Jedro

Ddelo varilca oziroma varjenje je nevarna dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2018 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 796,40 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodba za toženo stranko predstavlja nedopustno presenečenje. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo s strani tožene stranke predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi potrdil navedbe A.A. iz predloženih člankov in podal mnenje o tem, ali je možno, da se izvidi tožeče stranke dejansko nanašajo na posledice (nezdravljenega ali ponovljenega) (akutnega) vnetja srednjega ušesa in ne na posledico zatrjevane in nedokazane poškodbe pri delu. Z navedbo, da "izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev", je sodišče neustrezno obrazložilo sprejeto odločitev za zavrnitev predlaganih dokazov, ki so sicer bili substancirani. Takšna obrazložitev predstavlja kršitev prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče je nedopustno poseglo v ustavno zagotovljene pravice tožene stranke, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v povezavi z 8. členom ZPP), zaradi odsotnosti ustrezne obrazložitve pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja še, da iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja, ker naj bi tožnik zahtevek postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 19. 2. 2018. V navedeni pripravljalni vlogi naj bi namreč tožnik le določneje opredelil svoj zahtevek. Glede na to, da je bilo tožnikovo zdravljenje poškodbe zaključeno 13. 5. 2014, tožba pa vložena 17. 10. 2016, naj tožnikov zahtevek še ne bi zastaral. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je podana odgovornost toženke za nastalo škodo. S takšnimi ugotovitvami je prvostopenjsko sodišče nedopustno preseglo trditveno podlago strank, saj tožeča stranka dejansko nikoli ni postavila odškodninskega zahtevka napram toženi stranki, nikoli ni trdila, da je bilo zdravljenje zaključeno dne 13. 5. 2014 (to pa tudi ne izhaja iz predloženih dokazov) in da je z vlogo z dne 19. 2. 2018, s katero je prvič podala kakršnekoli trditve v zvezi z vsebino odškodninskega zahtevka, zgolj določneje opredelila svoj zahtevek. Sodišče je pravdni stranki že februarja 2017 pozvalo, naj dopolnita svoje trditve in dokazne predloge, skladno z določili 286. člena ZPP in ju opozorilo, da se bodo vloge in dokazi, ki bodo predloženi po poteku teh rokov, upoštevali le, če jih stranke predhodno brez svoje krivde niso mogle predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanje spora. V tem roku je tožeča stranka vložila vlogo z dne 5. 4. 2017, v kateri je zgolj zatrdila, da "temelj odškodninske odgovornosti, ki je bil sprejet s strani zavarovalnice B., izhaja iz same dejavnosti, ki sodi med nevarne dejavnosti", nato pa je zgolj "izpostavila" tudi krivdno odgovornost. Vztrajala je pri zahtevku za plačilo odbitne franšize, iz naslova zavarovalne pogodbe, odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko pa ni postavila. Glede na navedeno sodišče kasnejših vlog tožeče stranke (ki je bila zastopana s strani odvetnika) sploh ne bi smelo upoštevati. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP).

