Jedro

Zakonski pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode mora tožnik izkazati že v zahtevi in konkretno navesti in pojasniti okoliščine v zvezi z njenim nastankom. Zgolj zatrjevanje, da bi ta nastala že z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ne more izkazovati tega zakonskega pogoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 422/2002-9 z dne 25.10.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožečih strank, da se odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 30.7.2002, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo, Območna enota M.S. z dne 21.12.2001. S to odločbo je organ prve stopnje odločil: da morata tožeči stranki kot investitorja do 15.6.2002 odstraniti ograjo v dolžini približno 14,00 m ob vzhodni parcelni meji in v dolžini približno 60,00 m ob severni parcelni meji, povprečne višine približno 1,80 m, zgrajeno na zemljišču s parcelno številko 23 k.o. M., ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); da bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi, če investitorja do 15.6.2002 sama ne bosta opravila naloženega dejanja iz 1. točke te odločbe (2. točka izreka), da je prepovedana uporaba objekta in promet z njim in z zemljiščem, na katerem stoji, prav tako pa tudi vpisi in spremembe v zemljiški knjigi in katastru (3. točka izreka); da stroške, nastale s prisilno izvršbo, nosita investitorja v skladu s posebnim sklepom (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 69. člena ZUS, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, ker tožeči stranki nista verjetno izkazali nastanka težko popravljive škode. Nastanek takšne škode le pavšalno zatrjujeta. Poleg tega pa bi v obravnavanem primeru zadržanje izvršitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe nasprotovalo javni koristi, ki izhaja iz določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ker se javna korist pri izvršitvi inšpekcijskih odločb predpostavlja, bi morale za odložitev izvršbe obstajati pomembne in izjemne okoliščine, ki bi jih morali izkazati tožeči stranki.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zatrjujeta, da sta verjetnost nastanka težko popravljive škode utemeljili z navedbo, da gre za odstranitev žičnate ograje na betonski podlagi, ki služi zaščiti pred divjadjo. Splošno znano je, kaj pomeni odstranitev takšne ograje. Imeli bi stroške, z odstranitvijo ograje pa bi bil ogrožen njun nasad vinske trte. Težko popravljiva škoda je že ravnanje po izpodbijani odločitvi, saj bi v tem primeru postali nesmiselni drugi postopki. Izpodbijani ukrep je res posledica inšpekcijskega nadzora in odločanja, vendar so tudi inšpekcijske službe zmotljive. V njuni bližini je tudi veliko ograj, za katere vesta, da niso bile zgrajene z ustreznimi dovoljenji.

Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izda začasno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS in v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS lahko tožnik zahteva, da se z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Navedeno pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

Zakonski pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode mora izkazati tožnik že v zahtevi. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki njen nastanek le pavšalno zatrjujeta, se pritožbeno sodišče strinja. V zahtevi za izdajo začasne odredbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni konkretnih navedb, ki bi pojasnjevale okoliščine v zvezi z njenim nastankom. Zgolj zatrjevanje, da bi ta nastala že z izvršitvijo oziroma z ravnanjem po, v tem upravnem sporu, izpodbijani odločbi, pa ne more izkazovati verjetnosti njenega nastanka. Izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe namreč sama zase ne pomeni verjetnega nastanka težko popravljive škode. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Okoliščine, ki jih, glede verjetnosti nastanka težko popravljive škode, navajata tožeči stranki v pritožbi, ne morejo vplivati na presojo v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje lahko odločalo samo o tistem, kar je bilo navajano v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi splošnih znanih dejstev šteti, da je nastanek težko popravljive škode verjetno izkazan.

Na presojo v obravnavani zadevi, ko je bila zahteva zavrnjena iz razloga neizkazane verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ne morejo vplivati pritožbeni ugovori glede opredelitve javne koristi. Za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS bi v obravnavanem primeru, ko v upravnem postopku ni bilo udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, morala biti podana dva zakonska pogoja. In sicer verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode in okoliščina, da zadržanje izvršitve ne nasprotuje javni koristi. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi, glede na prevladujoč javni interes v inšpekcijskih postopkih na področju urejanja prostora, morali tožeči stranki za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati tudi takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.