Jedro

Tožnik je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostal z dela. Tožena stranka mu je zato utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj objektivnega šestmesečnega roka (ki je začel teči z zadnjim dnem neupravičenega izostanka) in petnajstdnevnega subjektivnega roka (ki je začel teči z dnem zagovora tožnika, saj se je tožena stranka šele tedaj seznanila z njegovim subjektivnim odnosom do kršitve).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki I/3 izreka glede izplačila neto plače v znesku 120.000,00 SIT (zdaj 500,75 EUR) mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje delno spremeni v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka (II. točka izreka) tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti prisojene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji obrestni zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati plačo v višini 120.000,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska vplačila do plačila. Odločilo je tudi, da mu je dolžna tožena stranka plačati tudi vse ostale prejemke, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prejemkov pa odvesti predpisane dajatve (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 699,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, strankama pa naloži, da vsaka sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Sodišče prve stopnje je kot datum seznanitve tožene stranke z očitanimi kršitvami delovne obveznosti upoštevalo datum izdaje odločbe imenovanega zdravnika oziroma datum izdaje odločbe zdravstvene komisije. Tožena stranka poudarja, da izdaja (vročitev?) odločbe imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije še ne pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka se je z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, celovito seznanila šele po izvedenem zagovoru. Ker je bil zagovor opravljen 2. 12. 2005, je bila izredna odpoved, ki je bila podana 5. 12. 2005, pravočasna. V obravnavanem primeru gre tudi za trajajočo kršitev pogodbenih obveznosti, saj je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela neprekinjeno od 17. 8. 2005 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Objektivni 6-mesečni rok je pričel teči z dnem prenehanja kršitve, subjektivni 15 dnevni pa z dnem, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Enako stališče je sprejelo pritožbeno sodišče tudi v zadevi opr. št. Pdp 611/2005 z dne 20. 4. 2006. Napačen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na 82. člen ZDR, ki opredeljuje primere, ko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je opredeljena v členih 110 do 112 ZDR. Tožena stranka je tožnika s pisnim opozorilom z dne 24. 10. 2005 opozorila, da mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti, saj je bil tožnik odsoten z dela vse od 17. 8. 2005 dalje. Tožnik svoje odsotnosti ni opravičil, s kršitvami je nadaljeval vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je tožena stranka upravičeno sklepala, da tožnik nima več namena nadaljevati z delom pri toženi stranki. Zaključek sodišča, da se tožnik zaradi slabega psihičnega stanja ni zavedal, da bi moral tudi za nadaljnjo odsotnost z dela predložiti opravičilo, temelji na izpovedbi priče dr. L., ki je tožnikov lečeči psihiater. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tako pomembno dejstvo, kot je psihično zdravje oziroma obstoj ali neobstoj voljnega elementa na strani tožnika ugotavljalo na podlagi izjave priče. To dejstvo bi moralo sodišče ugotavljati z izvedencem ustrezne medicinske stroke. Dokazovanje z izvedencem psihiatrom je v tožbi predlagal tožnik, sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca, ki bi izdelal ustrezno izvedensko mnenje, se tožena stranka do tega mnenja ni mogla opredeliti oziroma zahtevati njegovo dopolnitev ali pojasnitev. Sodišče za ugotovitev odločilnih dejstev ni izvedlo ustreznih dokazov. Tožena stranka ob tem še dodaja, da ji ni bilo poznano psihično stanje tožnika. Sodišče prve stopnje pa je v 3. točki prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto plačo v višini 120.000,00 SIT, čeprav tožnik tega zahtevka ni utemeljil, niti ga ni obrazložilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala višini zahtevka in v svoj ugovor predložila tudi dokaz – pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja višina plače, do katere bi bil upravičen tožnik. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi ni navedlo nikakršnih razlogov, zaradi česar je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo pripadajoče plače, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z odločitvijo o preostalem delu tožbenega zahtevka pa bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je glede preostalega dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (razen v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 5. 12. 2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1) zaradi neprekinjene neupravičene odsotnosti tožnika z dela v obdobju od 17. 8. 2005 dalje. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka tožniku 22. 11. 2005 posredovala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor, katerega se je tožnik skupaj s pooblaščencem tudi udeležil. Tožnik je na zagovoru povedal, da ni zmožen za delo, ker ima zdravstvene težave s hrbtenico, s kolki in z živci.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker je štelo, da je pričel rok za to odpoved teči 28. 10. 2005, ko je bila izdana odločba zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (A2). S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 22. 7. 2005. Nadalje je ugotovilo, da ni bilo resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se tožnik ni zavedal, da bi moral za svojo nadaljnjo odsotnost z dela predložiti opravičilo, poleg tega pa tožniku ni mogoče pripisati krivde za izostanek z dela, ker svojega dela ni mogel opravljati.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj omenjenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Po stališču pritožbenega sodišča so namreč utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana prepozno. Izostanek delavca z dela brez opravičenega razloga predstavlja hujšo kršitev pogodbene obveznosti, ki je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če jo delavec stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. Takšna kršitev predstavlja trajajočo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zato lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja te kršitve in tudi po njenem prenehanju. V takšnem primeru prične teči šestmesečni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) z dnem, ko kršitev preneha, 15 dnevni rok iz citirane določbe pa prične teči z dnem, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče tudi v sodbi opr. št. Pdp 611/2005 z dne 20. 4. 2006, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi). Glede na to, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil tožniku v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor, da se je tožnik tega zagovora dne 2. 12. 2005 udeležil in povedal, da ni zmožen za delo, ker ima zdravstvene težave s hrbtenico, s kolki in z živci, pri čemer je predložil tudi mnenje specialista psihiatra dr. M.L. z dne 1. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je tožnik nezmožen za delo, pritožbeno sodišče zaključuje, da se je tožena stranka šele z dnem zagovora seznanila z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele z dnem zagovora se je namreč tožena stranka seznanila tudi s subjektivnim odnosom tožnika do očitane kršitve. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se kot datum seznanitve tožene stranke z razlogi za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje datum izdaje odločbe imenovanega zdravnika oziroma datum izdaje odločbe zdravstvene komisije ZZZS. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo potrebno tudi v primeru, če bi se tožena stranka z vsemi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila na podlagi navedenih odločb, kot datum seznanitve z razlogi upoštevati datum vročitve teh odločb toženi stranki in ne datum njihove izdaje.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena ZDR, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to, sicer nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo prvega odstavka 82. člena ZDR, pripisati očitni pomoti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve te sodbe namreč izhaja, da je sodišče izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi preizkušalo glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, 110. člen ZDR in 111. člen ZDR.

