Jedro

Upravni organ je pravilno ugotovil, da dominantni del prijavljenega znaka izgovorimo kot dve besedi in ne kot eno samo (bonus plus), zaradi česar posledično ne drži trditev o zamenljivi fonetični podobnosti znakov (bonusplus : bonuks), ne glede na enake začetne zloge.

Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna, upravni organ pa je tudi pravilno ocenil, da je črka X v znaku tožnika pri tej obliki primerjave tisti element, zaradi katerega podobnosti med znakoma ni.

Začetni del ''bon'' daje neko pomensko konotacijo znaku tožnika, vendar pa le določeni strukturi potrošnikov, medtem ko pa sta na drugi strani nedvomno obe besedi (''bonus'' in ''plus'') znani povprečnemu potrošniku kot splošno priznana izraza za nekaj dodatnega oziroma nekaj več.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''BONUS PLUS'' št. Z-201071027. V obrazložitvi je organ navedel, da je 16. 7. 2010 prejel prijavo znamke za znak ''BONUS PLUS'' za blago po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 11, 14, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33 in 34. V roku 3 mesecev od dneva objave je tožnik vložil ugovor, v katerem je navedel, da je imetnik prejšnje znamke Skupnosti (CTM) št. 00200097 ''BONUX'', registrirane za označevanje blaga iz razreda 3 NK (preparati za beljenje in druge snovi za pranje, pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila). Zaradi podobnosti znakov je predlagal zavrnitev registracije. Prijavitelj znaka A. je v odgovoru na ugovor ugovarjal navedbam tožnika. Glede na točko b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1) se podobnost znamk ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in enakosti ali podobnosti znakov znamk, pri čemer sta si znamki podobni, če sta izpolnjena oba pogoja. Uvodoma je primerjal blago v razredu 3 NK in ugotovil, da ima prijavljena znamka v razredu 3 NK navedeno naslednje blago: pripravki za beljenje in druge snovi za pranje, pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila, parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva, losioni za lase, sredstva za čiščenje zob. Blago je deloma enako, deloma pa podobno. Kozmetična sredstva, losioni za lase in sredstva za čiščenje zob so milu podobni proizvodi, v odvisnosti od stopnje podobnosti znamk pa tudi parfumerijski izdelki in eterična olja (sodba ES št. C-39/97). Glede na uveljavljene kriterije za ugotavljaje podobnosti blaga je organ ugotovil, da je omenjeno blago proizvod iste gospodarske panoge in praviloma istih proizvajalcev. Trži se po istih poteh in prodaja na istih oddelkih v samopostrežnih trgovinah in v istih specializiranih trgovinah. Isti je namen blaga – gre za proizvode, namenjene človekovi vsakdanji higieni. Razen parfumerijskih izdelkov in eteričnih olj gre za proizvode, ki niso posebno visokega cenovnega razreda in so širokopotrošno blago v najožjem smislu. Blago višjega cenovnega razreda so parfumerijski izdelki in eterična olja, njihovi potrošniki predstavljajo precej ožji sloj prebivalstva. Pogoj enakosti in podobnosti blaga je tako izpolnjen v razredu 3 NK. Nadalje je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Najdominantnejši element znaka znamke tožnika, registriranega v obliki besede z običajnimi črkami, je beseda BONUX, pri prijavljenem znaku pa BONUS PLUS, saj tvorita besedi vizualno in pomensko enovit element. Ker je beseda PLUS grafično izdelana na popolnoma enak način kot beseda BONUS, ob tem, da je tudi v pomenskem smislu povezana z besedo BONUS, se beseda PLUS tudi upošteva pri tej določitvi. V zvezi z vizualno analizo je organ najprej ugotovil, da je bistvena vizualna razlika v tekstualnem delu v številu besed in s tem tudi v številu črk. Besedi BONUX in BONUS imata sicer po pet črk, od tega prve štiri enake, vendar je razlika med tema dvema besedama zaradi črke X v znaku tožnika precej opazna in že sama po sebi skoraj dovolj velika, da bi težko govorili o zamenljivi podobnosti znakov. Dodatno k različnosti prispeva beseda PLUS. Prijavljena znamka pa ima še slikovno-grafični del, ki tudi predstavlja pomemben element različnosti znakov. V zvezi s pomensko primerjavo je organ ugotovil, da beseda BONUX za povprečnega slovenskega potrošnika nima nobenega pomena, niti kakšne pomenske konotacije. Prijavljeni znak pa je sestavljen iz besed BONUS in PLUS, ki imata vsaka svoj znan pomen. Beseda BONUS izvorno pomeni dodatni del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno, zlasti prednostno delnico, v običajnem pomenu pa kakršnikoli dodatek (denarni ali drugi). Beseda PLUS pa pomeni, da gre za nekaj več, torej besedi BONUS PLUS pomenita, da gre za več kot dodatek oziroma zelo pomemben dodatek. Obe besedi sta znani povprečnemu potrošniku, saj se obe pogosto pojavljata tako v bolj strokovnem, kot tudi običajnem