornosti za neuspeh s predlogom za odlog izvršbe prispeval tudi pritožnik, ker ni podal zadostnih trditev. Pritožnik trdi, da so izvršilna sodišča ravnala v nasprotju s pravili materialnega prava in da so sprejela povsem nesprejemljivo odločitev, ki odstopa od uveljavljene sodne prakse. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-46/12 naj bi izhajalo, da neuspešnosti s tem pravnim sredstvom ne gre pripisati pritožniku ter da je Ustavno sodišče opozorilo na protiustavnost in neustreznost zakonodaje. Pritožniku naj bi škoda nastala tudi zaradi neustrezne in protiustavne zakonodaje, ki jo sprejema tožena stranka, zato naj bi bila tožena stranka odgovorna, ker pritožnik ni imel na razpolago učinkovitega pravnega sredstva.

6.Popolnoma zgrešeno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da je izvršilni postopek posledica dejstva, da pritožnik ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe in da ta v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna. Pritožnik pravi, da ni jasno, na kakšni podlagi je revizijsko sodišče prišlo do takšnih zaključkov, zlasti glede na izrecne ugotovitve pritožbenega sodišča v 11. točki obrazložitve sodbe, da je bilo že s (pravnomočno) sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 odločeno, da posojilna pogodba s klavzulo o izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju z navedeno pravnomočno sodbo in s 158. členom Ustave. Pritožnik se zato sprašuje, kako je navedeno stališče Vrhovnega sodišča vplivalo na druge zaključke revizijskega sodišča.

7.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-526/19 z dne 11. 5. 2022 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v delu o zavrnitvi revizije glede zahtevka za plačilo nad 2.500 do 5.000 EUR s pripadki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sprejelo v obravnavo, v preostalem delu pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravde, Republiki Sloveniji (v nadaljevanju nasprotni udeleženec), ki se je izjavila o ustavni pritožbi.

8.Nasprotni udeleženec predlaga, naj se ustavna pritožba zavrne kot neutemeljena. Trdi, da Vrhovno sodišče presoje odgovornosti za neuspešno pravno sredstvo v izvršbi ni moglo opraviti v okviru 22. člena Ustave, temveč v okviru ZVPSBNO, v katerem skladno z ustaljeno sodno prakso ni imelo opore za višjo odškodnino. Meni, da odločitvi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati samovolje ali odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse. Poudarja, da je pritožnik prejel odškodnino za premoženjsko škodo in pravično denarno zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po metodah in merilih, ki so ustavnoskladna in ne pomenijo kršitve njegove pravice iz 22. člena Ustave. Trdi, da so sodišča pretehtala vse okoliščine, vezane na nepremoženjsko škodo, ter obravnavala le tiste, ki so jih smela in ki so bile uveljavljane skladno s postopkovnim pravom.

9.Pritožnik v odgovoru na odgovor nasprotnega udeleženca trdi, da nasprotni udeleženec ne pojasni razlogov, zakaj naj bi bili očitki v ustavni pritožbi neustrezni ali pomanjkljivi. Pravi, da ni sprejemljivo, da nasprotni udeleženec poudarja, češ da je pritožnik prejel odškodnino za premoženjsko škodo, saj mu ta pripada na drugi pravni podlagi, medtem ko pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja temelji na samostojni pravni podlagi. Predlaga, naj se upoštevajo vsi vidiki, ki so bili izpostavljeni že v ustavni pritožbi. Pravi, da nasprotni udeleženec ne pojasni, zakaj naj bi bil ravno znesek 2.500 EUR (in ne vsaj 5.000 EUR) tisti, ki predstavlja pravično denarno odmeno.

10.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 694/2016-III (prej št. P 322/2015-III).

B.

11.Ustavno sodišče se v tej odločbi omejuje na presojo odločitve Vrhovnega sodišča glede zavrnitve odškodnine nad 2.500 EUR do 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je le v tem delu sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo.

12.Vrhovno sodišče je v okviru presoje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sprejelo stališče, da je bil izvršilni postopek (v katerem je pritožnik izgubil hišo, ki je bila družinsko prebivališče) posledica dejstva, da pritožnik ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna. Pritožnik trdi, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča popolnoma zgrešeno, s čimer po vsebini zatrjuje, da je očitno napačno.

13.Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne razloge, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali kadar so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev.[2] Iz ustavnosodne presoje sledi, da je odločitev sodišča v nasprotju s podatki, ki so v spisu, očitno napačna, kar utemelji samovoljnost odločitve.[3]

14.Na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO morajo sodišča pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevati merila iz 4. člena tega zakona, zlasti zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje stranke in pomen zadeve za stranko.