Pritožbeno sodišče pa z ozirom na predlagane in izvedene dokaze ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik zaradi slabega psihičnega zdravstvenega stanja (simptomi anksiozne depresije kot so nemirnost, potrtost, nespečnost, izguba apetita, izguba volje do dela in do življenja, suicidalnost, hujšanje,...) za delo v spornem obdobju ni bil zmožen. Sodišče prve stopnje je do takšne ugotovitve prišlo na podlagi izpovedbe priče dr. M.L., ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 30. 5. 2008. Navedena priča, ki je kot zdravnik nevropsihiater tožnika zdravila, je na podlagi podatkov tožnikovega zdravstvenega kartona opisala tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju in izrecno pojasnila, da tožnik za delo od 17. 8. 2005 ni bil sposoben. Ker po končani izpovedbi navedene priče nobena od strank drugih dokazov v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika v obdobju od 17. 8. 2005 dalje ni predlagala, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi bolezni v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati. Ker torej tožnik očitane hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ni storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti (saj je bil z dela odsoten zaradi zdravstvenih težav), niso bili podani vsi pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posledično pa je ugodilo tudi reintegracijskemu delu njegovega tožbenega zahtevka.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje stanje psihičnega zdravja oziroma obstoj voljnega elementa na strani tožnika ugotavljati na podlagi izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka dokaza z izvedencem medicinske stroke ni predlagala. Tožnik je sicer v tožbi (pogojno) predlagal angažiranje izvedenca psihiatra, vendar le glede tega, če se je zavedal, kaj pomeni odločitev njegovega imenovanega zdravnika, ki mu ni podaljšal bolniškega staleža. Če je torej tožena stranka imela pomisleke glede izpovedbe priče dr. M.L. o tožnikovi sposobnosti za delo v spornem obdobju, bi morala predlagati izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke psihiatrične smeri. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, da sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, s katerim bi lahko zanesljivo ugotovilo, če se je tožnik zavedal svojih ravnanj ali ne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje do teh zaključkov prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedbe zaslišane priče dr. M.L., zdravnika nevropsihiatra in ne na podlagi lastnega strokovnega znanja. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka ni poznala psihičnega stanja tožnika, na ugotovitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker zanjo niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, nima nikakršnega vpliva.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na prisojeno izplačilo razlike v plači v neto znesku 120.000,00 SIT (zdaj 500,75 EUR). Izpodbijana sodba o tem nima nikakršnih razlogov, pri čemer je iz pogodbe o zaposlitvi (B4) razvidno, da je tožnikova bruto plača znašala 96.323,00 SIT bruto (zdaj 401,95 EUR). Ker se odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in del izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo izplačilo plače v višini 120.000,00 SIT (zdaj 500,75 EUR) neto mesečno skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih pravdnih stroškov ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja, sprejetega na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006 o tem, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člen ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v tem delu in odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih stroškov postopka spremenilo tako, da pričnejo te teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. točka 358. člena ZPP).

Ker glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kolikšnega zneska neto plače bi bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen in nato ponovno odločiti o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, tudi glede na določbe Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006), ki ga pri izpodbijani odločitvi ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.