Jedro

Čeprav sta bila od vročitve vabila do zagovora tožnici na voljo le dva delovna dneva, zaradi tega izredna odpoved ni nezakonita. Čeprav delavec morebiti nima na voljo treh delovnih dni za pripravo na zagovor, kot je to predvideno v drugem odstavku 85. člena ZDR-1, to še ne pomeni, da je odpoved zaradi tega nezakonita, ampak je treba ugotoviti, ali je krajši rok dejansko vplival na pravico do zagovora.

Tožnica priznava, da je v času bolniškega staleža zapustila kraj svojega bivanja in odšla na Pohorje, za kar ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Napačno pa je njeno stališče, da ker se je zdravila zaradi prilagoditvene motnje v posledici težav v službi in so ji bile svetovane tehnike sproščanja, ni potrebovala dovoljenja osebne zdravnice, da je zapustila kraj bivanja in odšla na Pohorje. Prav tako je nepomembno, da je od njenega kraja bivanja do Pohorja potrebna le krajša vožnja in ni odpotovala za daljše obdobje, npr. na dopust ali v drugo državo. Očitana kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podana, kadar delavec brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja, pri čemer ne gre za kršitev le, če delavec odpotuje za dlje časa v bolj oddaljen kraj ali na dopust. Zadostuje, da zapusti kraj bivanja in odide v bližnji kraj, brez dovoljenja pristojnega zdravnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo ter plačilo denarnega povračila (I. točka izreka) in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožnih razlogov. Vztraja, da sodišče ne bi smelo upoštevati elektronskega sporočila direktorja z dne 30. 11. 2022, saj je bila toženka s tem dokazom prekludirana. S tem je storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, saj je na podlagi navedene listine ugotavljalo pravno relevantna dejstva (da je bila odredba o delovnih sobotah izdana dne 30. 11. 2022 in ne kasneje). Ni upoštevalo, da bi toženka ta dokaz morala predložiti že pred koncem prvega naroka za glavno obravnavo. Prav tako ni sledilo predlogu tožnice, da naj toženka predloži originalno fotografijo odredbe in napravo, s katero je bila narejena, da bi se preverilo, kdaj je bila posneta, saj je toženka odredbo priredila za potrebe tega postopka. Sodišče je nadalje napačno zaključilo, da je bila odredba z dne 30 11. 2022 zakonita. Toženka ne more prepovedati koriščenja dopusta, tožnici pa tudi ni mogla odrediti delovnih sobot, saj v pogodbi o zaposlitvi niso bili določeni pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa. Sodišče tako ne bi smelo šteti, da je imela tožnica 3 delovne dneve za pripravo zagovora. Vabilo je prejela 21. 12. 2022, zagovor je bil 27. 12. 2022, na voljo je imela le dva delovna dneva. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da takšen rok ni razumen, saj so bili takrat božični prazniki, poleg tega je bila prej na daljšem bolniškem staležu. Toženka ni podala trditev glede tega, zakaj tožnici ni bilo potrebno omogočiti zagovora v razumnem roku, prav tako tega ni ugotavljalo sodišče. Zaradi prekratkega roka ni mogla podati zagovora, prav tako ni mogla predlagati podaljšanja roka, saj ji je toženka pred tem že vročila odpoved. Odpoved ji je bila sicer vročena nezakonito, na osebni e-naslov. Da je bila vročitev nezakonita, kaže tudi postopanje toženke, ki ji je odpoved vročila še preko detektiva. Odpoved je nezakonita, ker je bil kršen postopek podaje odpovedi, poleg tega pa ni izkazan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica ni prejela navodil osebne zdravnice, da ne sme zapuščati kraja svojega bivanja. Navodilo je bilo, da se naj sprošča in počiva, to navodilo pa je v celoti upoštevala in ni bilo nobenega razloga, da bi prejela navodilo, da ne sme zapuščati kraja bivanja. Dovoljene so ji bile tehnike sproščanja, zato s tem, ko je šla na Pohorje, kjer se je sproščala zaradi posledic mobinga na dnevnem mestu, ni kršila navodil in bolniškega staleža. Poleg tega ni podan niti alternativni pogoj iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. ZDR-1 govori o "odpotovati" iz kraja bivanja, kar je širše kot "odhod", kar predvidevajo Pravila OZZ. Tožnica s kratko vožnjo do Pohorja ni odpotovala iz kraja bivanja, zato ni pomembno, da ji tega odhoda zdravnica ni odobrila in posledično ni podana očitana kršitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 286. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo elektronsko sporočilo z dne 30. 11. 2022, katerega je toženka vložila v spis po prvem naroku za glavno obravnavo. Na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko sodišče upošteva dokaze, ki jih stranke predlagajo po prvem naroku za glavno obravnavo, če tega prej brez svoje krivde niso mogle storiti ali če to ne zavleče reševanje spora. Ker vpogled v elektronsko sporočilo z dne 30. 11. 2022, s katerim je direktor toženke zahteval, da so vse sobote delovne, ni zavlekel postopka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo navedeni dokaz. Pri tem se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali bi toženka lahko ta dokaz v spis vložila že do konca prvega naroka, saj za upoštevanje predlaganega dokaza po prvem naroku za glavno obravnavo zadostuje že okoliščina, da to ne bo zavleklo reševanje spora. Tožnica tudi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga, da se toženki naloži predložitev originala fotografije odredbe z dne 30. 11. 2022 in naprave, s katero je bila fotografija posneta, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi predloženega elektronskega sporočila direktorja toženke, ki je bil poslan dne 30. 11. 2022, lahko ugotovilo, da je toženka delo ob sobotah odredila dne 30. 11. 2022 in ni priredila odredbe za potrebe tega spora.

7. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, ali je toženka dne 30. 11. 2022 zakonito odredila delo v sobotah, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnice s tem v zvezi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Toženka je tožnici vročila obdolžitev in vabilo na zagovor dne 21. 12. 2022, zagovor pa je bil določen za dne 27. 12. 2022. Čeprav sta bila od vročitve vabila do zagovora tožnici na voljo le dva delovna dneva (četrtek in petek), zaradi tega izredna odpoved ni nezakonita. Čeprav delavec morebiti nima na voljo treh delovnih dni za pripravo na zagovor, kot je to predvideno v drugem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), to še ne pomeni, da je odpoved zaradi tega nezakonita, ampak je potrebno ugotoviti, ali je krajši rok dejansko vplival na pravico do zagovora.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kljub krajšemu roku imela dovolj časa za pripravo zagovora. Vabilo je prejela v sredo 21. 12. 2022, zagovor pa je potekal v torek 27. 12. 2022, torej je vmes imela na voljo 5 dni. Tožnica na vabilo ni reagirala, pri čemer ne drži, da je imela čas, da nanj odgovori do 28. 12. 2022, ko je že prejela odpoved. V vabilu je bila izrecno opozorjena, da se lahko o očitanih kršitvah izjavi na zagovoru dne 27. 12. 2022, pisno ali ustno, pa kljub temu do tega datuma toženki ni posredovala zagovora, prav tako ni prosila, da se ji rok zaradi priprave na zagovor in praznikov podaljša, niti ne trdi, da je imela sestavljen zagovor, ki ga je želela posredovati 28. 12. 2022. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil tožnici bolniški stalež zaključen z dnem 23. 12. 2022, zato bi se morala dne 27. 12. 2022 zglasiti na delovnem mestu že iz tega razloga, vendar na delovno mesto ni prišla, prav tako ni pisno odgovorila na očitane kršitve, čeprav bi to lahko storila. Pri tem velja še izpostaviti, da tožnica očitek o odhodu iz kraja bivanja v času bolniškega staleža priznava in ne navaja, kaj bi lahko toženki glede tega navedla drugače, če bi imela zagovor dne 28. 11. 2022. Glede na vse okoliščine konkretnega primera se zato pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora in je imela za pripravo zagovora na voljo razumen rok, čeprav je bil za en delovni dan krajši od predvidenih treh delovnih dni.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da toženka ni navedla razlogov, zakaj tožnici ni bila dolžna omogočiti razumnega roka za pripravo zagovora ter da sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo. Toženka je tožnici omogočila zagovor, le rok je bil določen tako, da je od prejema vabila do zagovora imela tožnica na voljo le dva delovna dneva. Ni šlo za primer, kjer zagovor ne bi bil določen, zato sodišče prve stopnje posledično ni ugotavljalo, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da bo toženka tožnici omogočila zagovor. Glede na stališče sodne prakse, da krajši rok za zagovor od zakonsko določnega sam zase ne pomeni kršitve pravice do zagovora, prav tako to ne pomeni, da zagovor ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje, tudi upoštevajoč trditve toženke, da je tožnica imela dovolj časa za pripravo zagovora, utemeljeno ugotavljalo, ali je bilo tožnici s tako določenim rokom poseženo v pravico do zagovora.

10. Tožnica neutemeljeno vztraja na stališču, da je izredna odpoved nezakonita, ker ji je bila dne 28. 12. 2022 vročena na njen zasebni elektronski naslov, šele kasneje, dne 16. 1. 2023, pa tudi preko detektiva. Tožnica je tako v svojih navedbah kot zaslišana potrdila, da je dne 28. 12. 2022 prejela izpodbijano izredno odpoved in se z njo tudi seznanila. Skladno z uveljavljeno sodno prakso je bistveno le, da je delavec dejansko prejel odpoved in se z njo seznanil, čeprav mu delodajalec odpovedi ni vročil na enega od načinov iz 88. člena ZDR-1.2 To ne pomeni, da je mogoča vročitev odpovedi preko SMS-a ali ustna seznanitev, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Pogoj za zakonitost podaje odpovedi je, da je odpoved pisna, da vsebuje razloge za podajo odpovedi, ki morajo biti resni in utemeljeni, in da se delavec z odpovedjo dejansko seznani. Tožnica se je z izpodbijano izredno odpovedjo seznanila že dne 28. 12. 2022 in zoper njo tudi pravočasno uveljavljala sodno varstvo, zato okoliščina, da je odpoved prejela na svoj osebni elektorski naslov, ni odločilna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnica v času bolniškega staleža brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), toženka pa je zaradi tega izgubila zaupanje v delo tožnice in ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica priznava, da je decembra 2022 v času bolniškega staleža zapustila kraj svojega bivanja in odšla na Pohorje, za kar ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Napačno pa je njeno stališče, da ker se je zdravila zaradi prilagoditvene motnje v posledici težav v službi in so ji bile svetovane tehnike sproščanja, ni potrebovala dovoljenja osebne zdravnice, da je zapustila kraj bivanja in odšla na Pohorje, kamor se je umaknila zaradi sporočanja. Prav tako je nepomembno, da je od njenega kraja bivanja do Pohorja potrebna le krajša vožnja in ni odpotovala za daljše obdobje, npr. na dopust ali v drugo državo. Očitana kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podana, kadar delavec brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja, pri čemer ne gre za kršitev le, če delavec odpotuje za dlje časa v bolj oddaljen kraj ali na dopust. Zadostuje, da zapusti kraj bivanja in odide v bližnji kraj, brez dovoljenja pristojnega zdravnika.

