Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je spornega dne prišel na delo oziroma, bil na delu pod vplivom alkohola, kršil 11. člen pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2015 in prepoved opravljanja dela z dne 4. 2. 2015 nezakoniti in nimata pravnega učinka; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 17. 2. 2015, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodne odločbe od 17. 2. 2015 dalje do vrnitve tožnika nazaj na delo, plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 1.067,65 EUR bruto mesečno, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve ter tožniku izplačati neto znesek mesečnih nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni od pravnomočnosti sodne odločbe pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati obstoj delovnega razmerja, ga prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti, zavarovanje ob sklenitvi delovnega razmerja ter morebitna druga socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno in kontradiktorno navaja, da obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da bi zaradi zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti, ki jih povzroči alkoholiziranost, lahko pri delu prišlo do nesreče, ne predstavlja ugotovitve tožene stranke, da je bila pri tožniku ugotovljena okrnjena sposobnost za delo. Tožena stranka je namreč tožniku v izredni odpovedi očitala zmanjšanje psihofizičnih sposobnosti, ki bi lahko privedle do nesreče pri delu in da je tožnik s svojim nedopustnim ravnanjem ogrožal svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje svojih sodelavcev. Tožnik pa s svojim ravnanjem (pri čemer je bila prisotnost v krvi pod v prometu predpisano stopnjo alkoholiziranosti) ni ogrožal zdravja in življenja ljudi, saj je delo opravljal normalno in je tudi do prekinitve z delom presegal normo. Tudi v delovnih navodilih je postopek preverjanja stopnje alkohola različen glede na stopnjo alkohola v krvi. Nadalje navaja, da je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenke, saj je izvedenka dopustila možnost, da je imel tožnik v času preizkusa 0,41 g/l alkohola v krvi. Po mnenju izvedenke pa v tem primeru psihofizične sposobnosti posameznika niso prizadete. Opozarja, da je tožnik do preizkusa alkoholiziranosti svoje delo normalno opravljal in ni kazal znakov "čudnega" vedenja, pri čemer je A.A. zaznal le zadah po alkoholu, kar pa je pri tožniku v pretežni meri ali v celoti nastal zaradi trebušnih bolečin in jemanja tablet. Sodišče ni obrazložilo ugotovitve izvedenke, da lahko nikotin v izdihanem zraku vpliva tako, da okvari senzor, zaradi česar se meritev praviloma ne izvede in se pojavi napaka. Proizvajalec navaja, da je v primeru, če se preiskovanca vidi kaditi, minimalni čas čakanja tri minute. Petnajstminutni interval pa je potreben pri meritvah alkoholiziranosti v izdihanem zraku. Navaja, da je tožnik povedal, da je pokadil več cigaret, tožena stranka pa ni zatrjevala, da je tožnika na to opozorila, zato je preizkus že iz tega razloga neverodostojen. Rezultat, ki je bil pridobljen z aparatom Draeger pa ni pravilen tudi iz razloga, ker tožnik alkotesta ni podpisal, izvedenka pa je pojasnila, da ni zasledila, da bi bil navedeni aparat ustrezno kontroliran, pri čemer tožena stranka tudi ni podala ustreznih podatkov o testiranjih aparata. Sodišče je protispisno ugotovilo, da je bil preizkus alkoholiziranosti izveden zakonito in v skladu z delovnim navodilom. Meni, da tožena stranka ni obrazložila vseh okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo več mogoče, zato je odpoved iz tega razloga nezakonita. Glede na to, da je bil tožnik sposoben opravljati delo, kljub ugotovljeni prisotnosti alkohola v krvi, ki ne vpliva na njegovo psihofizično sposobnost in ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni enakopravno obravnavala vseh delavcev, pri katerih je ugotovila prisotnost alkohola v krvi (delavec B.B.), ni izpolnjen pogoj, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil tožnik nekritičen s tem, ko je navedel, da pivo ali dve, ki ga je spil prejšnji večer, ne vpliva na njegovo delovno sposobnost. Poudarja, da se je tožnik čutil povsem sposobnega za opravljanje dela, delo je opravljal normalno in je celo presegel normo. Delo je prekinil zaradi poškodbe pri delu, v zvezi s katero pa sodišče ni dovolilo postavljati vprašanj. Tožnik je v postopku predložil tudi kopijo zdravstvenega kartona, iz katerega izhaja, da je tožnik zaradi težav z želodcem in drugih težav jemal določene tablete in zaradi katerih je imel večkrat neprijeten zadah. Sodišče se do teh tožnikovih trditev ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev, da tožena stranka ni enako obravnavala vseh delavcev v primerljivih kršitvah. V zvezi s tem se sklicuje na sodelavca B.B., ki je opravljal delo na enakem ali primerljivem delovnem mestu kot tožnik in pri katerem je bila ugotovljena prisotnost alkohola v krvi v obsegu 0,25 g/kg alkohola, vendar zoper njega ni bil izveden postopek redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je za navedeni primer zvedel šele v februarju 2016, zato z dokaznimi predlogi, ki se nanašajo na ugotavljanje, kako je postopala tožena stranka v tem primeru, ni bil prekludiran. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh tožnikovih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Tožnik pa s tem, ko navaja, da je sodišče protispisno ugotovilo, da je bil preizkus alkoholiziranosti izveden zakonito in v skladu z delovnim navodilom tožene stranke, po vsebini navedeno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, to je zaslišanja B.B., pridobitve zapisnika o ugotavljanju alkotesta pri preverjanju alkoholiziranosti delavca B.B. oziroma celotne dokumentacije, ki se nanaša na ugotavljanje kršitve delovne obveznosti za navedenega delavca. Ta kršitev (kršitev načela kontradikotrnosti) je med drugim podana tudi tedaj, če sodišče zavrne izvedbo dokazov, s katerimi skuša stranka dokazati katero od odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru je tožnik želel dokazovati, kakšna je bila kršitev delavca, ki je delal na enakem ali podobnem delovnem mestu kot tožnik in kakšno je bilo ukrepanje tožene stranke. Gre za dejstva, ki za ta spor niso odločilna (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zato bistvena kršitev ni podana.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 66/2015 z dne 1. 6. 2016 v celoti zavrnilo. Zoper sodbo se je pritožil tožnik, ki mu je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 691/2016 z dne 23. 2. 2017 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku glede na konkretizirane pripombe tožnika na pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. C.C. in njegov predlog za zaslišanje izvedenke, izvede še dokaz z zaslišanjem sodne izvedenke. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 2. 2015 po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je s tem, ko je dne 3. 2. 2015 v popoldansko izmeno prišel na delo in bil na delu pod vplivom alkohola huje kršil svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