jeziku, zlasti pri reklamnih sporočilih. Organ zato meni, da povprečni potrošnik teksta obeh znamk ne bo zamenjeval oziroma povezoval. V zvezi s fonetičnim vidikom primerjave je organ ugotovil, da je kljub enakim začetim zlogom opazna fonetična različnost znakov, saj gre pri prijavljenem znaku za dve besedi, ki sta obe enako poudarjeni (pri čemer ni nobenega razloga, da bi potrošnik pri prijavljenem znaku izgovarjal le besedo BONUS), pri znaku tožnika pa za eno. Organ je tako ugotovil, da sta si znaka tako različna, da ni podana verjetnost zmede v javnosti in povezovanja znamk. Ker sta znaka primerjanih znamk tako različna (ne glede na to, da je blago enako oziroma podobno in v večji meri širokopotrošno), organ meni, da niso podani zavrnilni razlogi po b) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in navedel, da se strinja z zaključkom toženke o enakosti oziroma podobnosti blaga. V nadaljevanju pa je toženka napačno ugotovila, da si znaka nista podobna. Beseda PLUS je le opisni dodatek besedi BONUS, saj zgolj naznanja potrošniku, da je nekaj boljše. Ker ima dopolnilno naravo, ne more biti enakovredna. Nedvomno je dominantni del znaka BONUS, saj gre za del znaka, ki na povprečnega potrošnika naredi največji vtis. Povprečni potrošnik besedi PLUS ne bo posvečal večje pozornosti oziroma ji bo posvečal znatno manjšo pozornost kot besedi BONUS. Tudi ne vzdrži zaključek toženke, da ker je beseda PLUS grafično izdelana na popolnoma enak način kot beseda BONUS, da gre za enakovrednost besed, saj bi to pomenilo, da so vse besede, ki bi bile grafično enako izdelane kot ostale besede znaka, vključno z opisnimi, enakovredne. V izgovorjavi se obe besedi znaka stranke z interesom slišita kot ena in ne kot dve, saj pri govoru ne upoštevamo presledkov med besedami. Znaka kljub besedici PLUS zaradi identičnega začetnega dela in identičnega končnega dela (bonuks, bonusplus), zvenita zamenljivo podobno. Glede na to bi lahko prišlo do zavajanja potrošnika, ker bi zmotno verjel, da izdelki izvirajo od istega subjekta. Še posebej to velja v primerih oglaševanja po radiu ali televiziji, kjer izgovarjanje dominantnega dela znaka predstavlja glavni oglaševalski in edini slišni element. Napačen je tudi zaključek pri vizualni primerjavi. Razlika med besedo znaka znamke tožnika in prvo besedo znaka znamke stranke z interesom nedvomno ni dovolj velika, da bi se celotni znamki skoraj ločili že na tej podlagi. Razlika v eni sami črki nikakor ne more delovati dovolj razlikovalno. Grafičnega elementa črt zadevnega znaka pa pri fonetični in pomenski primerjavi znakov sploh ne moremo upoštevati. Predhodna znamka, zapisana z navadnimi črkami, ima najširšo možno zaščito in pokriva različne logotipe in grafične izpeljanke besednega dela. Če bi tožnik znamko uporabljal v enakem logotipu, v katerem je zapisan znak stranke z interesom, in dodal grafizem podobnih črt, bi še vedno uporabljal znamko v skladu z veljavno zakonodajo. Glede pomenske analize je tožnik navedel, da obe znamki vsebujeta koren BON-, kar latinsko pomeni bonus (dober). To tudi pomeni, da ima znamka tožnika predhodno konotacijo. Znaka sta si torej tudi v pomenskem smislu zelo podobna. Pogoj podobnosti je torej izpolnjen. Tožnik je še navedel, da toženka v zvezi z ugotovljeno enakostjo blaga ni izvedla ponovnega ovrednotenja ocene o domnevni nepodobnosti predhodne in zadevne znamke na podlagi dejstva, da gre za identične izdelke. Zato je obrazložitev pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Namesto tega je napačno in neutemeljeno zaključila, da naj bi verjetnost zmede v javnosti ne bila podana, kljub enakosti blaga in zgoraj opisani medsebojni odvisnosti, ker naj bi si bila znaka tako različna. Toženka je tudi bistveno kršila določbe postopka, ko tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o navedbah prijavitelja zadevne znamke, pri čemer je toženka odločbo zasnovala na teh argumentih. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke za tam navedeno blago oziroma podrejeno, da odpravi odločbo in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa, da sodišče naloži toženki povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, ter še pojasnila, da je ravnala v skladu s 102. členom ZIL-1. Tako tudi sodna praksa. Glede napačnega zaključka o dominantnemu delu znaka je navedla, da bi v primeru, če bi bila znamka sestavljena iz besed, ki so opisne oziroma ene besede, ki je opisna, tako sploh ne bi mogli določiti dominantnega dela znaka. Razumljivo tudi je, da toženka najdominantnejše dele znakov določa predvsem na osnovi grafične izvedbe znakov, saj jih tako določajo sami prijavitelji. Ni pa tudi navedla, da je svojo dokončno ugotovitev glede nepodobnosti znakov osnovala le na razliki ene črke, pač pa je omenila, da so tuje črke v