Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri zatrjevanih ogroženosti tožeče stranke v matični državi, neutemeljen, saj tožena stranka v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 41. člena ZAzil, ni dolžna izvajati dokazov, ki jih je sicer že izvedla v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1578/2003-7 z dne 3.10.2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.7.2003, s katerim je tožena stranka zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka ob prvi tožnikovi prošnji za priznanje azila odločila s svojo odločbo z dne 10.6.2002, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za priznanje azila in tožniku kot prosilcu naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe. Tožnikova tožba je bila zavrnjena s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1650/2002-7 z dne 18.9.2002, njegova pritožba pa je bila zavrnjena in navedena sodba potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1294/2002-2 z dne 20.11.2002. Dne 11.2.2002 je tožnik na podlagi 61. člena ZAzil vložil prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite, ki je bila z odločbo tožene stranke z dne 6.1.2003 zavrnjena. Vlada Republike Slovenije je z odločbo z dne 27.2.2003 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo, sodišče prve stopnje pa je s sodbo, št. U 681/2003-10 z dne 21.5.2003, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije. Dne 18.6.2003 je tožnik podal ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V njej navaja, da je Slovaška zanj še vedno nevarna država, saj je tam preganjan s strani uradnih oblasti. S strani vlade je diskriminiran zaradi političnih razlogov, ker niso bile upoštevane kazenske ovadbe, ki jih je vložil zoper predstavnike Ministrstva za notranje zadeve, policije in konkretnega politika. Leta 1993 naj bi Ministrstvo za notranje zadeve, zaradi konflikta, ki ga je imel z direktorjem Slovaške hranilnice, ki naj bi bil povezan z visokimi politiki na Slovaškem, organiziralo njegovo fizično likvidacijo. V primeru vrnitve bi mu matična država onemogočala dostojno življenje, zaposlitev in dostop do stanovanja in bi se nadaljevalo šikaniranje in fizično maltretiranje.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da razlogi, ki jih je v predmetnem postopku uveljavljal tožnik, niso novi in tudi ne takšni, da bi utemeljevali podelitev azila. Tožnik v novi prošnji za azil ponavlja razloge, ki jih je uveljavljal že v prejšnjem postopku. Dokumentacija, ki jo je priložil novi prošnji za azil, in sicer zapisnik sklepa Mestnega sveta v L. z dne 12.8.1999, odgovor Župana mesta L. tožniku z dne 16.6.1999, zapisnik Okrajnega sodišča v L. z dne 17.8.1999, pismo tožnika Okrajnemu sodišču v L. z dne 18.6.1999 in pismi tožnika Ministrstvu za notranje zadeve Slovaške Republike, po mnenju sodišča prve stopnje kaže na (konflikten) odnos tožnika z okoljem. Vendar ta odnos ni posledica protiustavnih in nezakonitih ravnanj slovaških državnih organov. Zato po mnenju sodišča prve stopnje ta dokumentacija, ki se nanaša na časovno obdobje pred vložitvijo prve tožnikove prošnje za azil, ob upoštevanju tožnikovih navedb, ne more predstavljati razloga za dodelitev azila v novem postopku. Na podlagi določbe 41. člena ZAzil azilni organ ni dolžan izvesti postopka, če prosilec ne predloži dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka ob primerjavi razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe niso spremenile in je zato pravilno in na podlagi navedene določbe ZAzil tožnikovo novo prošnjo s sklepom zavrgla. Tožnikov tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri zatrjevanih ogroženosti tožnika v matični državi, je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen, saj tožena stranka v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 41. člena ZAzil, ni dolžna izvajati dokazov, ki jih je sicer že izvedla v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna ter da temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa), v izogib ponavljanju, vztraja pri vseh tožbenih navedbah in upa, da jih bo pritožbeno sodišče drugače ocenilo, saj po njegovem mnenju v njegovi zadevi ni šlo zgolj za ponavljanje navedb iz prve vloge. V azilnih zadevah bi državni organi vsekakor morali upoštevati spremenjene okoliščine. Tudi v njegovem primeru bi morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje, pa tega ni storila. Izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zaradi tega tudi ne more preizkusiti izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Res gre v primeru izpodbijane odločbe tožene stranke za procesno odločbo, vendar je po njegovem mnenju na tem področju toženi stranki dana prevelika diskrecijska pristojnost glede tega, kdaj bo o zadevi meritorno odločala in kdaj bo menila, da je zadeva rešena zgolj s procesno odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 41. člena ZAzil (ponovna prošnja za azil) prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz upravnih spisov, da v novi prošnji za azil tožnik ponavlja razloge, ki jih je navedel v prošnji za azil z dne 10.5.2000 oziroma na zaslišanju dne 24.10.2000. Sodišče prve stopnje je že v sodbi z dne 18.9.2002, ki je bila potrjena z navedeno sodbo pritožbenega sodišča z dne 20.11.2002, ugotovilo, da tožnik v matični državi (Slovaški Republiki) ob vrnitvi dejansko ne bo ogrožen, da je lahko svoje pravice oziroma bi jih lahko zastopal in uveljavljal pred pristojnim sodiščem v matični državi in da je tožena stranka v svoji odločbi z dne 10.6.2002 pravilno vrednotila razloge, ki jih uveljavlja tožnik, v povezavi z objektivnim položajem na Slovaškem. Podatki in listine v upravnih spisih so bili tudi podlaga za utemeljeno sklepanje tožene stranke, ki mu je pritrjevalo sodišče prve stopnje, da je tožnik sicer nedvomno v konfliktnem odnosu z okoljem v domačem kraju (L.) v matični državi, vendar pa konflikten odnos ni posledica ravnanja državnih organov in zato tudi ne more predstavljati razloga za pridobitev azila. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka pravilno sklepala, da glede na razmere in okoliščine, ki izhajajo iz podatkov v upravnih spisih, fizična integriteta ali varnost tožnika ob vrnitvi v Slovaško Republiko ne bo ogrožena. Prav tako je sodišče prve stopnje menilo, da Ustava Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik, prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar, tudi po takratni presoji pritožbenega sodišča, kar izhaja tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih, takšna nevarnost v konkretnem primeru ne obstaja. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki prav tako izhaja iz upravnih spisov, da so okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji, obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke z dne 10.6.2002, sodišče prve stopnje pa je te okoliščine že presodilo.

Pravilno in na zakonu utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi določbe 41. člena ZAzil azilni organ ni dolžan uvesti postopka, če prosilec ne predloži dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V zvezi s tem je prepričljiva trditev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz upravnih spisov, da je tožena stranka, ob primerjavi razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe (z dne 10.6.2002) niso spremenile in je zato pravilno in na podlagi citirane določbe ZAzil (41. člen) tožnikovo novo prošnjo s sklepom zavrgla. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri zatrjevanih ogroženosti tožnika v matični državi, neutemeljen, saj tožena stranka v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 41. člena ZAzil ni dolžna izvajati dokazov, ki jih je sicer že izvedla v prejšnjem postopku.

Glede na pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (zaradi nepredložitve dokazov o bistvenih spremenjenih okoliščinah), ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu nadaljnje tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponovno ugotavljanje dejanskega stanja po toženi stranki, da izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zaradi tega tudi izpodbijana sodba ne da preizkusiti, kot tudi, da je na področju azila toženi stranki dana prevelika diskrecijska pristojnost glede tega, kdaj bo o zadevi meritorno odločala in kdaj bo menila, da je zadeva rešena zgolj s procesno odločbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.