Jedro

Delo elektrikarja na inštalacijah visoke napetosti je nevarna dejavnost.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se tožniku prisojena odškodnina za negmotno škodo zviša za 160.000,00 SIT tako, da se sodba glasi: a) "Tožena stranka Zavarovalnica, mora plačati tožniku A. A. 1,277.056,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,200.000,00 SIT od 6. 5. 1997 dalje do plačila in od zneska 23.200,00 SIT od 4. 1. 1995 dalje do plačila, od zneska 35.200,00 SIT od 30. 5. 1995 dalje do plačila in od zneska 11.600,00 SIT od 30. 5. 1995 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 SIT od 23.9.1995 dalje ter od zneska 5.856,00 SIT od 18. 8. 1994 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo.

b) Presežni tožbeni zahtevek v znesku 419.264,00 SIT se zavrne.

c) Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti na 212.627,00 SIT odmerjenih stroškov prvega postopka v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 21.886,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala dne 17. 7. 1994 v delovni nezgodi do 80 %, tožnik pa sam do 20 %, ker je deloma sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zahtevku tožnika o višini odškodnine za fizične bolečine ter strah je ugodilo v celoti in mu prisodilo za ti obliki škode 800.000,00 SIT, oziroma 400.000,00 SIT, za psihične bolečine za delno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (trajna občutljivost oči) je ugodilo zahtevku deloma in od zahtevanih 300.000,00 SIT pritožniku prisodilo 100.000,00 SIT. Za psihične bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo ves tožnikov zahtevek. Odškodnino za materialno škodo je tožniku prisodilo v celoti in od vse prisojene odškodnine odbilo 20 % zaradi tožnikovega prispevka k škodnemu dogodku.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe.

Tožnik je uveljavil pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in grajal predvsem odločitev sodišča, da je sam prispeval k škodnemu dogodku. Dejstvo, da ni imel zgornjega dela delovne obleke, je po njegovem mnenju prej zmanjšalo posledice opeklin, ker bi se pri vločini 1000 stopinj celzija obleka prilepila na njegovo kožo in bi bil obseg in teža poškodbe večja. Razen tega delovna obleka ni bila zaščitena, ampak običajna. Zaščitnih sredstev zavarovanec toženi stranki sploh ni stavil na razpolago, zlasti ne zaščite za obraz in oči in jih zato tožnik ni mogel uporabljati. Graja pa tudi zavrnjeni del sodbe sodišča prve stopnje in trdi, da so spremembe na njegovem telesu tolikšne, da upravičujejo odškodnino za skaženost, zlasti za spremembe na očeh. Občutljivost oči tožnika močno ovira pri delu, ker počasneje in težje ločuje barve žic in drobne predmete, ki jih uporablja pri popravilu električnih naprav. Močno je oviran tudi pri vseh drugih drobnih delih. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev vsemu zahtevku za plačilo negmotne škode.

Tožena stranka se je pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne. Tožnik je povsem nestrokovno in v napačnem zaporedju popravljal okvaro na električni napravi, pri tem ni uporabljal zaščitnih sredstev in je zato prišlo do škodnega dogodka. Če ni imel zaščitnih sredstev, bi v danih okoliščinah moral delo odkloniti. Bil je namreč strokovno usposobljen za opravljanje tega dela in bi ga moral opravljati po predpisih. Tako bi škodni dogodek preprečil. Podredno pa tožena stranka trdi, da je sodišče za vse oblike škode tožniku prisodilo previsoko odškodnino, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa odškodnina tožniku sploh ne gre. Poškodba pri tožniku ni zapustila tolikšnih posledic, da bi bile tožnikove življenjske aktivnosti upoštevno zmanjšane. Meni tudi, da so prisojeni stroški deloma tudi nepotrebni.

Pritožba tožnika je deloma utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega gradiva, zbranega v dokaznem postopku, pravilno ocenilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za tožnikovo škodo, ker je delo elektrikarja na inštalacijah visoke napetosti nevarno delo. Svojo odločitev je pravilno oprlo na čl. 173 in 174 ZOR. Način nastanka škodnega dogodka ni sporen. Tožnik je vstavljal varovalko za dvižni vod v priključni omarici električnega razdelilca v stavbi K. Kratek stik v razdelilcu je povzročil iztok vode v gornjem stanovanju in je ta pritekla tudi skozi razdelilec, kar je povzročilo kratek stik in pregoretje visoko napetostne varovalke za transformator. Tožnik, ki je bil takrat dežurni, je poklical starejšega dežurnega B. B. Ta je zamenjal pregorelo visokonapetostno varovalko v trafo postaji in zaklopil glavno stikalo. Izvod za K. je ostal izklopljen. Nato sta s tožnikom šla do električnega razdelilca na K. Tam je B. B. odredil, da se mokri deli obrišejo in stikala izklopijo. Nato sta odšla ponovno v trafopostajo in priklopila izvod za K. Starejši dežurni je tožniku naročil, da v razdelilcu na K. zamenja pregorele varovalke in priklopi posamezne dvižne vode ter je odšel domov. Do medfaznega preboja izolacije in kratkega stika je prišlo zaradi vode, ki se je nabrala v stikalu. Nesporno je, da tožnik ni uporabljal zaščitnih sredstev - zaščitnih očal, zaščitne obleke, rokavic ter čelade s steklom. Varnostni inženir tožene stranke in republiški inšpektor sta ocenila, da je tožnik s tem, da je v napačnem zaporedju popravljal električno napravo in pri tem ni uporabljal zaščitnih sredstev opustil predpisan in strokoven način svojega dela tako,kot je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe opisalo. Izvedenec iz elektrotehniške stroke pa je poudaril še druge okoliščine, ki so bistveno vplivale na potek škodnega dogodka. Izvedenec ugotavlja odgovornost starejšega dežurnega, ki je videl in vedel za vse pomanjkljivosti na električni omarici in tudi, da tožnik ni imel zaščitnih sredstev, pa mu je kot podrejenemu naročil, da popravi napravo, sam pa odšel domov. Moral bi tožnika opozoriti na vse nevarnosti, tudi možnost obločnega plamena in poskrbeti, da se delo pred zagotovitvijo vseh pogojev za varno delo, - kot jih sodišče prve stopnje našteva, ne bi smelo pričeti. Ob takšnem dejanskem stanju je ocena sodišča prve stopnje, da je objektivno odgovorna za škodni dogodek tožena stranka in da je tožnik k nastanku škode prispeval 20 %, pravilna (čl. 177 odst. 3 Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem je opozoriti še, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za stanje in zastarelost elektro omarice, kar je bistveno doprineslo k nastanku škodnega dogodka. Vendar pa je tožnik kot strokovnjak elektrikar doprinesel k škodnemu dogodku s tem, da je delal kljub temu, da ni imel zaščitnih sredstev in da je opravljal posamezne faze dela v napačnem zaporedju.

