Jedro

Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti, ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali pa se bodo upokojili. To potrjuje tudi umestitev te določbe med prehodne določbe, ki sicer ne bi bile potrebne oziroma smiselne. Izhaja pa tudi iz 115.a in 115.b člena ZMEPIZ-1, ki ureja uskladitev statusa samozaposlenih oseb, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine, pa niso imele urejenega izvzema iz zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo odločb toženca z dne 3. 3. 2015 in 12. 12. 2014 ter 8. 4. 2015 in 27. 11. 2014, vse izdane pod št. dosjeja ... (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca z dne 13. 7. 2017 in sklep toženca z dne 11. 4. 2017, izdana pod št. dosjeja ... (II. točka izreka) ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost odločb toženca z dne 3. 3. 2015 in 12. 12. 2014, 8. 4. 2015 in 27. 11. 2014 ter 13. 7. 2017 in sklepa z dne 11. 4. 2017, vsi izdani pod št. dosjeja ... (III. točka izreka) in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dokončan odločba toženca z dne 3. 3. 2015 tožniku vročena 5. 3. 2015, dokončna odločba z dne 8. 4. 2015 pa 14. 4. 2015, tožnik pa je v tem postopku tožbo vložil dne 18. 8. 2017 ter je tako sodišče tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo citiranih dokončnih odločb toženca in prvostopenjskih odločb kot prepozno zavrglo. Vsebinsko je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 13. 7. 2017 in sklep 11. 4. 2017, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za odpravo odločb toženca z dne 12. 12. 2014 in 20. 3. 2015 za izvzem iz zavarovanja in za ponovno odmero starostne pokojnine oziroma vračilo pokojnine, priznane z odločbo z dne 15. 7. 2013, v času od 20. 2. 2013 do 25. 12. 2014. Ugotovilo je, da je bilo o zadevah, katerih ponovno obravnavo je zahteval tožnik dne 9. 12. 2016, že pravnomočno odločeno. Ker glede na datum vložitve tožnikove zahteve za starostno pokojnino 28. 1. 2013 izvzem iz zavarovanja ni bil več mogoč, je po presoji sodišča prve stopnje toženec pravilno ugotovil, da je bilo v tožnikovem primeru glede priznanja starostne pokojnine in priznanja lastnosti zavarovanca že pravnomočno odločeno. Dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila ter je bila tako tožnikova zahteva s sklepom toženca z dne 11. 4. 2017 pravilno zavržena in je tako pravilna tudi dokončna odločba toženca z dne 13. 7. 2017 in tožbeni zahtevek na odpravo te odločbe ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podrejen zahtevek glede ugotovitve ničnosti vseh citiranih odločb tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da ne obstajajo razlogi za izrek ničnosti.

2. Pritožuje se tožnik iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče napačno tolmači četrti odstavek 406. člena ZPIZ-2. Napačen je zaključek sodišča, da navedena določba, glede na njeno umeščenost v prehodne določbe, velja samo za tiste upokojence, ki so bili uživalci pokojnine ob uveljavitvi zakona. Ni namreč nobenega razumnega razloga, da navedena določba ne bi veljala tudi za uživalce pokojnine, ki so to postali, kadarkoli v prehodnem obdobju, to je v prvem letu po uveljavitvi zakona - do 1. 1. 2014. Tožnik, ki se je upokojil po 1. 1. 2013 je imel do 1. 1. 2014 čas, da zapre svoj s. p., ne da bi pred tem zaradi tega moral biti ponovno vključen v obvezno zavarovanje. Odločbe tožene stranke, ki teh izhodišč ne upoštevajo, so nične, saj ne more obstati v veljavi odločba, ki je v izrecnem nasprotju z zakonsko normo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj bi si bil tožnik sam kriv za nastalo situacijo, ko je na obrazcu označil, da ima registrirano družbo z neomejeno odgovornostjo, ne pa tudi, da ima status s. p.-ja. S.p je imel tožnik registriran kot postransko dejavnost. Tožnik ni imel nobenega interesa, da bi tajil dejstvo, da ima odprt tudi s. p., saj to izhaja iz javnih evidenc, ki bi jih bila tožena stranka dolžna preveriti pred izdajo odločbe in je tako celotna odgovornost na toženi stranki, kot nosilcu obveznega zavarovanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja prvi odstavek 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki določa obvezno zavarovanje oseb, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Trajanje obveznega zavarovanja teh oseb je urejeno v drugem odstavku 22. člena ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje traja od dneva vpisa v poslovni ali v drug register oziroma evidenco, ki je predpisana za določeno dejavnost, ali od dne izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti, do dneva izbrisa iz registra oziroma evidence, začetka postopka osebnega stečaja, vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti oziroma v drugih primerih od dneva začetka opravljanja samostojne dejavnosti in se zaključi s prenehanjem opravljanja te dejavnosti. Na podlagi 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki začne na območju Slovenije ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Nadaljnja pravna podlaga je tudi 406. člen ZPIZ-2, kjer je določeno prehodno obdobje za uskladitev statusa, ki ga je imel uživalec pokojnine po ZPIZ-1, s statusom po ZPIZ-2, ki takšnega dvojnega statusa od 1. 1. 2014 ne dovoljuje več. Nadaljnja pravna podlaga je Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), kjer je v 4. točki prvega odstavka 129. člena določeno, da se zahteva s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako se ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. V skladu s 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku z odločbo z dne 15. 7. 2013 priznal pravico do starostne pokojnine od 19. 2. 2013 dalje. Nato je z odločbo z dne 27. 11. 2014, v postopku neprave obnove po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 odločil, da se odločba o priznanju starostne pokojnine s 15. 7. 2013 spremeni tako, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine in da ta odločba učinkuje od 1. 12. 2014 dalje. Toženec je ugotovil, da tožnik opravlja samostojno dejavnost - A.A. s. p., ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaradi česar ne more imeti tudi pravice do starostne pokojnine, saj je pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločitev je bila po pritožbi tožnika potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 8. 4. 2015. Toženec je nato z odločbo z dne 12. 12. 2014 ugotovil, da ima tožnik lastnost zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti za poln zavarovalni čas na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 20. 2. 2013 dalje. Odločitev je bila po pritožbi tožnika potrjena na drugi stopnji z dokončno odločbo toženca z dne 3. 3. 2015. Zoper navedene dokončne odločbe tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zato so postale pravnomočne.

