Jedro

Upravitelj je ugovor zoper odpust obveznosti vložil po preteku 6 mesecev po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, vendar iz pregleda datumov izdanih kazenskih sodb, sklepa in podanega ugovora sledi, da ni mogel vložiti ugovora v 6 mesecih od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je bil dolžnik pravnomočno obsojen in je bilo to vpisano v kazensko evidenco po preteku 6 mesecev od objave oklica začetka postopka odpusta obveznosti.

Kljub temu, da je šele z novelo ZFPPIPP-G bila uzakonjena možnost, da je ugovor možno ali ga je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja, je ugovor upravitelja v konkretnem primeru pravočasen. Po ustaljeni sodni praksi bi ozka jezikovna razlaga 404. člena ZFPPIPP o 6-mesečnem roku, uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom zakonske določbe ter bi dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za odpust obveznosti zavrnilo in postopek odpusta ustavilo.

2. Zoper sklep se je iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolnega dejanskega stanja pritožil osebni dolžnik in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep o ustavitvi postopka obveznosti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 88) ustavilo postopek odpusta obveznosti. V tem postopku je naprej 20. 8. 2014 (procesno dejanje 11) začelo postopek odpusta obveznosti in določilo preizkusno obdobje 3 let od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta, tako da bi bil zadnji dan preizkusnega obdobja 20. 8. 2017. Ob začetku postopka odpusta obveznosti dolžnik ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ki bi bilo po 1. točki 2. odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ovira za začetek postopka odpusta obveznosti. Upravitelj je dne 22. 6. 2016 vložil ugovor proti odpustu obveznosti, kjer je navedel, da obstajajo ovire za odpust iz 1. točke 2. odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je bil dolžnik s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 25724/13 z dne 3. 2. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II K 25724/13 z dne 17. 2. 2015 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228/1 členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Skladno s 4. odstavkom 103. člena KZ-1 bo pogojna obsodba izbrisana iz kazenske evidence oz. bodo izpolnjeni pogoji za njen izbris dne 17. 2. 2018, kar je eno leto po tistem, ko preteče preizkusna doba za odpust obveznosti.

5. Pritožnik navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati ugovora upravitelja, saj je šele z novelo ZFPPIPP-G uzakonjena možnost, da je ugovor zoper odpust obveznosti možno ali ga je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika uporabilo napačen zakon, ko je upoštevalo ugovor zoper odpust obveznosti upravitelja, ki ga je vložil po izteku 6-mesečnega roka od dne, ko se je postopek pričel. 6. Pritožba nima prav. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je ugovor upnika ali upravitelja pravočasen tudi, če je vložen do poteka preizkusnega obdobja (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, Cst 138/2015, Cst 584/2015). Drži, da je upravitelj ugovor vložil po preteku 6 mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, vendar iz pregleda datumov izdanih kazenskih sodb, sklepa in podanega ugovora sledi, da ni mogel vložiti ugovora v 6 mesecih od začetka postopka odpusta obveznosti, saj je bil dolžnik pravnomočno obsojen in je bilo to vpisano v kazensko evidenco po preteku 6 mesecev od objave oklica začetka postopka odpusta obveznosti. Tega dejstva ni moglo upoštevati sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu za začetek postopka odpusta obveznosti, čeprav je sam dolžnik dobro vedel za to morebitno oviro, saj je bil že 4 mesece, preden je podal predlog za začetek postopka odpusta obveznosti, obsojen na prvi stopnji, pa dejstva, da je v kazenskem postopku zaradi poslovne goljufije stečajnemu sodišču ni podal. Po začetku postopka odpusta obveznosti se je dejansko stanje spremenilo v bistvenem delu, saj je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu (17. 2. 2015). Kot že navedeno je sodna praksa glede tega vprašanja ustaljena (sklepi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 148/2013, Cst 593/2014, Cst 138/2015). Iz odločb izhaja, da bi ozka jezikovna razlaga omenjene zakonske določbe o 6-mesečnem roku, uvedla nedopustno in nepravično razlikovanje med stečajnimi dolžniki, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom zakonske določbe ter bi dopuščala zlorabe obravnavanega instituta.

7. Višje sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, saj jih pritožnik ni uspel ovreči. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).