Jedro

Pri tožnici, invalidki III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 in št. ... z dne 16. 5. 2012 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Sodišče je v nadaljevanju odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 5. 2012 v 2. odstavku I. točke izreka dopolnilo tako, da le-ta pravilno glasi: "Zavarovanka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni ter se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala pretežno sedeče delo vsaj polovico delovnega časa, v preostalem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 10. 2012 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V ostalem je odločbo pustilo nespremenjeno (II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi dne 9. 9. 2013 pojasnil, da bi bila tožnica sposobna za delo portirke ali vratarice. Drugih del, za katere bi bila tožnica sposobna pa izvedenec ne pozna. Izvedenec je spregledal, da ima tožnica končano zgolj osnovno šolo ter da se za delo portirja ali vratarja zahteva najmanj srednja strokovna izobrazba. Take izobrazbe pa tožnica, ki je stara 55 let, ni več sposobna pridobiti. Ker izvedenec medicinske stroke očitno ne pozna razmer na trgu dela tudi ne ve, da je tožničina osnovnošolska izobrazba premalo za tak poklic, kot ga je omenjal v svoji izpovedi. Ker sodišče ni opravilo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje, kot je to predlagala tožnica, je le-ta sama pridobila podatke. Iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je povprečna izobrazba, ki se zahteva za tak poklic najmanj srednješolska izobrazba. Samo v enem primeru se je zahtevala osnovnošolska izobrazba, vendar je bil opis del in nalog: sprejem, predaja in nošenje prtljage, kar pa tožnica ne more, saj ne sme dvigovati več kot 5 kg bremen. V ostalih okoli 75 primerih pa se je v povprečju zahtevala srednja izobrazba, nekajkrat pa celo višja ali visoka izobrazba. Glede na izobrazbo ni sposobna opravljati delo kot ga je omenjal sodni izvedenec. Upoštevaje vse navedeno bi morali tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 2. 2012. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ob ugotovitvi, da pri tožnici ni prišlo do bistvenih sprememb v zdravstvenem stanju. Drugostopenjski organ pa je prvostopenjsko odločbo odpravil ter izrekel, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni ter se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala pretežno sedeče delo vsaj polovico delovnega časa, v preostalem času pa lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 10. 2012 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Nadalje je bilo odločeno, da se je tožnica dolžna še nadalje javljati na pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje ter da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

V zadevi je sporno ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost prve kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost druge kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti od 28. 1. 2010 dalje. Z odločbo št. ... z dne 18. 2. 2010 ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Dne 29. 6. 2011 je njen osebni zdravnik podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru ko je zavarovanec že razvrščen v določeno kategorijo invalidnosti, je za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja odločilna najprej ugotovitev ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in če je prišlo, kako te spremembe vplivajo na delovno zmožnost zavarovanca.

Iz mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 22. 9. 2011 izhaja, da pri tožnici še nadalje obstaja III. kategorija invalidnosti. Invalidska komisija druge stopnje pa je dne 12. 4. 2012 menila, da je pri tožnici od 22. 9. 2011 zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala pretežno sedeče delo vsaj polovico delovnega časa, v preostalem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu. Glavne bolezni, ki bistveno vplivajo na invalidnost pa so: stanje po zlomu leve goleni, zaradi česar je bila večkrat operirana, neopredeljena depresivna epizoda, kronične neznosne bolečine ter tenzijski tip glavobola.

Sodišče prve stopnje je zaradi razlik v podanih mnenjih dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. A.A., dr. med., spec. travmatologa. Iz mnenja, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi osebnega pregleda tožnice in preučitve medicinske dokumentacije v spisu izhaja ugotovitev, da pri tožnici obstaja obojestranska bolečnost vratu in zgornjih udov, vnetje tetiv obeh ramen z nabiranjem kalcija, degeneracija vratne in ledvene hrbtenice, depresivno stanje in stanje po zaceljenem zlomu obeh kosti leve goleni. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je sodni izvedenec podal mnenje, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube pridobitne delazmožnosti, torej do nastanka I. kategorije invalidnosti. Pri tožnici je podala III. kategorija invalidnosti. Za svoje delo čistilka, pomivalka ni več zmožna, s skrajšanim delovnim časom pa je zmožna za drugo delo, pretežno sedeče, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg. Za razliko od mnenja invalidske komisije druge stopnje izvedenec meni, da je v okviru III. kategorije invalidnosti, potrebna še dodatna omejitev, to pa je dvigovanje bremen največ do 5 kg. Izvedenec je izvid in mnenje tudi dodatno pojasnil zaslišan na glavni obravnavi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca. Izvedenec je upošteval medicinsko dokumentacijo v spisu, tožnico pa je tudi osebno pregledal. Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa po ugotovitvi sodnega izvedenca, te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo tožnico potrebno razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti.

Glede pritožbenih navedb, da je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da bi tožnica v okviru omejitev lahko opravljala delo portirke in vratarice, za katere pa po mnenju pritožbe nima ustrezne izobrazbe (tožnica ima končano osnovno šolo) pa pritožbeno sodišče poudarja, da se v okviru invalidnosti ugotavlja zmožnost opravljanja svojega poklica. Kot svoj poklic pa se skladno s 3. odstavkom 60. člena šteje delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. S tem ko je tožena stranka tožnico že v letu 2010 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice iz invalidskega zavarovanja, to pomeni, da tožnica za svoj poklic pod splošnimi pogoji ni več zmožna. S končano osnovno šolo pa je zmožna opravljati drugo delo z določenimi omejitvami pri delu in pa z časovno razbremenitvijo, kar vse izhaja iz podanega mnenja sodnega izvedenca. Navajanje konkretnih del na samo odločitev nima vpliva. Tožnica namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča lahko določeno delo v okviru njene izobrazbe opravlja z omejitvami, kot so ji bile priznane ter z dodatno omejitvijo, kot jo je tožnici priznalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.