7. Tožnik je 23. 12. 2014 vložil ponovno zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in ker je toženec ugotovil, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik 25. 12. 2014 izbrisan iz poslovnega registra mu je bila z odločbo toženca z dne 6. 1. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine od 26. 12. 2014 dalje, ki je bila po pritožbi tožnika v znesku spremenjena z dokončno odločbo toženca z dne 9. 4. 2015. Toženec je 20. 3. 2015 izdal tudi odločbo, s katero je ugotovil, da je tožniku 25. 12. 2014 prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2, ker je bil tožnik navedenega dne izbrisan iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik posameznik. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi se tožnik zoper to odločbo pritožil. 8. Tožnik je čez dve leti dne 9. 12. 2016 pri tožencu ustno na zapisnik vložil zahtevo za uveljavljanje izvzema iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) zaradi doseganja predpisane starosti 63 let v letu 2012 in hkrati tudi zahtevo za odpravo odločb toženca z dne 12. 12. 2014 (priznanje lastnosti zavarovanca PIZ od 20. 2. 2013 dalje iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti) in z dne 20. 3. 2015 (prenehanje lastnosti zavarovanca PIZ 25. 12. 2014 iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti) in za obdobje od 20. 2. 2013 do 25. 12. 2014 zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine oziroma vračilo pokojnine, priznane z odločbo z dne 15. 7. 2013. Toženec je njegovo zahtevo s sklepom z dne 11. 4. 2017 zavrgel, odločitev je bila kot pravilna potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 13. 7. 2017, s katero je bila tožnikova pritožba zoper prvostopenjski sklep zavrnjena.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in z uporabo materialnega prava, kakor ga je prvostopenjsko sodišče uporabilo pri izdaji zavrnilnih odločitev v predmetni zadevi. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

10. Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti, ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali pa se bodo upokojili. To potrjuje tudi umestitev te določbe med prehodne določbe, ki sicer ne bi bile potrebne oziroma smiselne. Izhaja pa tudi iz 115.a in 115.b člena Zakona o matični evidenci uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 113/2014 s spremembami), ki ureja uskladitev statusa samozaposlenih oseb, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine, pa niso imele urejenega izvzema iz zavarovanja. Citirane določbe torej ni mogoče tolmačiti v smislu, za katerega se zavzema tožnik v pritožbi.

11. Ni mogoče slediti pritožnikovi navedbi, da drugačna razlaga pomeni kršitev tožnikovih temeljnih osnovnih pravic, predvsem kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, saj je ZPIZ-2 v prehodnem obdobju za enako vrsto situacij zadeve enako uredil in zavarovancem, ki so imeli enak status v začetku veljavnosti ZPIZ-2, zagotovil tudi enako varstvo pravic in enaka prehodna obdobja, da si svoj status uredijo.

12. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno pritožniku pojasnilo, da odločbe tožene stranke, ki jih ta v tožbi napada, niso nične, saj niso izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti, kakor so določeni v 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in je tako sodišče tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval odpravo odločb toženca z dne 3. 3. 2015 in 12. 12. 2014 ter 8. 4. 2015 in 27. 11. 2014 upravičeno zavrglo, saj so te odločbe postale pravnomočne.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se odločitvi lahko izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, upoštevajoč prvi odstavek 165. člena ZPP, krije stroške pritožbe sam.