besedah bolj opazne. Z registracijo znamke ''BONUX'' pa tožnik ni dobil pravice uporabe svoje znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafičnimi elementi. V pravu znamk tako široka zaščita znamk v običajnih elementih (črkah, številkah, ipd.) ni predvidena, niti se v praksi za pravilno uporabo znamke v običajnih standardnih znakih ne priznava kakršnakoli uporaba znamke. Vsekakor taka zaščita ne pokriva dodatnih grafičnih elementov. Toženka tudi nasprotuje, da se besedi BONUS PLUS izgovorita kot ena beseda, saj se na tak način znaka sploh ne more izgovoriti. Toženka pa tudi dvomi, da povprečni slovenski potrošnik sploh pozna besedo BONUS in njen pomen v smislu ''dober''. V postopku reševanja ugovora pa ni predvideno, da se na osnovi ugotovitve, da gre za širokopotrošno blago, izvede ponovna analiza podobnosti znakov. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika, navedla, da meni, da je odločba toženka pravilna. Povzela je vse ugotovitve iz izpodbijane odločbe, navedla, da ni nobenega indica, da bi povprečni potrošnik znamko BONUS PLUS poimenoval zgolj BONUS. Takšno stališče je popolnoma nesprejemljivo in v nasprotju s pravili ocene podobnosti znamk z vidika njihove celostne podobe. Znamka je celota obeh besed v kombinaciji s figurativnim elementom ponavljajočih črt v ozadju. Strinjala se je tudi z odgovorom toženke na tožbo ter predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je v pripravljalnem spisu vztrajal pri svojih navedbah, dodal je še, da njegovo stališče glede opisnega značaja besede PLUS ter zato neizkazanosti razlikovalnega značaja potrjuje tudi praksa OHIM in praksa Splošenga sodišča, ki se nanašata na znamke, ki so sestavljene samo iz besede PLUS ali pa to besedo vsebujejo. Po mnenju teh institucij beseda PLUS nima razlikovalnega učinka, ker ni zmožna označevati izdelkov in storitev tako, da bi bilo jasno, da izvirajo od določenega gospodarskega subjekta (npr: odločba OHIM št. R 583/2007 – primerjava CIRCOLO in CIRCULO PLUS). Tako prvostopni kot drugostopni organ sta ugotovila zamenljivo podobnost med znamkama, ker je beseda PLUS v vsakdanji rabi v oglaševanju za opisovanje povečanja količine in/ali kvalitete. Tudi sodišče je že razsodilo, da beseda PLUS nima razlikovalnega učinka, zato ima zelo majhen vpliv. V primeru T-38/04 je ugotovilo, da sta si znamki SUNPLUS in SUN zamenljivo podobni, saj beseda SUN nedvomno predstavlja dominantno komponento v celotnem vtisu, ki ga daje zadevna znamka, zaradi odsotnosti kakršnegakoli razlikovalnega značaja besede PLUS, ki je le poveličevalni dodatek besedi SUN. Naštel je še odločbe OHIM v postopkih registracije znamk Skupnosti, ki vsebujejo besedo PLUS, ko je organ ugotovil, da beseda PLUS nima razlikovalnega značaja oziroma je razlikovalnost minimalna. Poizvedba je tudi pokazala, da v bazi znamk Skupnosti ne obstaja nobena registrirana znamka PLUS v besedi, v bazi mednarodnih znak, veljavnih v Sloveniji, najdemo samo eno tako znamko, prav tako najdemo eno samo znamko v bazi slovenskih znamk. Torej ni res, da obstoji veliko znamk z besedo PLUS. Po drugi strani pa obstaja veliko znamk, ki vsebujejo besedo PLUS poleg drugih besed in/ali figurativnih elementov. Praksa OHIM in Sodišča potrjujeta, da dajejo tem znamkam razlikovalni značaj drugi deli znamk, besedni in nebesedni. V bazi slovenskih znamk je 82 veljavnih znamk, ki vsebujejo besedo PLUS, v bazi mednarodnih znamk, veljavnih v Sloveniji, je 167 takšnih znamk, v bazi znamk Skupnosti pa 757 takih znamk. Ni potrebno, da bi povprečni potrošnik poznal latinski jezik, da bi bil sposoben povezati besede ''bon'', ''bonus'' ali ''bonux'' z besedo dober ali dobro, saj precej tujih jezikov, ki so se razvili iz latinskega jezika, vsebuje podoben izraz (francoščina, italijanščina, španščina). Sicer pa BONUS in BONUX nista opisni, bi pa sugestivni pomen besednega korena ''bon'' prispeval zato le k enakemu vtisu na potrošnika. Sicer pa toženka meni, da slovenski potrošnik pozna italijanski in francoski jezik, kar je razvidno iz tam navedenih odločb. Tožnik je še navedel, da pri običajnem govorjenju ali pripovedovanju delamo premore večinoma le med posameznimi povedmi in na mestih, kjer so ločila, ne pa med posameznimi besedami, zlasti če so krajše. Tožnik pa je tudi trdil, da sta besedi zamenljivo podobni kljub razliki v eni črki, in ne, da ena črka ne more predstavljati vizualne razlike med besedama. V odločbi pa tudi ni navedeno, da so tuje črke v besedah bolj opazne kot črke slovenske abecede. Sicer so pa takih črk potrošniki že vajeni.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke BONUS PLUS, ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za zavrnitev registracije znamke na tej podlagi morata biti torej kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.

