Jedro

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da davčni organ v postopku ni ugotovil, kakšna je tržna cena vozila ter tako ni ugotovil za koliko naj bi bila cena tega vozila sicer manjša od tržne cene. V tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek davčnega organa, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo inštituta poroštva na podlagi določila prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, najmanj preuranjen. Za uporabo omenjenega instituta poroštva morajo biti izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji. Namen navedenega instituta je med drugim v tem, da se omeji možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo svojega premoženja. Vendar pa po presoji sodišča uporabe navedenega instituta v upravnem postopku ni mogoče širiti tudi na primere izven okvirov, ki jih določa ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-115937/2016-2 z dne 25. 8. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski tudi finančni ali davčni organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarna sredstva povezane osebe dolžnika odločila, da se tožniku kot povezani osebi opravi davčna izvršba dolžnega zneska v skupni višini 4.343,20 EUR z zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice od 26. 8. 2016 do vključno dneva plačila (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima povezana oseba pri A. d.d., (2. točka izreka). Rubež sredstev ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe, v kolikor gre za prejemke za tekoči mesec (3. točka izreka). A. d.d. na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti po sklepu (4. točka izreka). Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov DT 4934-115937/2016-1 07-710-07 z dne 24. 8. 2016, ki je sestavni del tega sklepa (5. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača povezana oseba. O morebitnih drugih stroških davčne izvršbe bo izdan poseben sklep (6. točka izreka). Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (7. toča izreka).

2. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na podlagi katerega davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2. Nadalje se sklicuje na 148. člen ZDavP-2, ki ureja institut poroštva ter določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja davčnega dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne cene pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Davčni organ ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za poroštvo po 148. členu ZDavP-2. Z vpogledom v davčno knjigovodstvo je ugotovil, da ima davčni dolžnik B. d.o.o. na dan izdaje tega sklepa (25. 8. 2016) davčni dolg v višini 10.188,73 EUR. Z namenom izterjave dolžnega zneska je davčni organ za davčnega dolžnik izdal več sklepov o davčni izvršbi na bančni račun, odprt pri C. d.d. Davčni dolžnik je nepretrgoma blokiran od 10. 9. 2015 dalje. Najstarejša dolžnikova še neplačana obveznost ima datum zapadlosti 31. 7. 2015. Celotni znesek dolžnikovih plačil v obdobju od 1. 1. 2016 do 15. 8. 2016 znaša 2.652,34 EUR. Za zavarovanje davčnega dolga je davčni organ vknjižil zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah, na parcelah št. 964/2 in 965/3, obe k. o. ... in zaznambo izvršljivosti terjatve. Predloga za uvedbo postopka izvršbe na navedenih nepremičninah še ni podal. Glede na vrednost nepremičnin (evidence GURS), to je za obe parceli skupaj 781,29 EUR, davčni organ ocenjuje, da tudi na ta način ne bo mogoče v celoti poplačati dolžnikovega dolga.

