Jedro

Tožena stranka je zaradi težkega ekonomskega in finančnega položaja zmanjševala število izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Zaradi reorganizacije se delo v obliki, kot ga opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi, ne opravlja več, zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 3. 2011 in za njeno razveljavitev, posledično pa je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo ter za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela, temveč je zgolj pavšalno navedla, da je zaradi upada naročil in kot posledica zmanjšanja dela v oddelku končne montaže bila opravljena reorganizacija dela, s katero so se posamezna dela ukinila. Tožena stranka sploh ni izkazala, da naj bi se reorganizacija opravila in katero delo naj bi se ukinilo. Tožnik navaja, da je prepričan, da tožena stranka sploh ne beleži bistvenega upada naročil ter s tem povezanega zmanjšanja obsega dela, temveč vsesplošno govorjenje o „gospodarski krizi“ izkorišča zato, da delavcem odpoveduje pogodbe o zaposlitvi in s tem niža stroške poslovanja, lastnikom pa veča dobiček. Tožena stranka tudi ni dokazala, da ni bilo možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu oziroma možnosti za njegovo prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo za drugo delo. Tožena stranka tožniku tudi ni podala obvestila o nameravanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to morala storiti skladno s 4. odstavkom 83. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagala tožnik in tožena stranka, utemeljeno zaključilo, da je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je namreč, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Do prenehanja potreb po delu tožnika je prišlo zaradi ekonomskih razlogov (upad naročil, zmanjšanje dela v oddelku končne montaže proizvodov), v posledici česar je bila opravljena reorganizacija, s katero so se določena dela ukinila, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) in kar so potrdili tudi izvedeni dokazi. S takšno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri toženi stranki je prišlo v spornem obdobju do zmanjšanja obsega poslovanja, ki je bilo posledica upada naročil poslovnih partnerjev tožene stranke. Do upada teh naročil pa je prišlo zato, ker se je poslovnim partnerjem tožene stranke (A. d.d., B.... C. ..., …) zaradi likvidnostnih težav oziroma zaradi postopkov insolvenčnosti drastično zmanjšal promet, kar vse je vplivalo tudi na upad obsega poslovanja tožene stranke (B2, B8, B9, B10, izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, izpovedba pomočnice direktorja pri toženi stranki). Zaradi težkega ekonomskega in finančnega položaja je bil pri toženi stranki sprejet sanacijski program, ki je predvideval tudi zmanjšanje vseh stroškov poslovanja (B6, izpovedba pomočnice direktorja). Pri toženi stranki je od leta 2008 dalje obseg prodaje padal (v letu 2008 7 milijonov prodaje, v letu 2010 5,2 milijona prodaje, v letu 2011 4,8 milijonov prodaje – izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), posledica upada obsega poslovanja pa je bilo tudi dejstvo, da je postalo delo nekaterih delavcev pri toženi stranki (med njimi tudi tožnika) nepotrebno. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke (pa tudi iz izpovedbe priče A.A.) izhaja, da je postalo nepotrebno delo 8 delavcev, od katerih jih je 7 izpolnjevalo pogoje za predčasno upokojitev.

Po pogodbi o zaposlitvi je tožnik sicer delal na delovnem mestu „monter elementov“, to delo pa je poleg dela na končni montaži obsegalo tudi zabijanje palet iz letev in delo po navodilu nadrejenega (2. člen pogodbe o zaposlitvi – A2). Iz izpovedbe zakonitega zastopnika in tudi iz tožnikove izpovedbe je zaključiti, da se je obseg tožnikovega dela v zadnjem letu v primerjavi s prejšnjimi leti zmanjševal (tudi zaradi drugačne embalaže, saj sta se poleg lesa pričela uporabljati tudi stiropor in plastična folija – izpoved zakonitega zastopnika). Vse navedeno je pripeljalo do tega, da je postalo delo tožnika nepotrebno, s tem pa je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča podan utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sistemizacije delovnih mest sicer ni spreminjala, je pa spremenila število izvajalcev na posameznih delovnih mestih. Po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke se delo v obliki, kot ga je opravljal tožnik, zaradi racionalizacije ne izvaja več. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da ni beležila upada naročil ter zmanjšanja obsega poslovanja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku ni mogla zagotoviti drugega dela oziroma ga prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) in iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je tožena stranka preverila, če je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugem delovnem mestu, vendar pa takšne možnosti ni našla. Tožnik v postopku sicer ni navedel delovnega mesta, na katero bi ga tožena stranka lahko razporedila oziroma ga dokvalificirala ali prekvalificirala za drugo delo. Glede na to in ker je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da tožena stranka v spornem obdobju novih delavcev ni zaposlovala, tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da ni spoštovala svoje obveznosti iz člena 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da ga pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (člen 83/4 ZDR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub tej pomanjkljivosti izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 41/2011 z dne 21. 5. 2012, sklep VDSS opr. št. Pdp 63/2010 z dne 6. 5. 2010, …).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.