11. V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka).

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je tožnik s tem, ko je na delo k toženi stranki prišel pod vplivom alkohola in bil na delu pod vplivom alkohola huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi poleg odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi zmanjšanje psihofizičnih sposobnosti, kar pa po tožnikovem mnenju v postopku ni bilo dokazano. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obrazložitev v izredni odpovedi, da "zaradi zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti, ki jih povzroči alkoholiziranost, lahko pride do nesreče pri delu" pomeni splošno ugotovitev tožene stranke, kakšne so lahko posledice alkoholiziranosti na delu in ne očitek, ki bi ga tožena stranka morala dokazovati tožniku za utemeljenost izredne odpovedi. Očitek tožniku v izredni odpovedi je jasen, in sicer prihod na delo in opravljanje dela pod vplivom alkohola. Iz izredne odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka že leta vodi politiko ničelne tolerance na delovnem mestu in v zvezi s tem izvaja tudi preventivne akcije. Prihod na delo pod vplivom alkohola, vnos ali uživanje alkohola pa je bilo v 11. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, opredeljeno kot hujša kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katere lahko tožena stranka tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je ugotovljena alkoholiziranost vplivala na njegove psihofizične sposobnosti za delo, neutemeljene, saj ne vplivajo na presojo očitane kršitve v izredni odpovedi.

14. Očitek v izredni odpovedi temelji na rezultatu preizkusa alkoholiziranosti pri tožniku, ki je bil opravljen dne 3. 2. 2015 ob 15.45 uri, in sicer je bila pri tožniku ugotovljena prisotnost 0,62 promila alkohola v izdihanem zraku (B6). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tega dne opravljal popoldansko izmeno. Preizkus alkoholiziranosti pa je bil tožniku s strani koordinatorja za varnost pri delu odrejen zato, ker se je pri rekonstrukciji nezgode pri delu (tožnik je zatrjeval, da se je tega dne poškodoval na delu), pojavil sum, da je tožnik pod vplivom alkohola. Preizkus alkoholiziranosti je opravil delavec gasilske službe. Ker je alkotest pokazal prisotnost alkohola v izdihanem zraku, je bila tožniku odrejena prepoved opravljanja dela, nuden mu je bil tudi prevoz do doma. Istega dne je tožnik v popoldanskem času v Splošni bolnišnici D. na lastno željo opravil še preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi. Iz laboratorijskega izvida z dne 3. 2. 2015 izhaja, da so trajale laboratorijske preiskave od 17.58 do 18.18 ure in da je bila pri tožniku ugotovljenost prisotnost P - etanola v vrednosti 0,19 g/l (A6) .