3. Davčni organ je preveril tudi preostalo dolžnikovo premoženje. Ugotovil je, da je davčni dolžnik B. d.o.o. lastnik in uporabnik tovornega vozila Renault Trafic 1,9/DCI, v ocenjeni vrednosti 4.500,00 EUR. Davčni organ se je osebno zglasil pri dolžniku, da bi mu osebno vročil sklep o davčni izvršbi DT 4934-36561/2016-1 07-710-07 z dne 11. 3. 2016, a ker dolžnik sklepa ni želel podpisati, mu je bil le-ta puščen na naslovu sedeža dolžnika. Prav tako dolžnik ni želel podpisati rubežnega in cenilnega zapisnika DT 4934-36561/2016-2 07-710-07 z dne 11. 3. 2016, s katerim je bil opravljen 22. 3. 2016 ob 11.35 uri rubež zadevnega motornega vozila. Davčni organ je iz pridobljenih podatkov ugotovil, da je bil 22. 3. 2016 ob 12:29 uri opravljen prenos lastništva predmetnega vozila od davčnega dolžnika B. d.o.o. na tožnika in sicer na podlagi računa št. 15-773 z dne 1. 3. 2016, z zapadlostjo 6. 1. 2017, v skupnem znesku 4.343,20 EUR. Davčni organ je v postopku izvršbe po uradni dolžnosti preveril tudi preostalo dolžnikovo premoženje, nato pa na podlagi dodatnih ugotovitev zaključil, da je izpolnjen prvi pogoj za poroštvo, to je, da davčnega dolga ni mogoče v celoti izterjati od davčnega dolžnika B. d.o.o. 4. Za predmetno vozilo je davčni dolžnik kupcu - tožniku izdal račun št. 15-773 z dne 1. 3. 2016. Iz računa je razviden podatek, da je bila storitev opravljena 1. 3. 2016. Znesek za prodano vozilo po predmetnem računu znaša (skupaj z DDV) 4.343,20 EUR, datum plačila pa je 6. 1. 2017. Davčni organ zaključuje, da je davčni dolžnik s tem, ko je določil datum zapadlosti računa na 6. 1. 2017, predmetno vozilo prodal kupcu pod pogoji, za katere je značilno, da odstopajo od siceršnjih običajnih tržnih pogojev (odlog plačila). Iz še drugih razlogov, ki jih navaja, je ocenil, da je bil namen davčnega dolžnika v izogibanju plačila davčnih obveznosti, s tem, ko je to premoženje pod ugodnimi pogoji prenesel na kupca - povezano osebo. S tem pa je izpolnjen tudi drugi pogoj za poroštvo po 148. členu ZDavP-2 (odobritev ugodnejših pogojev od običajnih tržnih).

5. Davčni organ nadalje ugotavlja, da je izpolnjen tudi pogoj, da je do odsvojitve oziroma prenosa premoženja prišlo v letu oziroma kadarkoli po letu, ko je nastala davčna obveznost. Ugotavlja tudi, da je bilo premoženje preneseno na povezano osebo. Ugotavlja namreč, da ima davčni dolžnik B. d.o.o. dva zakonita zastopnika - direktorja in sicer D.D. (ki je tudi ustanovitelj in 100 % lastnik) in E.E. (zastopa posamično in brez omejitev). E.E. pa je nosilec dejavnosti pri tožniku in ima zaposlenega tudi D.D. Kot izhaja iz registra davčnih zavezancev sta E.E. in D.D. tudi brata, torej družinska člana (v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZDavP-2). Tožnik je v odnosu do dolžnika B. d.o.o. povezana oseba, saj ima E.E. vpliv v upravljanju v pravni osebi - davčnemu dolžniku B. d.o.o. (je direktor brez omejitev), prav tako ima njegov brat D.D. (družinski član) v pravni osebi - davčnemu dolžniku B. d.o.o. 100% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu in je tudi direktor davčnega dolžnika. Prav tako sta po določbi 4. alineje četrtega odstavka 148. člena ZDavP-2 povezani osebi tudi pravna oseba (davčni dolžnik B. d.o.o.) in njen član organ vodenja (direktor fizična oseba E.E.). S tem pa je izpolnjen tudi četrti pogoj za uveljavljanje poroštva po 148. členu ZDavP-2. Davčni organ zaključuje, da porok - povezana oseba po 148. členu ZDavP-2 odgovarja z vsem svojim premoženjem in sicer do višine pridobljene vrednosti premoženja. Znesek tega premoženja pa znaša 4.343,20 EUR. Glede zamudnih obresti pa se davčni organ sklicuje na 96. člen ZDavP-2. 6. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je z odločbo z dne 27. 12. 2016 tožnikovo pritožbo zavrnilo.

7. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi povzema prvi odstavek 148. člena ZDavP-2 in meni, da pogoji za uporabo navedene zakonske določbe v konkretni zadevi niso podani. Nesporno je, da je davčni dolžnik 1. 3. 2016 odsvojil svoje premoženje, tovorno vozilo Renault Trafic 1,9/DCL, letnik 2005, povezani osebi, to je tožniku, za kar mu je bil 1. 3. 2016 izdan račun, vendar ne na neodplačen način oziroma po nižji ceni od tržne. Ne strinja se z zaključkom davčnega organa, da je davčni dolžnik prodal premoženje tožniku pod pogoji, za katere je značilno, da odstopajo od siceršnjih običajnih tržnih pogojev, kar pa nikakor ne pomeni, da je tožnik premoženje pridobil neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne cene. Dogovorjen je bil le daljši plačilni rok, kar pa ne kaže na neodplačen način prodaje oz. prodajo po nižji ceni od tržne cene. V danem primeru je šlo za rabljeno tovorno vozilo, staro enajst let, ki je bilo prodano po tržni ceni, kot se tovorna vozila prodaja pri trgovcih rabljenih vozil. To bi moral davčni organ tekom postopka preveriti, pa tega ni storil. Ob upoštevanju dejstva, da tržna cena tovornih vozil z vsakim mesecem izgublja na svoji vrednosti, se je davčni dolžnik pravilno odločil in tovorno vozilo prodal pred dnem, ko bi bilo še manj vredno. Tožnik davčnemu organu očita, da je nepopolno ugotovil dejansko stanje in naredil napačen sklep glede dejanskega stanja, saj ni preveril za koliko naj bi bila cena vozila sicer manjša od tržne cene.

8. Tožnik nadalje navaja, da mora biti v skladu z določilom 148. člena ZDavP-2 za obstoj poroštva povezane osebe izpolnjen tudi zakonski pogoj, da davka ni mogoče izterjati od davčnega dolžnika, ki v danem primeru ni izpolnjen. Iz podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka, je namreč razvidno, da je davčni dolžnik, kljub blokadi svojega transakcijskega računa, v obdobju od 1. 1. 2016 do 15. 8. 2016 plačal 2.652,34 EUR davčnega dolga, kar pomeni, da se dolžnik nikakor ne izogiba svojim obveznostim, le plačati jih ne more naenkrat. Prav tako ni res, da davčni dolg iz premoženja, nepremičnin, parc. št. 964/2 in 965/3 k. o. ..., ne bo mogel biti poplačan, ker naj bi navedeni nepremičnini bili vredni le 781,29 EUR. Nepremičnina parcela št. 964/2 k. o. ... namreč predstavlja pozidano zemljišče v velikosti 426 m2, nepremičnina parc. št. 965/3 k. o. ... pa pozidano zemljišče v velikosti 219 m2 in kmetijsko zemljišče v velikosti 349 m2, katerih skupna vrednost je vsekakor večja od 781,29 EUR. Pri tem se tožnik sklicuje na to, da podatki GURS glede vrednosti nepremičnin niso zanesljivi in ne predstavljajo dejanske vrednosti nepremičnin. Davčni organ je zato dejansko stanje nepopolno ugotovil in naredil napačen sklep glede dejanskega stanja, saj ni preveril vrednosti omenjenih nepremičnin. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep izdan na podlagi 143. člena in 148. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 143. člena ZDavP-2 določa, da če davek ni plačan v rokih, prepisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 pa med drugim izhaja, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje pridobile neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imel davčni dolžnik B. d.o.o. ob izdaji izpodbijanega sklepa davčni dolg 10.188,73 EUR. Ker davčni organ navedenega davčnega dolga ni uspel izterjati od davčnega dolžnika B. d.o.o., ga z izpodbijanim sklepom izterjuje od tožnika kot povezane osebe in sicer v višini 4.343,20 EUR. Navedeni znesek predstavlja kupnino za tovorno vozilo Renault Trafic 1,9/DCI, letnik 2005, ki ga je davčni dolžnik B. d.o.o. prodal tožniku na podlagi računa z dne 1. 3. 2016. Po zaključku davčnega organa gre pri navedeni prodaji za ugodnejše pogoje ob običajnih tržnih pogojev, zaradi česar je davčni organ uporabil institut poroštva iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. V zadevi pa je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo navedenega instituta.

13. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da v konkretni zadevi pogoji za uporabo zakonske določbe iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 niso izkazani. V zadevi ni sporno, da je davčni dolžnik 1. 3. 2016 odsvojil svoje premoženje, to je tovorno vozilo Renault Trafic 1,9/DCL, letnik 2005, ki ga je prodal tožniku kot povezani osebi, za kar mu je 1. 3. 2016 izdal račun. Utemeljeno pa se tožnik sklicuje, da navedeno tovorno vozilo ni odsvojil na neodplačen način oziroma po nižji ceni od tržne cene, kar je predpisan pogoj v določbi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep.

14. Po računu z dne 1. 3. 2016 znaša kupnina za omenjeno vozilo (skupaj z DDV) 4.343,20 EUR, z datumom plačila 6. 1. 2016. Davčni organ je navedel, da je davčni dolžnik s tem, ko je določil datum zapadlosti računa na 6. 1. 2017, predmetno vozilo prodal kupcu pod pogoji, za katere je značilno, da odstopajo od siceršnjih običajnih tržnih pogojev. Menil je, da se davčni dolžnik, ki je v davčnih dolgovih, če bi želel prodati vozilo zaradi pridobitve dodatnih denarnih sredstev, ne bi odločil za tak odlog plačila. Po oceni davčnega organa je bil namen davčnega dolžnika v izogibanju plačil davčnih obveznosti, s tem, da je premoženje pod ugodnimi pogoji prenesel na kupca - povezano osebo. Navedeno davčni organ podkrepi še z dejstvom, da je davčni dolžnik vedel, da mu je davčni organ zarubil motorno vozilo, ki ga je na podlagi računa že prodal kupcu, ob samem rubežu pa ni izjavil, da je predmet rubeža last druge osebe. Še isti dan oziroma le čez nekaj ur pa je še formalno prenesel lastništvo na tem vozilu na kupca - povezano osebo - tožnika in s tem onemogočil davčnemu organu vpisati zastavno pravico v AJPES na predmet v lasti davčnega dolžnika. Na podlagi navedenega je davčni organ zaključil, da je izpolnjen drugi predpisani pogoj (od štirih predpisanih pogojev) za poroštvo po prvem odstavku 148. člena ZDavP-2, to je, da je premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne cene pridobila povezana oseba. Pri tem davčni organ zaključuje, da je navedeni pogoj izpolnjen s tem, da je davčni dolžnik povezani osebi odobril ugodnejše pogoje od običajnih tržnih pogojev. Po presoji sodišča pa navedeni zaključek ni pravilen oziroma temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

15. Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da je bil v konkretni zadevi dogovorjen le daljši plačilni rok, kar pa ne kaže na neodplačen način prodaje oz. prodajo po nižji ceni od tržne cene. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da davčni organ v postopku ni ugotovil kakšna je tržna cena takega vozila ter tako ni ugotovil za koliko naj bi bila cena tega vozila sicer manjša od tržne cene. V tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek davčnega organa, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo inštituta poroštva na podlagi določila prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, najmanj preuranjen. Po presoji sodišča morajo namreč biti za uporabo omenjenega instituta poroštva izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji. Namen navedenega instituta je med drugim v tem, da se omeji možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo svojega premoženja. Vendar pa po presoji sodišča uporabo navedenega instituta v upravnem postopku ni mogoče širiti tudi na primere izven okvirov, ki jih določa ZDavP-2. V primeru, da gre za take primere in je v postopku ugotovljeno, da je dolžnik odtujil premoženje (le) z namenom, da bi se izognil plačilu davka, pa je na podlagi šestega odstavka 148. člena ZDavP-2 mogoče tak pravni posel izpodbijati pred sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja.

16. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz pojasnjenih razlogov, se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov niti ni opredeljevalo.

17. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

18. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 347,70 EUR.