Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati akta prve stopnje, ki ni dokončen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 176/2002-5 z dne 28.2.2002. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 19.12.2001, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 4.10.2001. Tako pritožbeno sodišče kot sodišče prve stopnje sta svoji odločitvi utemeljili s tem, da navedeni akt (sklep prve stopnje) ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije po vrhovni državni tožilki svetnici D.P. vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS, zmotno uporabo materialnega prava (kršitve določb 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije), nepravilno uporabo 4. člena ZUS ter 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, poleg tega pa še napačno uporabo 3. odstavka 104. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in 2. odstavka 107. člena istega zakona. Navaja, da je upravni akt, ki ga je izpodbijala tožeča stranka, imel pravni pouk, da gre za upravni akt, dokončen v upravnem postopku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Zato ni podan razlog za zavrženje tožbe po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, na katerega se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje. Po 2. odstavku 107. člena ZUP je zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, dovoljena pritožba, če je sklep izdal organ prve stopnje. Tembolj velja to za sklep, s katerim je prvostopni organ tak predlog zavrgel. O predlogu bi moral organ vsebinsko odločiti po 2. odstavku 106. člena ZUP. Ker sta sodišči pravnomočno zavrnili tožbo zoper dokončni nezakonit sklep, sta prikrajšali tožečo stranko za sodno varstvo, ki ga zagotavljata 22. in 23. člen Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep vrhovnega sodišča ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da bo ugodeno tožbi tožeče stranke, izpodbijani upravni akt odpravljen in zadeva vrnjen v nov postopek upravnemu organu prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo opisuje potek odločanja o zadevi in smiselno pritrjuje navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Tožena stranka (Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Nova Gorica) v odgovoru na zahtevo opisuje potek celotne zadeve in smiselno predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.12.2001, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 4.10.2001. Navedeni sklep naj bi bil po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti dokončen in naj bi bilo zato zoper njega mogoče sprožiti upravni spor. Toda takšna navedba zahteve nima podlage. Iz pravnega pouka v navedenem sklepu je zapisano, da zoper ta sklep na podlagi 1. odstavka 258. člena ZUP posebna pritožba ni možna. Zakon o splošnem upravnem postopku pritožbo zoper sklep ureja posebej (drugače kot v sodnih postopkih) in v 258. členu v 1. odstavku določa, da je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Tak sklep mora biti obrazložen in vsebovati tudi pouk o pritožbi. V skladu s 4. odstavkom iste določbe je določeno, da sklepe, zoper katere ni dovoljena posebna pritožba, lahko izpodbijajo prizadete osebe v pritožbi zoper odločbo, razen če je pritožba zoper sklep s tem zakonom izključena.

Odločitev pritožbenega sodišča in odločitev sodišča prve stopnje temeljita na določbi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ta določa, da sodišče tožbo zavrže že pri predhodnem preizkusu tožbe, če ugotovi, da izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati akta prve stopnje, ki ni dokončen in v konkretnem sporu je izpodbijan prav tak akt. Zato uveljavljane kršitve določb Zakona o upravnem sporu niso podane, s tem pa tudi ne kršitve ustavnih določb, ki se nanašajo na enako varstvo pravic in sodno varstvo. Sodno varstvo je dopustno le ob pogojih, ki jih določa procesni zakon. Ker v konkretnem primeru ni bila izčrpana upravna pot, določbe ustave, ki jih uveljavlja zahteva niso bile kršene. Iz istega razloga je v zahtevi neutemeljeno uveljavljana kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku. To pa tudi pomeni, da ni podlage za trditev, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Tožeča stranka je sprožila upravni spor, ugotovljeno je bilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka, ki se nanaša na vrsto akta, ki se lahko izpodbija in je bila tožba s sklepom zavržena. Zadeva je torej bila obravnavana pred sodiščem, ker pa je bila odločitev v tožbi sprejeta že v fazi predhodnega preizkusa, do vsebinske obravnave tožbe ni prišlo. Toda pa to še ne pomeni, da so podane kršitve kot jih navaja zahteva.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 84. člena ZUS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.