Jedro

Pritožbeno zatrjevanje, da mora biti za veljavnost posojilne pogodbe glede vračila podan določljiv rok, je materialnopravno zmotno. Takšno razlogovanje je v nasprotju z določbo drugega odstavka 574. člena OZ, ki posebej ureja zapadlost posojila v primerih, ko rok za vrnitev posojila ni določen in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo zneska v višini 40.118,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 1.967,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Izpostavlja, da se je sodišče osredotočilo zgolj na izpovedbe prič in zakonitega zastopnika toženca, medtem ko je druge dokaze – še posebej obračun obresti z dne 8. 4. 2008 in dopis toženca z dne 2. 10. 2009 – povsem prezrlo. Sodišče je napačno interpretiralo ter ocenilo izpovedbe prič in strank, določene izjave je vzelo iz konteksta ter jih uporabilo v obrazložitvi. Ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča o notranji neskladnosti tožnikove izpovedbe. Tožnik je v svoji izpovedbi ves čas zatrjeval, da je bilo vračilo posojila dogovorjeno za leto 2009, drugačnih dogovorov med strankami pa ni bilo. Pojasnjuje, kako je treba razlagati in razumeti njegovo izpovedbo ter graja postopanje sodišča, ki je njegove izjave vzelo iz konteksta. Dejstvo, da ni znal pojasniti, zakaj se je isti znesek nakazoval posameznim družbenikom, na sklenjeno posojilno pogodbo ne vpliva; pomeni le, da tožnik ni poznal vseh okoliščin pogodbe o prenosu poslovnih deležev, saj so to urejali vodilni v družbi. Izpostavlja izpovedbo A. A., ki jo je sodišče ocenilo kot verodostojno. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da je toženec posojilno pogodbo v celoti štel za veljavno in da ob njenem sklepanju ni bilo drugačnih dogovorov. Opozarja, da je notranje neskladna prav izpovedba A. A. Izpostavlja izpovedbe B. B. in C. C. ter opozarja na njuno neprepričljivost. Poudarja, da iz vseh izjav prej navedenih prič, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, izhaja, da tudi priče ne vedo, kakšen je bil dogovor in kdaj naj bi bil sklenjen poseben dogovor o vračilu posojila. Nobena od njih ni jasno izpovedala, kako ve, da je bilo tudi med tožnikom in tožencem dogovorjeno, da se posojilo vrne ob prodaji družbe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje – brez dokazov, ki bi potrdili, da je bila med strankama res sklenjena fiktivna pogodba oz., da je ob sklenitvi posojilne pogodbe tožnik vedel, da gre za fiktivno pogodbo. Tožnik ni vedel, da sklepa fiktivno pogodbo oz., da je dogovorjen drugačen rok za vračilo posojila, kot je bil določen v pogodbi z dne 15. 12. 2004. Sodišče je z odločitvijo, da je posojilna pogodba sicer veljavna, vendar z drugačnim rokom vračila, kot je zapisan v pogodbi, zmotno uporabilo materialno pravo. V tem primeru ne gre za rok, temveč za negotov odložni pogoj, kar je v nasprotju z določbami OZ o posojilni pogodbi, saj mora biti za veljavnost posojilne pogodbe podan določljiv rok.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo ugotovitev, da je sporna posojilna pogodba v delu, ki se nanaša na zapadlost posojila, fiktivna, saj je bil ustni dogovor pogodbenih strank drugačen od zapisanega. Pritožba v pretežni meri izpodbija dokazno oceno prvega sodišča in pojasnjuje, da je treba izpovedbe tožnika in prič presojati v drugi luči ter jih razumeti drugače, kot jih je prvo sodišče, ki je dele izpoved iztrgalo iz konteksta. Takšnemu pritožbenemu razlogovanju pa ni moč slediti. Prvo sodišče je dokaze ustrezno ocenilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je logična, prepričljiva in notranje skladna ter je morebitna drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati.

6. Pritožba se neuspešno zavzema za drugačno interpretacijo tožnikove izpovedbe in neprepričljivo pojasnjuje manj jasne odgovore. Prvo sodišče je tožnikovo izpovedbo presojalo v povezavi z izpovedbami preostalih prič in na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotovilo drugačen dogovor glede vračila posojila, kot pa je bil zapisan v posojilni pogodbi. Pritožba poskuša neuspešno odvzeti verodostojnost izpovedbam A. A., B. B., C. C. in D. D. Iz izpovedbe A. A. nikakor ne izhaja, da med družbeniki ni obstajal dogovor o izplačilu zneskov po prodaji družbe. Četudi v svoji izpovedbi pravi, da so v prvi fazi menili, da bo poplačilo izvedeno v skladu s pogodbo, pa to še ne pomeni odsotnosti dogovora o vračilu posojila ob prodaji družbe. Dejstvo, da so nekatere priče med sabo mešale posojilno pogodbo in pogodbo o odplačnem prenosu dela poslovnega deleža, ne more imeti želene teže. Gre za prava neuke stranke, ki so predvsem zasledovale cilj, da se izognejo davčnemu bremenu, pri čemer pa so se zavedale, da družba nima zadostnih sredstev za izplačilo poslovnega deleža, zato so se odločile za sklepanje posojilnih pogodb. Glede na dejstvo, da družba ni imela sredstev za izplačilo odkupljenih poslovnih deležev družbenikov, saj se je le en znesek prenakazoval vsem družbenikom, je življenjsko prepričljiv in logičen zaključek prvega sodišča, da bodo posojila vrnjena družbenikom šele po tem, ko bo družba prodana in bodo za vračilo posojil in izplačilo kupnin pridobili potrebna sredstva.

7. Prvo sodišče se je opredelilo tudi do obračuna obresti. V zvezi z njim je prepričljivo navedlo, da ne izpodbija zaključkov o drugačnem ustnem dogovoru. Toženec ima namen posojilo vrniti, zato je družbenikom delno plačal tudi obresti. Problematičen pa je rok zapadlosti posojila, ki po prepričanju sodišča ni tak, kot je zapisan v posojilni pogodbi. Tako obračun obresti, pa tudi dopis toženca z dne 2. 10. 2013, v katerem je izrecno navedeno, da bo vračilo posojila možno takoj po prodaji družbe, ne izpodbijata logičnih in prepričljivih ugotovitev prvega sodišča. 8. Pritožbeno zatrjevanje, da mora biti za veljavnost posojilne pogodbe glede vračila podan določljiv rok, je materialnopravno zmotno. Takšno razlogovanje je v nasprotju z določbo drugega odstavka 574. člena OZ, ki posebej ureja zapadlost posojila v primerih, ko rok za vrnitev posojila ni določen in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin.

9. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o zavrnitvi stroškovnega dela je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.