Jedro

Obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi je nujna in ni mogoče sojenje v njegovi nenavzočnosti, čeprav so ostali pogoji za to izpolnjeni, če je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom zanikal storitev kaznivega dejanja ropa, če ga oškodovanec kot storilca ni prepoznal, če je slednjemu na njegovo zahtevo, da mu vrne denar in denarnico, odvrnil, da dejanja ni storil in da zato ne bo ničesar vračal, pri obtožencu pa tudi ni bila najdena denarnica in če obtoženca razen strokovnega mnenja urada kriminalistične službe o opravljeni daktiloskopski ekspertizi in izjave njegove matere, da ga tisto noč ni bilo doma, kar pa ni bilo nič nenavadnega, ker je v tistem obdobju pogosto izostajal z doma, drugi dokazi niso obremenjevali.

Ne drži trditev, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na strokovno mnenje urada kriminalistične službe, ker so ga podali organi odkrivanja, ki niso nepristranski. Tako strokovno mnenje namreč samo po sebi ni nedovoljen dokaz, zato ga je potrebno v okviru proste presoje dokazov ocenjevati kot vsak drug dokaz.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega K.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 2.6.1998 obsojenega K.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 1 leto zapora. V skladu z 2. odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu J.K. premoženjskopravni zahtevek v znesku 7.000,00 SIT. Na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se po 1. odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.11.1998 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. in 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP dne 25.1.1999 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izvršitev pravnomočne odločbe pa po 3. točki (pravilno bi bilo 3. odstavku) 422. člena ZKP odloži do rešitve te zahteve.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva utemeljena, kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni tudi, da je podan precejšen dvom o tem, kolikšno veljavo ima daktiloskopska ekspertiza kriminalistično tehničnega laboratorija, kajti iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je obsojenec v tej hiši že nahajal, sodišče pa ni s pomočjo strokovnjakov preverjalo, koliko stara je bila najdena sled.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi v celoti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba vložniku zahteve, ko pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, tedaj zato, ker je bila glavna obravnava opravljena brez obsojenca, torej osebe, katera navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Po 3. odstavku 307. člena ZKP sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi, če v redu povabljeni obtoženec ne pride na glavno obravnavo, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Kdaj je obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, zakonodajalec pobliže ne predpisuje, pač pa je to potrebno na podlagi okoliščin presojati v vsakem primeru posebej. Sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti je izjema in jo je potrebno ozko razlagati. V obravnavanem primeru je bil obsojeni K.H., ki dotlej še ni bil obsojen, obtožen kaznivega dejanja ropa, za katerega je predpisana kazen od enega do desetih let zapora, storitev kaznivega dejanja je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom zanikal in ga oškodovanec J.K. kot storilca ni prepoznal. Slednji je povedal še, da mu je obsojenec, od katerega je zahteval, naj mu vrne denar in denarnico, odvrnil, da tega kaznivega dejanja ni storil in da mu zato ne bo ničesar vračal, pri obsojencu pa tudi ni bila najdena oškodovančeva denarnica. Razen strokovnega mnenja Uprave za notranje zadeve v M.S., Urada kriminalistične službe (list. štev. 11-13) o opravljeni daktiloskopski primerjavi najdene sledi z odtisom leve dlani obsojenca ter izpovedbe obsojenčeve matere I.H., ki je povedala, da sina tisto noč ni bilo doma, kar pa da ni bilo nič nenavadnega, ker je v tistem obdobju pogosto izostajal z doma, drugi dokazi obsojenca niso obremenjevali. Pri takem stanju stvari pa je bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so izpolnjeni pogoji za sojenje obsojenca v nenavzočnosti, tedaj tudi, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, nepravilna. Ker je obsojencu sodilo v nenavzočnosti, četudi eden od pogojev ni bil izpolnjen, je zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Kolikor pa vložnik zahteve zatrjuje, da obsojenec vabila za glavno obravnavo ni dobil, ker da podpis na vročilnici ni njegov, izpodbija dejansko stanje glede ugotovitve v pravnomočni sodbi, da je bilo obsojencu vabilo pravilno vročeno. Tudi ko obsojenčev zagovornik izpostavlja, da bi bilo zaslišanje oškodovanca na glavni obravnavi potrebno za razjasnitev dejanskega stanja, ne zatrjuje pa, da je bila oškodovančeva izpovedba pred preiskovalnim sodnikom na glavni obravnavi prebrana v nasprotju z določilom 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Obsojenčev zagovornik nima prav, ko pravnomočno sodbo izpodbija tudi iz razloga po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in to svojo trditev utemeljuje s tem, da sodišče svojo odločbo ne bi smelo opreti na strokovno mnenje Urada kriminalistične službe, saj so ga podali delavci organa odkrivanja, ki niso nepristranski. Tako strokovno mnenje samo na sebi ni nedovoljen dokaz in ga je v okviru proste dokazne presoje potrebno ocenjevati kot vsak drug dokaz. Izpodbiti ga je mogoče z navajanjem vsebinskih pomislekov, ne pa zgolj s sklicevanjem na to, kdo ga je izdelal. Z navedbo, da je strokovno mnenje toliko bolj vprašljivo, ker je bil odtis dlani najden na zunanji strani stekla oškodovančeve kuhinje in da nobene obsojenčeve sledi organi za notranje zadeve niso našli v oškodovančevi stanovanjski hiši, obsojenčev zagovornik izraža svoje gledanje, da ni logično, da v hiši organi za notranje zadeve storilčevih sledi niso našli in na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa kakor že povedano ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede na navedene razloge je bilo potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je podal zagovornik obsojenega K.H., ugoditi in izpodbijano pravnomočno sodbo po 1. odstavku 426. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.