Podobnost med znaki se ugotavlja po metodi celovite presoje, tj. vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, če jih je mogoče določiti.

Dominantni del znaka je tisti, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil. Sodišče se z upravnim organom strinja, da je dominantni del prijavljenega znaka besedna zveza BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Tožnik sicer ugovarja, da besede PLUS zaradi njenega opisnega značaja ne moremo upoštevati, kar pa tudi po presoji sodišča ne drži. Po oceni sodišča je namreč tudi beseda PLUS enakovredna besedi BONUS v tej besedni zvezi, in sicer z vseh vidikov presoje, ne glede na to, da je pozicionirana na drugem mestu, zlasti ob upoštevanju njene popolnoma enake grafične podobe. Tožnik tudi nima prav, da se grafični elementi prijavljenega znaka ne morejo upoštevati, saj se presoja podobnosti opravi na podlagi dominantnega dela znaka le, če ga je mogoče določiti in preostale elemente zanemariti. V obravnavanem primeru pa je organ na grafične elemente kot na (tudi) obstoječe elemente znaka le opozoril, ni pa jih upošteval kot dominantni del znaka. Na drugačen zaključek presoje tudi ne more vplivati, da je znamka tožnika besedna znamka, registrirana z običajnimi črkami, ki sicer res uživa širšo zaščito, vendar pa to ne pomeni njene razširjene uporabe, kot jo razlaga tožnik, temveč njeno uporabo predvsem v različnih pisavah (tako tudi sodba Sodišča prve stopnje, T-346/2004 z dne 24. 11. 2005). Znak v določenem grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana (točki e) in f) prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke (Uradni list RS, št. 102/01).

Sodišče se tudi strinja s presojo podobnosti znakov, kot jo je opravil upravni organ v izpodbijani odločbi.

