Jedro

Zoper sklep, s katerim vrhovno sodišče zavrne predlog za prenos pristojnosti, ni dovoljena pritožba.

Izrek

Vloga (pritožba) tožeče stranke z dne 18.10.2004, ki je bila dopolnjena z vlogo dne 28.12.2004, se zavrže.

Obrazložitev

Pri Okrajnem sodišču v Mariboru je v teku več pravdnih postopkov istega tožnika proti različnim tožencem. Vse zadeve se nanašajo na plačilo stroškov obratovanja in upravljanja večstanovanjske hiše v Mariboru.

Tožnik je v teku tega pravdnega postopka že dvakrat vložil predlog za delegacijo pristojnosti, ki se nanaša na pravdne zadeve Okrajnega sodišča v Mariboru pod opr.št. II P 657/95, I P 797/95 in II P 466/96. Vrhovno sodišče je njegov laičen predlog obakrat zavrnilo.

26.10.2004 je na Vrhovno sodišče prispela tožnikova vloga z dne 18.10.2004. Vloga je naslovljena kot pritožba zoper sklepe Vrhovnega sodišča I R 57/2004, I R 59/2004, I R 61/2004 in I R 60/2004, s katerimi je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikov drugi predlog za delegacijo pristojnosti. 29.12.2004 pa je na Vrhovno sodišče prispela še tožnikova vloga, ki je naslovljena kot "dopolnilo k naši vlogi z dne 18.10.2004" ter je datirana dne 28.12.2004. Pritožba ni dovoljena.

Sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu za delegacijo pristojnosti, sodi med tisto vrsto sklepov, ki se nanašajo na izvedbo pravdnega postopka ter jih izda sodišče med pripravami za glavno obravnavo. Takšni sklepi so najprej tisti, ki jih izda predsednik sodišča prve stopnje (prvi odstavek 270. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) oziroma nekatere med njimi tudi strokovni sodelavec (drugi odstavek 270. člena ZPP), mednje pa nadalje sodijo tudi sklepi o izločitvi, ki jih izda predsednik ali predstojnik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP), dalje sklepi, ki jih izda sodišče prve stopnje in se z njimi izreče za krajevno (22. člen ZPP) ali stvarno nepristojno (drugi odstavek 19. člena ZPP), sklepi s katerimi neposredno višje sodišče odloči v sporu o pristojnosti (25. člen ZPP) ter nazadnje še sklepi, s katerimi vrhovno sodišče določi krajevno pristojnost (66. - 68. člen ZPP).

Zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka, v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZPP ni pritožbe. Na ta način zakon uresničuje načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka (11. člen ZPP). Edina izjema so tisti sklepi, katerih napačnost bi pomenila absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka ter je zato v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da je omogočen preizkus njihove pravilnosti s posebno pritožbo med samim postopkom. Takšen primer je odločitev, na podlagi katere bi sodilo sodišče v zadevi iz stvarne pristojnosti višjega sodišča iste vrste ali v zadevi iz stvarne pristojnosti sodišča druge vrste, ali če je na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Ti primeri namreč predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, ki imajo za posledico razveljavitev sodbe in procesnih dejanj sodišča. Odločitev o predlogu za delegacijo krajevne pristojnosti (67. člen ZPP) ne sodi med navedene izjeme, zato je vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep, s katerim tožnikovemu predlogu za prenos pristojnosti ni bilo ugodeno, v skladu s prvo točko 365. člena ZPP kot nedovoljeno (tretji odstavek 270. člena ZPP) zavrglo.

Vrhovno sodišče tožeči stranki ob tem pojasnjuje, da vlaganje neutemeljenh predlogov za prenos pristojnosti in sedaj tudi nedovoljenih pritožb zoper sklepe, s katerimi so bili takšni strankini predlogi zavrnjeni, že tako dolgo trajanje postopkov le še podaljšuje. Vsakokratna predložitev spisov vrhovnemu sodišču namreč za nekaj časa onemogoči nadaljevanje postopka ter tako direktno nasprotuje tožnikovim večkrat izraženim prizadevanjem po hitrejšem reševanju njegovih zadev.