12. Pravila Obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ) v drugem odstavku 223. člena govorijo o dovoljenju osebnega zdravnika za odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža, v 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je določeno, da mora v času bolniškega staleža pristojni zdravnik delavcu odobriti, da odpotuje iz kraja svojega bivanja, vendar je ne glede na uporabo različnih besed, odpotovati in odhod, namen obeh določb isti. Delavec v času bolniškega staleža ne sme zapuščati kraja svojega bivanja brez odobritve osebnega zdravnika, tožnica pa takšnega dovoljenja ni imela. Pravila OZZ izrecno določajo, da je za odhod iz kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, kar pomeni, da čeprav delavec odpotuje iz kraja bivanja z namenom, da se bo sproščal, kar je skladno z navodili zdravljenja, za to potrebuje odobritev osebnega zdravnika, v nasprotnem primeru krši bolniški stalež. Pri tem je nepomemben razlog za bolniški stalež, prav tako ni pomembno, da se tožnici s tem, ko je zapustila kraj svojega bivanja in odšla na Pohorje, ni poslabšalo zdravstveno stanje. Tudi ne drži, da tožnica s tem ni kršila navodil osebne zdravnice. Tožničina osebna zdravnica je zaslišana povedala, da je imela tožnica navodilo, da naj počiva na domu, da lahko uporablja različne tehnike sproščanja, dovoljeni so ji bili tudi sprehodi, a le na domačem naslovu okoli hiše, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da navodila niso bila dovolj jasna, ker ni bil naveden kraj zdravljenja. Tožnica ni imela dovoljenja, da se sprošča kjer koli, ampak je morala biti doma oziroma na domačem naslovu okoli hiše. Tudi iz bolniškega reda z dne 5. 12. 2022 in navodil z dne 23. 12. 2022 izhaja, da tožnici ni bilo dovoljeno zapuščanje kraja bivanja, prav tako ji ni bila dovoljena vožnja motornega kolesa ali osebnega vozila, z navodilom z dne 23. 12. 2022 ji je bil dovoljen le odhod na testiranje PCR na relaciji ZP Nova Vas in Maribor, zato je nepomembno, da je od tožničinega doma do Pohorja potrebna le krajša vožnja. Tožnica svojega doma brez odobritve osebne zdravnice ne bi smela zapustiti, čeprav zaradi krajše poti z osebnim vozilom zaradi potrebe sporočanja, zato je s svojim ravnanjem kršila navodila osebne zdravnice in pravilo, da v času bolniškega staleža brez dovoljenja pristojnega zdravnika ne sme zapuščati kraja bivanja.

13. Tožničin primer ni primerljiv z zadevo VIII Ips 237/2008, kjer je bilo odločilno, da je osebna zdravnica povedala, da delavcu ni bilo predpisano strogo mirovanje. Dovoljeno mu je bilo, da opravlja njuna življenjska opravila, gre do najbližje trgovine in poskrbi za svojega mladoletnega otroka. Posledično je bilo ugotovljeno, da s tem, ko je delavec v času bolniškega staleža dvakrat peljal hčerko v šolo, enkrat se je odpeljal v trgovino in enkrat na bankomat po denar za potrebe hčere, ni kršil navodil osebne zdravnice, saj je odpotoval iz kraja bivanja v 4 kilometre oddaljen kraj zaradi oskrbe, ki mu je bila dovoljena v času bolniškega staleža. Kot rečeno tožnici ni bilo dovoljeno, da se z osebnim vozilom odpelje na Pohorje in se sprošča tam, ampak je imela navodilo, da mora biti doma oziroma v okolici svoje hiše, česar tožnica ni upoštevala. Posledično je tožnica kršila navodila osebne zdravnice in je brez njenega dovoljenja odpotovala iz kraja svojega bivanja, toženka pa je dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. VIII Ips 201/2013, Pdp 261/2019, Pdp 287/2023. 2 Prim. VIII Ips 192/2017, Pdp 534/2021.