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom v izredni odpovedi ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine in sprejelo pravilen dokazni zaključek, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik prišel na delo oziroma opravljal delo pod vplivom alkohola. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost zapisnika o rezultatih preizkusa alkoholiziranosti pri toženi stranki z navedbami, da ga ni podpisal in verodostojnost aparata, s katerimi je bil opravljen preizkus, z navedbami, da tožena stranka ni dokazala, da je bil aparat ustrezno testiran. Sodišče prve stopnje je namreč dokazni zaključek o tožnikovi alkoholiziranosti na delu utemeljeno oprlo na rezultat alkotesta, opravljenega pri toženi stranki, saj so ugotovitve skladne tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je s skladno izpovedjo prič A.A. in E.E. o zaznani alkoholiziranosti tožnika na delu, predvsem pa z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke s področja forenzične toksikologije in alkoholometrije dr. C.C.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izvedensko mnenje sodne izvedenke je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo in strokovno, pri čemer je izvedenka svoje ugotovitve pojasnila in strokovno obrazložila tudi na zaslišanju.

16. Sodna izvedenka je v izvedenskem mnenju in na zaslišanju izčrpno odgovorila na tožnikova vprašanja in prepričljivo zavrnila tožnikove očitke, ki naj bi po njegovem mnenju vplivali na rezultat alkotesta. Tožnik je namreč v postopku zanikal pitje alkoholnih pijač in se skliceval na predhodno uživanje sadja in pitje sadnih sokov ter zaužitje tablet. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo sodni izvedenki, ki je pojasnila, da uživanje sadja in pitje sadnih sokov obravnavanega dne pri tožniku ni moglo vplivati na rezultat preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, kakor tudi ne na meritev alkohola v krvni plazmi, ki je bila opravljana v Splošni bolnišnici D.. Prav tako na ugotovljene vrednosti alkohola ni moglo vplivati zaužitje tablet Nolpaza, Regla in Nalgesin. V zvezi z vplivom nikotina pa je pojasnila, da nikotin v izdihanem zraku na uporabljen aparat lahko vpliva zgolj tako, da okvari senzor, zaradi česar se meritev ne izvede, ker se pojavi napaka. Glede na navedeno tožnik s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka, ker je predhodno kadil, preizkus alkoholiziranosti opraviti s 15 minutnim zamikom, ne uspe izpodbiti verodostojnosti opravljenega preizkusa.

17. Po izvedenskem mnenju sodne izvedenke se rezultata obeh izvedenih postopkov, to je meritev alkohola po izdihanem zraku in z biokemičnim analizatorjem, dovolj dobro ujemata. Izvedenka je podala oceno, da je bila koncentracija alkohola v krvi tožnika v času preizkusa po izdihanem zraku 0,53 grama na liter oziroma v intervalu od 0,41 do 0,64 g/l in da je bil v krvi prisoten alkohol posledica uživanja alkoholnih pijač. Pri tem je pojasnila, da je mnenje podala glede na rezultat preizkusa v bolnišnici (ob upoštevanju eliminacije alkohola iz telesa v času od 15.45 do 18.05 ure) in ob upoštevanju tožnikovih navedb, da je tega dne popil 1 l sadnih sokov, da je jemal določene tablete in da je pred preizkusom kadil. Izrecno je tudi navedla, da ob upoštevanju teh okoliščin rezultat preizkusa ne bi mogel pokazati prisotnosti alkohola v krvi, kot ga sicer je, kar pomeni, da prisotnost alkohola v krvi ne more biti posledica uživanja sadnih sokov, jemanja tablet in kajenja, kot je to zatrjeval tožnik.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zdravstvenega kartona, ki ga je tožnik predložil kot dokaz težavam z želodcem. Do predloženega dokaza se je sodišče prve stopnje opredelilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek o tožnikovi vinjenosti na delovnem mestu, tožnik s sklicevanjem na težave z želodcem in jemanje zdravil, tega dokaznega zaključka ne uspe izpodbiti.

19. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je spornega dne prišel na delo oziroma bil na delu pod vplivom alkohola kršil 11. člen pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 20. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožena stranka že leta vodila politiko ničelne tolerance alkohola na delovnem mestu in da v zvezi s tem izvaja tudi preventivne akcije. Zaradi tožnikovega ravnanja je bilo zaupanje porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka.

21. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

22. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno. Tožnik se je skliceval na sodelavca B.B., pri katerem naj bi alkotest pokazal višje vrednosti alkohola, kot pri tožniku, pa zoper njega tožena stranka ni sprožila nobenega postopka. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnik na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala ali je ukrepala mileje. Zato so okoliščine, v katerih so bile storjene druge podobne ali celo enake kršitve pravno za ta spor nepomembne1. 23. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017.