Jedro

Tožena stranka je zaradi zanemarljivo majhne vrednosti zamolčanega premoženja nepravilno uporabila določbo 20. člena ZBPP. Tožnik je namreč zamolčal imetništvo 24 vrednostnih papirjev v vrednosti 0,015 €, kar vsekakor predstavlja vrednost, ki na ugotavljanje tožnikovega finančnega položaja ne more vplivati, kar vpliva na pravilnost presoje določbe petega odstavka 20. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 636/2013 z dne 28. 3. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Odločitev je utemeljila s podatkom, da je prosilec v obrazcu „Prošnja za dodelitev BPP“ izrecno navedel oziroma obkrožil, da ni imetnik vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb. Na podlagi uradnih poizvedb v evidenci Centralno klirinško depotne družbe (KDD) je tožena stranka ugotovila, da je prosilec lastnik oziroma imetnik 24 vrednostnih papirjev A. Navedeno pomeni, da je prosilec v obrazcu za dodelitev BPP navedel neresnične podatke, da ni lastnik oziroma imetnik vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se namreč premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju in njegovih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP. Prosilec je tudi podpisal izjavo na koncu prošnje, iz katere izhaja, da so vsi navedeni podatki v prošnji resnični, točni in popolni. Peti odstavek 20. člena ZBPP pa določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Kot že izhaja iz upravno sodne prakse, se kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov (tako sodba II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011). Prav tako iz prakse izhaja, da če organ za BPP na podlagi uradnih poizvedb ugotovi, da ima prosilec kakšno premoženje, v prošnji pa tega ne navede, v skladu z določbo 20. člena ZBPP zavrne njegovo prošnjo. Pri tem ni relevanten prosilčev subjektivni odnos oziroma namen za neresnično navajanje podatkov, niti vrednost zamolčanega premoženja (tako sodba II U 446/2010 z dne 2. 2. 2011 in predvsem sodba II U 19/2011).

2. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je naredil napako pri izpolnjevanju vloge. Ni vedel, da ima kakšne vrednostne papirje, saj bi jih sicer navedel. Naredil je napako, ker ni pisanja prošnje zaupal prava vešči osebi, zato sodišče prosi, da mu omogoči, da se oglasi pri sodišču in napako popravi. Napisal je, kar je mislil da je prav. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovor na tožbo ni poslala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Po prvem odstavku 20. člena pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

6. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP z dne 28. 3. 2013, v rubriki, ali je lastnik vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb, obkrožil odgovor "NE". Nadalje je iz spisa razvidno, da je tožena stranka pri KDD o tem opravila poizvedbe in ugotovila, da je tožnik lastnik 24 vrednostnih papirjev. Navedeno dejstvo, torej imetništvo vrednostnih papirjev, po presoji sodišča lahko utemeljuje uporabo določbe petega odstavka 20. člena ZBPP, saj po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev BPP.

7. Po presoji sodišča mora prosilec v prošnji navesti podatke, ki so relevantni v postopku odločanja za dodelitev BPP, tudi v tej zadevi sporne podatke o imetništvu vrednostnih papirjev. To so podatki, ki organu za BPP služijo za ugotavljanje, ali je izpolnjen finančni pogoj za dodelitev BPP, torej morajo ti podatki biti takšni, da prosilcu bodisi omogočijo, ali preprečijo dodelitev BPP, torej morajo biti v postopku ugotavljanja izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP relevantni.

8. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik v svoji vlogi ni navedel podatka o imetništvu 24 vrednostnih papirjev A., redne. Tožnik tej ugotovitvi ne oporeka, vendar navaja, da za te vrednostne papirje ni vedel. Gre sicer za ugovor, ki je neupošteven, saj je tožena stranka že v svoji razlagi določbe prvega in petega odstavka 20. člena pravilno pojasnila, da subjektivni odnos oziroma namen prosilca za neresnično navajanje podatkov niti ni pomemben. Vendar sodišče v obravnavani zadevi ne more spregledati podatka, da je tožnik zamolčal imetništvo 24 vrednostnih papirje A., katerih vrednost je na dan odločanja sodišča znašala 0,015 EUR, kar vsekakor predstavlja vrednost, ki na ugotavljanje tožnikovega finančnega položaja ne mora vplivati, celo več, gre za vrednost, ki je po presoji sodišča zanemarljiva, kar pa seveda vpliva na pravilnost presoje določbe petega odstavka 20. člena, v povezavi s prvim odstavkom istega člena.

9. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče po presoji, da je tožena stranka zaradi zanemarljivo majhne vrednosti zamolčanega premoženja nepravilno uporabila določbo 20. člena ZBPP, odločilo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala preuranjeno. Sodišče je zato tožbi, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter skladno z isto določbo zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1.