Kot je sodišče že navedlo, je pravilna ugotovitev o dominantnih delih prijavljenega znaka in registrirane znamke. Glede na povedano sodišče zato ne more sprejeti tožnikovega ugovora o napačni presoji v zvezi s fonetičnim vidikom primerjave organa, ki je po presoji sodišča pravilno ugotovil, da dominantni del prijavljenega znaka izgovorimo kot dve besedi in ne kot eno samo (bonus plus), zaradi česar posledično tudi ne drži trditev o zamenljivi fonetični podobnosti znakov (bonusplus : bonuks), ne glede na enake začetne zloge. Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna, kar je podrobno razložil že upravni organ, organ pa je tudi pravilno ocenil, da je črka X v znaku tožnika pri tej obliki primerjave tisti element, zaradi katerega podobnosti med znakoma ni. Tožnik sicer pravilno opozarja, da toženka v odločbi ni izpostavila dejstva o črki X kot tuji črki slovenske abecede in posledično bolj opazni, vendar pa to za zgornjo ugotovitev ni pravno relevantno. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na pomenski vidik znakov. Sodišče se s tožnikom strinja, da daje začetni del ''bon'' neko pomensko konotacijo znaku tožnika, vendar pa le določeni strukturi potrošnikov, medtem ko pa sta na drugi strani nedvomno obe besedi (''bonus'' in ''plus'') znani povprečnemu potrošniku kot splošno priznana izraza za nekaj dodatnega oziroma nekaj več.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati naštete odločitve OHIM, iz katerih izhaja, da je beseda PLUS zgolj opisna in pomeni boljši izraz za kvaliteto, kar pomeni odsotnost njenega razlikovalnega značaja. V obravnavanem primeru bi to pomenilo neupoštevanje besede PLUS kot dominantnega dela prijavljenega znaka in posledično primerjava (le) med besedama BONUX in BONUS. OHIM je pristojen za registracijo blagovne znamke Evropske unije, ki je urejena v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba). Sodni nadzor nad njegovimi odločitvami opravlja Splošno sodišče (65. člen Uredbe) in Sodišče EU (256. člen Pogodbe o delovanju EU). Unijskemu sistemu blagovnih znamk so vzporedni nacionalni sistemi blagovnih znamk držav članic. Ti so harmonizirani z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so jo morale države članice prenesti v svoj pravni red. Tožnik pravilno opozarja na povezanost predmeta urejanja Uredbe in Direktive. Glede na konkreten primer – razlogi za zavrnitev registracije blagovne znamke, določeni v členu 4(1)(b) Direktive, v ZIL-1 pa predpisani v točki b) prvega odstavka 44. člena, so enaki relativnim razlogom za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe.

Edino pristojno za razlago določb prava EU je Sodišče EU. Zato so nacionalni organi držav članic vezani na sodbe Sodišča EU, v katerih to sodišče razlaga določbe Uredbe ali Direktive, bodisi pri predhodnem odločanju, bodisi kot pritožbeno sodišče. Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ odstopil od odločitev OHIM v podobnih primerih. Ker odločitve te unijske institucije niso zavezujoč pravni vir, to ne more predstavljati kršitve. S tem sodišče ne zanika pomena odločb OHIM, saj so te zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko podobne materialne podlage za odločanje prepričljiv argument v primerljivih zadevah. Odločitev v konkretnem primeru pa je odvisna tudi od dejanskega stanja tega primera, ki ga ugotavlja organ, ki o registraciji odloča. V obravnavani zadevi, ko sta v konkurenci prejšnja unijska znamka in bodoča slovenska znamka, je upoštevna javnost, ki bi lahko bila v zmedi, potrošnik predmetnega blaga/storitev na slovenskem teritoriju in je zato pomembno, kako on dojema znake. Glede na povedano organu zato, ker ni podobno kot OHIM zavrnil prijave znamke, ker poleg besede BONUS vsebuje besedo PLUS, ne gre očitati, da je odločil napačno, ko je prijavljeni znak registriral. Tožnik pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Splošnega sodišča, T-38/04, ko je sodišče ugotovilo, da sta znamki SUNPLUS in SUN zamenljivo podobni, glede na v 11. točki obrazložitve te sodbe opredeljene razlike (že med) samima besedama BONUS in BONUX, upoštevaje pravilno določena dominantna dela konkurirajočih znakov, glede na vse vidike presoje podobnosti.

Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka. Organ je namreč – po ugotovitvi identičnosti izdelkov primerjanih znakov – ponovno povzel svojo sklepno ugotovitev o nepodobnosti znakov, zaradi česar obrazložitev odločbe zadosti procesnemu standardu iz 214. člena ZUP. ZIL-1 pa določa, da upravni organ na podlagi navedb iz ugovora in ugovoru predloženih dokazov ter morebitnega mnenja prijavitelja presoja utemeljenost ugovora (101. in 102. člen) in ne zahteva posredovanja prijaviteljevega mnenja o ugovoru ugovorniku. Ob tem pa tožnik niti ne navaja, katera dejstva in okoliščine, ki jih je prijavitelj navedel v svojem mnenju, naj bi bila pomembna za odločitev, oziroma katero dejstvo, o katerem se tožnik ni mogel izjaviti, je bilo za odločitev odločujoče. Kršitev 9. člena ZUP tako tudi ni podana.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku strank postopka je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.