15.Sodišče prve stopnje je pomanjkanje vzročne zveze za premoženjsko škodo utemeljilo s tem, da izguba hiše ni v vzročni zvezi z obstojem hipoteke, temveč z obstojem dolga, tj. ker dolžnik (tožnik) ni plačal dolga po posojilni pogodbi. Vendar je Višje sodišče ugotovilo, da je glede odločilnih dejstev, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pomanjkanje vzročne zveze, podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listinskih dokazov, in med samimi listinami (zaradi česar je pritožbi delno ugodilo in sodbo delno razveljavilo (glej 2. točko obrazložitve te odločbe)). Višje sodišče namreč ugotavlja, da je bilo v postopku glede veljavnosti izvršilnega naslova že s prvo sodbo št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku pritožnika na ugotovitev, da posojilna pogodba (s klavzulo izvršljivosti) z dne 14. 9. 1998 ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca.[4] Iz ugotovitev sodišča druge stopnje ne izhaja, da je pritožnik hišo izgubil, ker sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe. Nasprotna ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je bil izvršilni postopek posledica dejstva, da pritožnik ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, tako nima podlage v spisu in je očitno napačna. Glede na zgoraj navedeno je Vrhovno sodišče pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

16.Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki izhaja iz izreka te odločbe, in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je bilo treba izpodbijano odločitev v presojanem delu razveljaviti zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

17.Ustavno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja, ali je očitno napačno stališče Vrhovnega sodišča vplivalo na presojo Vrhovnega sodišča o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

C.

18.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]V ponovljenem sojenju glede odškodnine za premoženjsko škodo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo št. P 694/2016-III z dne 30. 8. 2017 delno ugodilo zahtevku, tako da je Republika Slovenija dolžna pritožniku plačati 126.051,29 EUR s pripadki, zavrnilo pa je višji zahtevek v višini 83.429,60 EUR s pripadki. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II Cp 875/2018 z dne 5. 9. 2018 navedeno odločitev potrdilo.

[2]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1005/15 z dne 31. 5. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), 23. točka obrazložitve.

[3]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-405/03 z dne 6. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 93/05), 6. točka obrazložitve, in št. Up-970/18 z dne 3. 9. 2020 (OdlUS, XXV, 41), 5. točka obrazložitve.

[4]Višje sodišče v obravnavani zadevi pojasni, da je Višje sodišče s sodbo in sklepom št. II Cp 1145/2001 z dne 22. 11. 2001 po pritožbi druge toženke sodbo št. II P 377/99 le delno razveljavilo, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje št. II P 377/99 potrdilo.

4.Pritožnik je v ustavni pritožbi, ki se je v celoti nanašala na zahtevek za nepremoženjsko škodo v skupni višini dobrih 80.000 EUR, po vsebini zatrjeval nastanek hujših posledic. Vprašanje, ali je zavrnitev pretežnega dela tega zahtevka pomenila hujše posledice, bi v posamezni zadevi terjalo ločeno presojo. Vendar pa je že senat soglasno ugotovil, da očitki, ki se nanašajo na pretežni del tega zahtevka, ne izpolnjujejo pogojev za sprejem – kot je razvidno tudi iz (11. točke obrazložitve) pričujoče odločbe, je sporno ostalo le vprašanje očitka zoper odločitev Vrhovnega sodišča glede zavrnitve odškodnine nad 2.500 EUR do 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

5.Po vrednosti je šlo torej v zadevi za 2.500 EUR. Tak znesek razen v res izjemnih primerih, ki bi jih pritožnik moral izrecno izkazati, sam po sebi ne more zadostiti pogoju hujših posledic iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS, in v tej zadevi takih okoliščin za moje oče tudi ni mogoče razbrati. Zato je odločitev spoštovanih kolegov, ki so sprejem podprli,[4] treba razumeti kot stališče, da je šlo v pričujoči zadevi za hujše posledice zaradi narave oziroma teže kršitve. V pričujoči zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča v spornem delu protispisna oziroma očitno napačna, kar je utemeljilo ugotovitev kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa je, kot razumem, (le) to ugotovitev mogoče razumeti tudi kot argument spoštovanih kolegov za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo oziroma za izpolnjenost pogoja "hujših posledic za pritožnika" iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

6.Do takega stališča sem sam močno zadržan, in to iz vsaj dveh razlogov.

7.Prvič, na načelni ravni ne vidim razloga za stališče, da bi se argument vrste (ali "teže") pravne kršitve samostojno upošteval kot merilo za presojo izpolnjenosti pogoja hujših posledic za pritožnika (kot izrecno določa zakonsko besedilo), ne da bi bilo to odvisno od teže dejanskega učinka zatrjevane kršitve na položaj pritožnika. V vseh primerih, v katerih Ustavno sodišče sicer bolj ali manj ustaljeno šteje, da zatrjevane kršitve že po naravi stvari pomenijo hujše posledice, gre po moji presoji vendarle za ovrednotenje teže posega v položaj posameznika. Še tako očitna kršitev, ki ima za pritožnika zanemarljive[5] dejanske posledice, po moji presoji tako ne more pomeniti izpolnjenosti tega pogoja. Če prav razumem zgoraj opisano stališče, pa bi v tem primeru za sprejem dejansko zadoščal argument narave oziroma teže očitane kršitve, ne da bi ta imela sploh kakršnekoli upoštevne posledice na položaj ustavnega pritožnika.

