Jedro

V ZKP ni dokazne prepovedi, da se sodišče ne bi smelo seznaniti z vsebino video posnetka iz uradnega zaznamka, ki ga je po njegovem pregledu sestavil policist, če je bil posnetek pridobljen na zakonit način.

Kar zadeva s strani policije posnete telefonske pogovore, je dokaz v kazenskem postopku le originalno gradivo, to je zvočni zapis na originalnih posnetkih.

Video kaseta s posnetkom varnostne kamere bencinskega servisa spada med dokazno gradivo in je podlaga za utemeljen sum izvršitve kaznivega dejanja. Sodišče se je nanjo lahko sklicevalo, čeprav se s posnetkom ni seznanilo na kotradiktornem (pripornem) naroku.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 28.7.2005 zoper osumljenega M.K. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, v katerega mu je vštela tudi čas pridržanja od 26.7.2005 od 11. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega M.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve ustavne pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) v zvezi s 17. členom ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni ter pripor zoper osumljenca odpravi, podrejeno pa, da napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Osumljenčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko z navedbo, da se prvostopenjska odločba opira na uradni zaznamek policista o pregledu posnetka video nadzora, ki da je dokaz, na katerega se sodna odločba ne more opreti, v zahtevi sklep dežurne preiskovalne sodnice izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Svoje trditve, da gre za nedovoljen dokaz, vložnik ne podkrepi z navedbo katerekoli določbe ZKP, ki bi prepovedovala sodišču, da odločbo opre na tak dokaz. Dokazne prepovedi, da bi se sodišče z vsebino video posnetka, pridobljenega na zakonit način, ne smelo seznaniti iz uradnega zaznamka, ki ga je po pregledu video posnetka sestavil policist, v procesnih določbah ni. S procesnega vidika gre za položaj, ki je po temeljnih značilnostih enak tistemu, ko policija prepiše posnete telefonske pogovore in jih z dokaznim gradivom predloži v spis. V takem primeru lahko preiskovalni sodnik tudi na te podatke opre sklep o utemeljenosti suma, čeprav je jasno, da je dokaz v kazenskem postopku le originalno gradivo, to je zvočni zapis na originalnih posnetkih. Vložnikova zatrjevanja, da je prvostopenjsko sodišče odločbo oprlo na nedovoljen dokaz, je zato treba zavrniti.

Navedba v zahtevi, da iz prvostopenjskega sklepa ni razvidno, da je preiskovalna sodnica pogledala navedeni video posnetek, je protispisna. V prvem odstavku na 4. strani prvostopenjskega sklepa je zapisano, da sta bila oba storilca posneta z varnostno kamero in da ju je po pregledu posnetkov kriminalist (K.) V. prepoznal. Nato pa sodišče nadaljuje, da posnetek dokazuje, da je bilo dejanje izvršeno na vdoren način in to opisuje. Sodišče druge stopnje, ki je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnilo, pa je navedlo, da video kaseta s posnetkom varnostne kamere bencinskega servisa OMV spada med dokazno gradivo in je podlaga za utemeljen sum izvršitve kaznivega dejanja ter da v tej fazi ni predmet kontradiktorne presoje. Postavilo se je na stališče, da se je sodišče nanjo lahko sklicevalo, čeprav se s posnetkom ni seznanilo na kotradiktornem (pripornem) naroku. Tako naziranje je pravilno in je sklep preiskovalnega sodnika tudi v delu, ko utemeljenost suma za kaznivo dejanje velike tatvine obrazlaga s sklicevanjem na vsebino video posnetka, zakonit. Seveda pa imata osumljenec, ki je priveden k preiskovalnemu sodniku (157. člen), in njegov zagovornik na podlagi 73. člena ZKP pravico pregledati in prepisati spise, si ogledati zbrane dokazne predmete, v konkretnem primeru video kaseto. Tega pa osumljenec in njegov zagovornik v konkretnem primeru nista zahtevala in zadeve s tega vidika tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom vložnik ne problematizira.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek na način, ki ne zagotavlja enakopravnosti strank v postopku, s tem pa kršilo osumljenčevo ustavno pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave ter ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP. Kolikor svojo trditev utemeljuje z navedbo, da bi sodišče moralo izvesti neposreden dokaz in si ogledati video kaseto, da pa tega ni storilo, taka navedba, kakor je že pojasnjeno, ne drži. Prav sodišče ni kršilo načelo enakopravnosti strank oziroma enakosti orožij v delu, v katerem se je oprlo tudi na izjavo policista o vsebini video kasete, saj ne gre za "dokazno oceno policista", kot navaja zahteva, pač pa za zapis policista o tem, kaj je zaznal na video posnetku. Sklepanja o utemeljenem sumu, da je osumljeni M.K. storil kaznivo dejanje velike tatvine, preiskovalni sodnik ni utemeljil zgolj z vsebino posnetka in zaznavo policista, temveč se je oprl tudi na osumljenčev zagovor in izjavo poslovodje bencinskega servisa A.K. Zato se ni mogoče strinjati z zahtevo, da je sodišče vodilo postopek na način, ki osumljencu ni zagotavljal položaja enakopravne stranke ter da je nekritično sledilo policistu, ki da ima interes za uspeh v postopku.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da je vsebina video kasete drugačna, kot jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo sodišče, ponuja lastno presojo tega dokaza in na ta način izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče prve stopnje ni obrazložilo tretjega pogoja za pripor, to je njegove neogibnosti za varnost ljudi. Sklep, ki je postal pravnomočen, je treba presojati kot celoto. Že zahteva navaja, da je ustrezno obrazložitev podalo sodišče druge stopnje v odločbi, s katero je zavrnilo pritožbo. Okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o neogibnosti pripora, so pogosto identične tistim, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga. Zato je ugotovljene okoliščine treba upoštevati celovito, kar pa v konkretni zadevi pokaže, da je tudi neogibnost pripora v prvostopenjskem sklepu zadostno obrazložena. Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa (drugi odstavek na 5. strani) navedla, da je ob ugotovljeni veliki nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja velike tatvine in neupravičenega prometa z mamili podano tudi sorazmerje med posegom v osumljenčevo svobodo na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi in njihovega premoženja na drugi strani. Tega sklepa ni mogoče presojati ločeno od ugotovitve, da je imel osumljenec pri sebi heroin, zadosten za skoraj 60 odmerkov po 0,2 grama ter da je mogoče utemeljeno sklepati, da ga je posedoval zaradi nadaljnje prodaje. Sodišče prve stopnje je v tudi določno navedlo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je pri osumljencu podana visoka stopnja realne nevarnosti, da bo na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Stališču, da bi bila s ponovitvijo kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, varnost (odjemalcev) v tolikšni meri ogrožena, da to ob izkazani ponovitveni nevarnosti narekuje odreditev pripora, ni mogoče odrekati razumne presoje. Sodišče druge stopnje pa je izhajajoč iz dejstev, ki jih je ugotovila preiskovalna sodnica, pravilnost take odločitve samo še dodatno utemeljilo. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato tudi v tem obsegu ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega M.K., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.