Jedro

Ob smrti I. K. je prenehala izvenzakonska skupnost (tožničin delež na skupnem premoženju, pridobljenem v izvenzakonski skupnosti, je v obravnavanem primeru podlaga za izločitev iz zapuščine). Hkrati je bilo uvedeno dedovanje po njem (132. čl. ZD). Primerjava vrednosti spornega nepremičnega premoženja ob smrti I. K. ter sklepanje o tožničinem deležu na spornih nepremičninah na podlagi tako ugotovljenega razmerja, je zato materialnopravno pravilna.

Če investicije v sporne nepremičnine, ki so bile opravljene po smrti I. K. niso mogle vplivati na tožničin večji stvarnopravni delež, tudi nasprotnega učinka zanjo niso mogle imeti. Le vrednost nepremičnin se je z njimi povečala, kar pa na velikost solastninskih deležev v konkretnem primeru ne more imeti nobenega vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da predstavlja 14,50 % nepremičnin, vpisanih v vl.št. , skupno premoženje tožnice in pok. I.K.. Ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 2/3, je ugotovilo še, da to predstavlja 29/300 vrednosti nepremičnin, vpisanih v vl. št., na dan smrti I.K. ter da zato ta delež ne spada v zapuščino pok. I.K. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe toženih strank sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo in sicer tako, da je v 7. in 8. vrstici 1. odstavka izreka sodbe izpustilo besede "na dan smrti I.K.".

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišču očita, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje razlogom. Izrek sodbe bi moral vsebovati opredelitev, da gre za stanje premoženja ob smrti I. K., saj gre le na tem tožnici eventualni delež. Iz izpodbijane sodbe pa sledi, kot da gre tožnici prisojeni delež na celotni zapuščini v današnjem obsegu. Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Sicer pa vztraja pri trditvi, da sta tožnica in pok. oče revidentov v času obstoja izvenzakonske skupnosti ustvarila le 0,7 % vrednosti objekta. To pa ne opravičuje tožničinega stvarnopravnega zahtevka. Sodiščema očita še, da v razlogih ob sicer pravilnem materialnopravnem izhodišču, da je odločilno le obdobje obstoja izvenzakonske skupnosti, nepravilno povzemata stanje premoženja ob prihodu tožnice k I.K., namesto, da bi upoštevali stanje na dan, ko se priznavajo učinki izvenzakonske skupnosti. Izvedensko mnenje tako sodišči napačno ocenjujeta. V tem revidentka vidi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listine s samo listino - t.j. izvedenskim mnenjem. Nadalje povdarja, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje pok. I.K. in njegove žene E.K. vse do leta 1984. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji ponovno povdarjena nerazumljivost izreka izpodbijanih sodb ter neskladnost izreka razlogom sodb po presoji revizijskega sodišča ni podana. Iz izreka izpodbijanih sodb jasno sledi, da se je v tej pravdi tokrat odločalo le o deležu tožnice na premoženju, ki sta ga pridobila s pok. I.K. v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ne pa o njenem deležu na celotni zapuščini pok. I.K. Tudi dodatno opredeljevanje, da se tožničin delež na spornih nepremičninah nanaša na vrednost nepremičnega premoženja po stanju ob času smrti pok. I. K., ni potrebno. Če namreč investicije v sporne nepremičnine, ki so bile opravljene po smrti I.K., niso mogle vplivati na tožničin večji stvarnopravni delež, tudi nasprotnega učinka zanjo niso mogle imeti. Le vrednost nepremičnin se je z njimi povečala, kar pa na velikost solastninskih deležev v konkretnem primeru ne more imeti nobenega vpliva. Ali drugače, tožničin solastninski delež na spornih nepremičninah je kljub vlaganjem, ki ji ne dajejo podlage za povečanje njenega solastninskega deleža, ostal nespremenjen. Zato sprememba prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku ni materialnopravno zmotna. Ob tem ni odveč ponovno pojasniti, zakaj je izhodišče, da je za ugotavljanje tožničinega deleža iz naslova skupnega premoženja, ki ne spada v zapuščino po pok. I. K., odločilni trenutek smrt I. K., materialnopravno pravilno. Ob smrti I. K. je prenehala izvenzakonska skupnost (tožničin delež na skupnem premoženju, pridobljenem v izvenzakonski skupnosti, je v obravnavanem primeru podlaga za izločitev iz zapuščine). Hkrati je bilo uvedeno dedovanje po njem (132. čl. ZD). Primerjava vrednosti investicij, opravljenih v izvenzakonski skupnosti, z vrednostjo spornega nepremičnega premoženja ob smrti I. K. ter sklepanje o tožničinem deležu na spornih nepremičninah na podlagi tako ugotovljenega razmerja, je zato materialnopravno pravilna. Iz povedanega sledi, da je izrek izpodbijane sodbe razumljiv in ne nasprotuje razlogom izpodbijanih sodb. S spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala 90% solastninski delež vseh nepremičninah, vpisanih v vl.št. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP zaradi zatrjevane protispisnosti. Sodišči prve in druge stopnje res opreta dejanske ugotovitve o povečani vrednosti nepremičnin, vpisanih v vl.št., v času trajanja skupnosti tožnice in pok. I. K. na izvedensko mnenje. Vendar pa vlagateljica revizije ob tem prezre, da sodišči pri opredelitvi, kdaj so bila vlaganja v omenjene nepremičnine, ne sledita izvedenskemu mnenju in se nanj tudi ne sklicujeta. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem izhajajo iz tožničine izpovedbe, predloženih računov za gradbeni material in podatkov o prodaji tožničinega posebnega premoženja (3. str. sodbe sodišča prve stopnje). Zato zatrjevanega nasprotja med listino - izvedenskim mnenjem - in razlogi izpodbijanih sodb ni. Sodišči pa nista zagrešili uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Revizijskih trditev, češ da je bila vrednost nepremičnin v času izvenzakonske skupnosti tožnice in pok. I. K. povečana le za 0,7 %, v reviziji ni moč presojati, ker po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Tako je potrebno ob presoji izhajati, da je vrednost vlaganj v nepremičnine, vpisane v vl. št., izvršenih v času trajanja izvenzakonske skupnosti, znašala 14,5 % vrednosti teh nepremičnin ob smrti I. K. To je skupno premoženje, ki sta ga ustvarila pok. I.K. in tožnica. Na drugačno presojo ne morejo vplivati revizijske trditve, da so vse do leta 1984 sporne nepremičnine predstavljale skupno premoženje pok. I. K. in njegove žene E.K.. Pomembno je le to, kot je pravilno na te trditve tožene stranke odgovorilo že pritožbeno sodišče, da so sporne nepremičnine s poravnavo postale premoženje I. K.. Presoje o velikosti tožničinega deleža (2/3) na skupnem premoženju pa tožena stranka z revizijo ne izpodbija.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).