8.Drugič, to bi nemara pomenilo, da bi potemtakem morali ustavno pritožbo sprejeti v obravnavo v vsaki zadevi, v kateri bi šlo za očitano samovoljo oziroma očitno napačnost odločitev rednih sodišč, če le očitki ne bi bili že na prvi pogled očitno neutemeljeni.[6] Ali pa bi, alternativno, tako izhodišče vedno zahtevalo dokončno presojo utemeljenosti tovrstnih očitkov, še preden bi se Ustavno sodišče odločilo o izpolnjenosti pogojev za sprejem v obravnavo; z drugimi besedami, Ustavno sodišče bi moralo dejansko sprejeti vsebinsko odločitev, ali je v posamezni zadevi res šlo za očitano arbitrarnost oziroma samovoljnost, še preden bi sprejelo odločitev o tem, ali zadevo sploh sprejeti v obravnavo.[7] Tako ena kot druga možnost pa bi po moji presoji močno ohromili celotni namen zakonsko vzpostavljenega mehanizma za preizkus ustavnih pritožb oziroma ne bi bili skladni s smotrom pogojev za sprejem ustavnih pritožb v obravnavo, in to v okoliščinah, ko je ta mehanizem nujno potreben in v luči visokega števila zadev morda celo še vedno nezadosten za obvladovanja pripada na Ustavno sodišče.[8]

9.Vsaj iz navedenih razlogov sam nisem mogel podpreti sprejema ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na vrednost 2.500 EUR, iz razloga, da naj bi šlo v tem delu za kršitev, ki je za ustavnega pritožnika imela hujše posledice. Ko je bila ustavna pritožba enkrat sprejeta v obravnavo, pa sem razlogovanju v odločbi sicer lahko pritrdil in jo tudi podprl.

dr. Matej Accetto

Sodnik

dr. Špelca Mežnar, l.r.

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45), 3.–5. točka obrazložitve.

[2]Glede na dosedanjo presojo bi nemara o takih primerih lahko (čeprav ne nujno vedno) govorili na primer v primeru posegov v osebno svobodo, trajne izgube zaposlitve, vprašanj (de)nacionalizacije in problematike izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

[3]Glej 9. točko obrazložitve sklepa o sprejemu.

[4]Tu puščam ob strani dejstvo, da so sprejem podprli štirje sodniki in da bi za odločitev o sprejemu zadoščali že trije glasovi, zaradi česar ni mogoče avtomatično sklepati, da gre v takih primerih za precedenčna stališča Ustavnega sodišča glede odločanja o ustavnih pritožbah.

[5]Zakonska dikcija seveda govori o pogoju "hujših posledic", kar lahko prej vodi v razpravo, kako "hude" morajo biti posledice, da zadostijo temu pogoju. Mogoče bi bilo zastopati stališče, da morajo za pritožnika pomeniti določeno stopnjo eksistenčnega tveganja, da torej zaradi svoje teže na splošno v pomembni meri vplivajo na njegovo življenje oziroma bivanje. Vendar, tako vsaj razumem stališče, ki ga razberem iz razlogov za sprejem, v primeru upoštevnosti "teže kršitve" za sprejem ne bi bila potrebna nikakršna presoja dejanskega vpliva na položaj ustavnega pritožnika.

[6]Kar dopušča odločitev o nesprejemu tudi v primerih, v katerih gre sicer za visoke vrednosti oziroma za položaje, v katerih bi v primeru kršitev res šlo za hujše posledice za pritožnika – če so očitki zoper odločitve rednih sodišč očitno neutemeljeni, potem kljub hujšim posledicam teh odločitev ne narekujejo sprejema v obravnavo.

[7]To tudi v okoliščinah očitka samovolje – da je torej odločba "že na prvi pogled očitno napačna" – ni nujno enostaven korak presoje in tudi odločitev Ustavnega sodišča ne bo nujno soglasna, saj bo med sodniki lahko obstajalo razhajanje glede samega obstoja kršitve ali pa vsaj glede vprašanja, ali kršitev dosega standard "očitne napačnosti". Spet tu puščam ob strani vidik, ki tudi ni povsem neproblematičen, da za odločitev o sprejemu ustavne pritožbe sicer zadošča, da jo podprejo vsaj trije izmed devetih sodnikov, za sprejem vsebinske odločitve pa je nato potrebna večina vsaj petih sodnikov.

[8]V tem ločenem mnenju ne bom razmišljal o dodatnih ali drugih možnostih za učinkovito obvladovanje pripada, dejstvo pa je, da v skladu z obstoječim sistemom (skoraj) vsaka zadeva tudi že v fazi preizkusa ustavnih pritožb delovno obremeni Ustavno sodišče.