Jedro

Podani so pogoji za izdajo začasne odredbe, če tožeča stranka oz. upnik izkaže verjetnost terjatve in verjeten obstoj nevarnosti, da bo tožena stranka - delavka ravnala tako, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oz. precej otežena. Ker je delavka trenutno brez zaposlitve in formalno brez premoženja, bi s prodajo delnic, na katere meri začasna odredba, pridobila kupnino, katere izterjava bi bila onemogočena oz. precej otežena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izda začasna odredba: "1. D.B. d.d., Enota Ljubljana, mora odreči dolžnici V.M. ali komu drugemu, po njenem nalogu, izplačilo denarnega zneska 10.104.000,00 SIT z dolžničinega računa št. 52100-.....984; 2. Začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v postopku za povrnitev materialne škode oz. dokler ne bo opravljena izvršba po tej sodbi.

3. Tožeča stranka mora vložiti tožbo v roku 30 dni po prejemu tega sklepa, sicer bo prenehala veljati začasna odredba." Toženka mora povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 45.200,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženka mora povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 45.250,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da mora D.B. d.d., Enota Ljubljana, odreči dolžnici V.M. ali komu drugemu, po njenem nalogu, izplačilo denarnega zneska 10.104.000,00 SIT z dolžničinega računa št. 52100-620-107-15 54984 in da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v postopku za povrnitev materialne škode oz. dokler ne bo opravljena izvršba v tej sodbi.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi navaja, da je prvostopenjski sklep sledil njenim navedbam in dokazom, da je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, to je obstoj dokončne terjatve do toženke. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja toženke, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti toženke še ni potekel tako, da ima le-ta še vedno možnost prostovoljne povrnitve škode, poleg tega je tudi menilo, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je ravno prodaja delnic takšno ravnanje toženke z njenim premoženjem, ki bo otežilo oz. onemogočilo uveljavitev terjatve tožeče stranke, če jo toženka ne bo izpolnila prostovojno. Nesporno je, da rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti toženke do tožeče stranke še ni potekel, vendar to ni ovira za zavarovanje upnikove terjatve. V primeru, da želi toženka prostovoljno poravnati svojo obveznost do tožeče stranke, ji tega začasna odredba ne bi onemogočila. Sodišče prve stopnje meni, da je potreben direkten naklep toženke, da bo ravno prodaja delnic pomenila takšno njeno ravnanje z njenim premoženjem, ki bo otežilo oz. onemogočilo uveljavitev terjatve tožeče stranke, ampak je potrebno po stališču pritožbe dokazati le verjetni obstoj terjatve in verjetno nevarnost, da bo zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena oz. precej otežena. Verjetnost, da obstoji nevarnost odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja toženke z njenim premoženjem, je tožeča stranka opisala v tč. II predloga za izdajo začasne odredbe. Toženka formalno ne razpolaga s premoženjem, katerega vrednost bi bila najmanj enaka njenemu dolgu do tožeče stranke, oz. do podatkov o takšnem premoženju tožeče stranka ni mogla priti zaradi varovanja osebnih podatkov. Velika verjetnost je, da je povprečen človek, v starosti toženke, lastnik vsaj mininalnega premoženja; velika verjetnost je še nadalje, da je premoženje, do katerega je toženka prišla z oškodovanjem tožeče stranke, skrila, odtujila, oz. z njim kako drugače razpolagala, saj ga tožeča stranka iz dostopnih podatkov, ni mogla izslediti. Obema strankama je bilo znano nesporno dejstvo, da je toženka lastnica 1.263 navadnih imenskih delnic v tožeči stranki. Te delnice je toženka prodala kupcu, A.A. I d.d., ki se je zavezal plačati kupnino toženki v znesku 10.104.000,00 SIT na njen račun pri D.B.. Ker je torej obstajal utemeljen sum, da bo toženka s kupnino od prodanih delnic razpolagala tako, da jo bo skrila oz. jo kako drugače odtujila, drugih podatkov o njenem premoženju pa ni mogla pridobiti, se je tožeča stranka odločila predlagati sodišču v namen zavarovanja svoje terjatve začasno odredbo, saj bi bilo njeno uveljavljanje v nasprotnem primeru bistveno oteženo.

Pritožba je utemeljena.

Skladno z določilom 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasno odredbo, da se prepreči samovoljno ravnanje, ali odvrne nenadomestljiva škoda. Po 267. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur.l. RS št. 51/98) pa je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve po določilu 270. čl. ZIZ, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, vendar mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve, kar pomeni, da je začasna odredba utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo zahtevku tožeče stranke ugodeno. Zavarovanje take terjatve pa se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (3. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve. Ne soglaša pa z njegovo ugotovitvijo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je dokazala, da ima toženka le premoženje v vrednosti 10.104,00 SIT, ki ga je pridobila s prodajo delnic v tožeči stranki, ni mogla pa dokazati, da ima toženka še kakšno drugo premoženje zaradi varovanja osebnih podatkov, čeprav si je prizadevala. Res je sicer, da še ni potekel rok za prostovoljno plačilo škode iz 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), vendar izdaja začasne odredbe toženki ne bi onemogočila prostovoljnega plačila terjatve tožeči stranki. Iz dokazov v spisu izhaja, da je toženka trenutno brez zaposlitve in formalno brez premoženja, zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je tožeča stranka izkazala verjetno nevarnost, da bo toženka s sprejemom te kupnine, s to kupnino ravnalo tako, da bo uveljavitev njene terjatve do nje onemogočena ali precej otežena.

Zaradi navedenega zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 270. čl. ZIZ, zato je spremenilo sklep sodišča prve stopnje po 4. tč. 373. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90) v zvezi s 3. tč. 380. čl. in 381. čl. ZPP, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Poleg tega zaključuje pritožbeno sodišče, da so torej izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, tako po določilu 270. in 271. čl. ZIZ, kot tudi po določilu 19. čl. ZDSS. Toženka je samovoljno ravnala pri svojem delu pri tožeči stranki, kot to izhaja iz dokazov v spisu (dokaz A/1 - sklep disciplinske komisije tožeče stranke z dne 16.2.1999 in sklep komisije za pritožbe tožeče stranke - A/2). Za samovoljo gre namreč tedaj, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre, oz. če gre za očitno protipravno in nezakonito ravnanje oz. grobo kršitev predpisov, ne pa vsaka nezakonita odločitev, ki je npr. posledica zmotne uporabe materialnega prava ali nepravilne razlage pravnih predpisov. Ravno tako nastaja tožeči stranki tudi nenadomestljiva škoda zaradi protipravnega ravnanja toženke.

Zaradi navedenega so pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene, zato je pritožbeno sodišče ugodilo njeni pritožbi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. Obenem pa je sklenilo, da mora toženka povrniti tožeči stranki njene stroške postopka, tako na prvi, kot tudi na drugi stopnji, odmerjene po veljavni odvetniški tarifi.

Ker tožeča stranka še ni vložila tožbe zoper toženko pred podanim predlogom za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker še ni potekel rok iz 72. čl. ZTPDR, jo mora vložiti v roku 30 dni od prejema tega sklepa, sicer po poteku tega roka izdana začasna odredba ne bo več veljala.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).