Tožeča stranka ni podala niti potrebnih trditev niti potrebnih dokaznih predlogov v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke in ni vtoževala plačila odškodnine, ampak je vtoževala nadomestitev prikrajšanja pri izplačilu odškodnine s strani zavarovalnice, na podlagi zavarovalne police tožene stranke. Ker zavarovalna polica sama po sebi niti glede na vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavlja ustrezne in zadostne pravne podlage za zahtevek za izplačilo zneska v višini odbitne franšize, tožena stranka ne razume, kako je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki lahko prisodilo vtoževani znesek. Sodišče je podlago za priznanje vtoževanega zneska našlo v Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti, čeprav jih nobena izmed pravdnih strank ni predlagala kot dokaz in se nanje tudi ni sklicevala, prav tako pa niso izrecni sestavni del zavarovalne police (saj je zavarovalna polica zgolj sklenjena na njihovi podlagi). Ker gre za pogodbeno materialno pravo, ga sodišče po uradni dolžnosti ne more poznati, posledično pa ga tudi ne sme uporabiti. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke. Sodišče mora v primeru, če določenega dejstva ne zatrjuje in dokaže nobena od pravdnih strank, v skladu z razpravnim načelom šteti, da to ne obstaja. Ponovno je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP), podana pa je tudi kršitev materialnega prava.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožeči stranki objektivno odgovorna, ker se delo varilca šteje za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, pri tem pa se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 287/99 z dne 18. 4. 2000. Ta sodba obravnava specifično situacijo, v kateri je do škode iz naslova poklicne bolezni prišlo zaradi sevanja infrardečih in ultravioletnih žarkov ter nastanka plinov in par, katerim je bil tam tožeči izpostavljen preko polnega delovnega časa, zaradi česar se mu je okvarilo zdravje, takšno dejansko stanje pa nikakor ni primerljivo z dejanskim stanjem v konkretni zadevi. Ta sodna praksa tudi odstopa od novejše (in zlasti bolj primerljive) sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Podana je napačna uporaba materialnega prava in bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja še, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti toženke za nastalo škodo in da ni izkazan tožnikov soprispevek k nastali škodi. Tožena stranka je podala številne navedbe v zvezi s tem, ne samo, da je podan soprispevek, ampak celo izključna odgovornost tožeče stranke za nastalo škodo, ki se ni ustrezno zaščitila in ki ni pravočasno poiskala zdravniške pomoči. V sodbi manjkajo razlogi za odločitev sodišča v zvezi z neobstojem soprispevka tožeče stranke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče se je pri odločanju opiralo na odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 1. 7. 2015 (in tako očitno ne na trditve tožeče stranke v tem postopku), kar ni pravilno, zlasti ker tožeča stranka v zvezi s časom trajanja bolečin v sodnem postopku pravočasno ni podala nobenih trditev niti dokaznih predlogov, v zvezi z zatrjevanji, vezanimi npr. na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa ni predlagala nobenih dokazov. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 7. členom in 8. členom ZPP). Sodišče praviloma nima potrebnega znanja za odločanje o tem, kakšne posledice lahko nastanejo zaradi posameznega škodnega dogodka in kolikšen del teh posledic je dejansko posledica morebitnega škodnega dogodka, kolikšen del teh posledic je posledica nezdravljenih posledic morebitnega škodnega dogodka (ali celo nezdravljenega ali ponovljenega vnetja (srednjega ušesa). Iz izvidov ni razvidno, da bi bil bobnič požgan, le tožnik je izpovedal, da naj bi osebna zdravnica ugotovila, da je bil bobnič požgan (čeprav tega ni nikamor zapisala in čeprav tega niso ugotovili specialisti na kasnejših pregledih). Sodišče nima potrebnega znanja za presojanje, kolikšen del poslabšanja sluha je posledica morebitnega škodnega dogodka in kolikšen del je posledica predhodnega stanja tožeče stranke (upoštevaje izvide tožeče stranke, iz katerih je razvidna naglušnost na obeh ušesih). Brez potrebnega znanja sodišče ne more in ne sme prisoditi odškodnine iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je tožeča stranka zatrdila in izpovedala, da bolečina ni bila tako huda, da bi tožnik potreboval takojšnjo zdravniško pomoč, in ker je bilo tožniku takoj pojasnjeno, da se bo poškodba bobniča sama popravila, pa tožeča stranka tudi ni upravičena do odškodnine za strah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in nima nobenih bistvenih pomanjkljivostih, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba je ustrezno in dovolj natančno obrazložena tudi glede vprašanj, na katera na več mestih opozarja pritožba, tako v zvezi z vprašanjem objektivne odgovornosti, soprispevka tožnika k škodi, ki mu je ob poškodbi nastala, kakor tudi glede obstoja elementov odškodninske odgovornosti.

6. Tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ni podana. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo, da ni izvajalo drugih dokazov, ker so izvedeni dokazi zadostovali za odločitev, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Tožena stranka je dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke postavila v zadnji pripravljalni vlogi, v kateri je navedla, da po potrebi predlaga zaslišanje izvedenca, ki bo potrdil navedbe A.A. iz predloženih člankov in podal mnenje, ali je možno, da se izvidi tožeče stranke dejansko nanašajo na posledice nezdravljenega ali ponovljenega akutnega vnetja srednjega ušesa. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, čeprav zavrnitve tega dokaznega predloga res ni natančneje obrazložilo, kar pa samo po sebi še ne predstavlja očitane kršitve postopka. Preverjanje drugih domnevnih možnih vzrokov za tožnikove težave s sluhom ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za dokazano, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu pri opravljanju dela za toženo stranko, ko je v objektu C. v D. varil cevi, namreč to ni bilo potrebno. Zato z zavrnitvijo tega predloga ni storilo niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPOP niti ni nedopustno poseglo v ustavne pravice tožene stranke po 22. členu Ustave RS.

7. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, podanih tudi na podlagi opozoril sodišča, podanih na pobudo sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), navedla vse bistvene trditve v zvezi s poškodbo pri delu in škodo, ki jo je utrpel tožnik, predložila pa je tudi potrebne dokaze. Sodišče je v postopku ustrezno upoštevalo, da je tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka, to je prikrajšanje pri odškodnini zaradi poškodbe pri delu na podlagi dogovorjene odbitne franšize po polici za zavarovanje odgovornosti tožene stranke (tožnikovega delodajalca), vsebinsko povezan z odškodninskim zahtevkom tožnika do delodajalca. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Isto velja za pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP zato, ker je pri odločitvi upoštevalo določbe Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki predstavljajo pogodbeno materialno pravo, ki ga sodišče po uradni dolžnosti ne more poznati, stranki pa se na splošne pogoje niso sklicevale. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti so namreč sestavni del zavarovalne police, zato ni nobenega dvoma, da jih mora sodišče pri odločanju upoštevati, kadar gre za spor, povezan z zavarovanjem pred odgovornostjo. Zato nikakor ne gre za bistveno kršitev, ki jo uveljavlja tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor zastaranja tožene stranke. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik zahtevek uveljavljal že v tožbi, ne pa šele v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2018, ki jo je sodišče pravilno štelo kot vlogo, s katero je tožnik le določneje opredelil svoj zahtevek (pri čemer ni odločilnega pomena, ali je to tožeča stranka izrecno izpostavila v svojih tožbenih navedbah ali ne). Tožnik se je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, poškodoval 10. 2. 2014, dne 14. 2. 2014 pa je prijavil poškodbo pri delu, pri čemer iz prijave izhaja, da je utrpel poškodbo ušesa, ker mu je pri varjenju padla iskrica v uho. Zdravljenje je bilo zaključeno 13. 5. 2014, poravnava z zavarovalnico pa sklenjena 21. 9. 2015, tožba v obravnavani zadevi (za plačilo prikrajšanja v višini odbitne franšize, ki vsebinsko vključuje tudi tožbeni zahtevek do tožene stranke kot tožnikovega delodajalca) pa vložena 17. 10. 2016. Zato je presoja sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaran, pravilna, pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ugotovitve, na podlagi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku, so naslednje: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu monterja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2006. - Dne 14. 2. 2014 je tožnik pri toženki prijavil poškodbo pri delu, iz katere izhaja, da je dne 10. 2. 2014 opravljal delo v objektu C. v D. in utrpel poškodbo ušesa, ker mu je pri varjenju padla iskrica v uho.

- Dne 1. 7. 2015 je tožnik pri zavarovalnici uveljavljal odškodninski zahtevek za nastalo škodo v višini 24.500,00 EUR, dne 21. 9. 2015 pa mu je zavarovalnica poslala ponudbo za sklenitev poravnave za znesek 10.000,00 EUR ob upoštevanju odbitne franšize v znesku 1.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel in od zavarovalnice B. prejel odškodnino v znesku 9.000,00 EUR in stroške zastopanja po pooblaščencu.

- Toženka je imela v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost do delavcev za delovne nesreče po polici za zavarovanje odgovornosti z dne 12. 7. 2013, ki je sklenjena na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, s tem da je bila dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR.

- Tožnik se je poškodoval pri varjenju cevi, za nastalo škodo pa je toženka tožniku objektivno odgovorna, ker se delo varilca šteje za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. - Tožnikov sodelavec E.E., ki mu je tožnik takoj povedal za nesrečo in poškodbo, je v izjavi z dne 25. 3. 2017 potrdil, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela - varjenja cevi v objektu C. v D. - Tožnik je izpovedal, da bolečina ni bila tako močna, da bi šel takoj k zdravniku, zato je vzel analgetik, ker pa bolečina ni ponehala, je po dveh dneh povedal nadrejenemu F.F. in se z njim vrnil na G. ter poiskal zdravniško pomoč.

- Tožnikove poškodbe ob nezgodi so razvidne iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, ki jo je sodišče natančneje povzelo v 14. točki obrazložitve.

- V odškodninskem zahtevku z dne 1. 7. 2015 je tožnik podrobneje opredelil telesne in duševne bolečine.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik utrpel poškodbe, za katere mu je zavarovalnica izplačala odškodnino po polici za zavarovanje odgovornosti tožene stranke z dne 12. 7. 2013, in da je bil glede na telesne in duševne bolečine, ki jih je ob poškodbi utrpel, do odškodnine upravičen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dokazano, da se je tožnik poškodoval pri delu za toženo stranko, saj to potrjujejo izvedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ocenilo ter upoštevalo, zato dvom tožene stranke, da tožnikove zdravstvene težave (za 30 % slabši sluh, telesne in duševne bolečine, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem) niso posledica poškodbe ni utemeljen. Predložena zdravstvena dokumentacija in drugi izvedeni dokazi, zlasti izpoved tožnika, so zadostna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne more samo presojati odškodnine iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delo varilca oziroma varjenje nevarna dejavnost, pri čemer se je oprlo na primere iz sodne prakse. Ni pomembno, ali se judikat, ki ga je omenilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, nanaša na škodo, ki je delavcu nastala zaradi poklicne bolezni pri varjenju, kar naj bi po mnenju tožene stranke pomenilo, da v tožnikovem primeru in glede na novejšo sodno prakso varjenje ni (več) nevarna dejavnost. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o domnevnem soprispevku tožnika, saj je iz njegove izpovedi razvidno, da čepkov za ušesa kot zaščitno sredstvo niso nikoli imeli na razpolago.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

14. Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).