Pritožba tožene stranke zoper temelj odškodninskega spora torej ni utemeljena.

Na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev iz medicinske stroke, kirurginje dr. E. in okulisti prof. dr. F., je sodišče pravilno in skladno s čl. 200 in 203 ZOR odločilo o odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v znesku 800.000,00 SIT in za strah v znesku 400.000,00 SIT, pravilno pa je zavrnilo zahtevek za psihične bolečine za skaženost. Pri tem je upoštevalo diagnozo, ki so jo opisali izvedenci - opekline po obrazu, vratu in rokah, poškodba oči z začasno slepoto. Tožnik je trpel izredno močne bolečine 3 ure, hude 7 dni, zmerne pa 30 dni, kljub protibolečinskim injekcijam. Bolečinsko obdobje za časa zdravljenja je trajalo torej 37 dni, pri čemer je trpel še neprijetne senzacije. Neprijetno je bilo zdravljenje, ker so opravljali toaleto opeklin pod narkozo, mu vstavili urinski kateter, zaradi nevarnosti rane na dvanajsterniku je imel želodčno dieto,vsak dan je trpel boleče preveze in čiščenje opeklin in dajanje mazola v oči, dobival je injekcije proti bolečinam na vsakih 6 ur, hospitaliziran je bil 15 dni, nato se je zdravil ambulantno in dobil 5 krat krvno plazmo. Ko je siknil plamen, je prestal hud strah. Ker je začasno oslepel in je bil tudi ves iznekažen zaradi opeklin, je trpel tudi hud sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Na podlagi teh okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja ter strah, je odškodnina odmerjena skladno s čl. 200 ZOR v pravičnem znesku.

Pač pa pritožbeno sodišče meni, da je tožnikova pritožba utemeljena, v kolikor zadeva odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te so zmanjšane za 3 % po mnenju izvedenca dr. F. in se nanašajo na občutljivost oči. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da nošnja zatemnjenih očal pomeni le slabši vid v mraku in nočnem času, premalo pa je upoštevalo, da tožnik trdi še, da ga občutljive oči ovirajo pri delu, ker težje loči barve in drobne predmete in ima težave pri razstavljanju in sestavljanju ter popravilu stikal. Oči ga često pečejo, ker se ne vlažijo od solz, zaradi tega tudi težko gleda televizijo in bere. Ker bo ta okvara očesa trajna, tožnik pa je bil ob škodnem dogodku star 39 let in ker je bil začasno po škodnem dogodku tudi slep, mu je po mnenju pritožbenega sodišča prisoditi vso zahtevano odškodnino iz tega naslova. Zato je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zvišalo odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tako, da je priznalo tožniku vso zahtevano odškodnino za to obliko škode v znesku 300.000,00 SIT. Od priznane odškodnine je pritožbeno sodišče odbilo 20 % kot tožnikov prispevek k škodnemu dogodku. Pritožbeno sodišče je torej zavrnilo pritožbo tožene stranke, deloma pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke. Za takšno odločitev je našlo podlago v čl. 373 točka 4 Zakona o pravdnem postopku, ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je dolžno glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po čl. 166 na novo odločiti o vseh stroških postopka. Odločilo je skladno s čl. 154 glede na uspeh pravdanja tako, da je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne vse pravdne stroške, ker tožnik le z manjšim delom svojega zahtevka ni uspel (psihične bolečine za skaženost), zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Stroške je odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah ter Tarifo o pravni pomoči tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker je tožnik s svojo pritožbo uspel do 3/4, mu gre sorazmerni del pritožbenih stroškov. Ti znašajo 29.167,50 SIT, od česar je odbita ena četrtina, to je 7.291,00 SIT. Pritožbeno sodišče je odmerilo te stroške na isti pravni podlagi kot stroške postopka na prvi stopnji.