Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka podati kriterije, na podlagi katerih je presojala, ali je delavec ogrožen, oziroma da je na njej trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Iz ZSPJS, KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato (upoštevajoč tudi trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke) presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od vključno marca 2020 do vključno aprila 2020 obračunati razliko v plači v znesku 181,25 EUR bruto in mu izplačati ustrezen neto znesek z obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 634,65 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da ne vsebuje vseh bistvenih razlogov, zlasti ugotovitve, ali je bil pri opravljanju dela na delovnem mestu ogrožen ali ne. Ne strinja se z razlago sodišča, da drugi odstavek 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) določa dodatne pogoje, ki omejujejo izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah. Če nekdo dela na območju, kjer je razglašena epidemija, dela v rizičnih razmerah in je upravičen do dodatka. Trditveno in dokazne breme o zgolj delni ogroženosti mora biti na delodajalcu. Tožena stranka ni imela ustreznega znanja za ugotovitev, da tožnik 15 % delovnega časa ni bil ogrožen. Odločitev tožene stranke ni skladna z odločitvami nekaterih drugih javnih zavodov. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožnik 15 % delovnega časa varen, ampak je zapisalo, da ima delodajalec prosto izbiro pri določitvi obsega delovnega časa, za katerega delavcu izplača dodatek. Tožena stranka je vsem farmacevtom izplačala nadomestilo za isti obseg časa, čeprav niso vsi v enakem obsegu delali z uporabniki storitev. Dodatek je izplačala tudi delavcem, ki niso imeli stika z uporabniki. Tožnik je pojasnil, da v času priprave na delo, malice, naročanja zdravil in izdelave magistralnih zdravil ni bil nič manj ogrožen kot v času neposrednega stika z uporabniki storitev. Le izvedenec epidemiološke stroke bi lahko podal mnenje, ali je bil del delovnega časa varen. Tožnik je trdil, da so imeli na voljo le kirurške maske, ki jih niso mogli menjavati na priporočljivo obdobje in da je bil ves čas v stiku s potencialno okuženimi osebami in predmeti. Sodišče ni pojasnilo presoje, da zaščitne opreme pri toženi stranki ni primanjkovalo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zmoten je očitek, da prvostopenjska sodba ne vsebuje odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je obrazložena tako s pravnimi kot tudi z dejanskimi odločilnimi razlogi o tem, zakaj tožnik ni upravičen do vtoževane razlike dodatka. Preizkus izpodbijane sodbe je bil zato mogoč. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožnik 15 % delovnega časa varen. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ravno to - ali tožnik 15 % svojega delovnega časa ni delal v rizičnih razmerah, ker ni bil v stiku z uporabniki storitev (13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

7. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS, po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka za vtoževano obdobje tožniku (vodji lekarniške podružnice) izplačala ta dodatek v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 85 % opravljenih ur dela. Tožnik zmotno meni, da mu dodatek pripada tudi za preostalih 15 % ur dela.

8. Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije1, saj KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Iz takšne časovne zamejitve pravice do dodatka izhaja, da ta ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citiranih določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevah X Pdp 301/2021, Pdp 401/2022, Pdp 392/2022, Pdp 297/2022 idr.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka podati kriterije, na podlagi katerih je presojala, ali je delavec ogrožen, oziroma da je na njej trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato (upoštevajoč tudi trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke) presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca epidemiologa, ki je bil predlagan za ugotavljanje, ali je bil tožnik na delovnem mestu v posledici epidemije ogrožen le 85 % delovnega časa. Sodišče je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo, saj se izvedenca postavi le, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Na takšnih dejstvih, upoštevajoč trditve obeh strank, ta spor ni temeljil. 11. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo obsega časa, ko je tožnik delal v rizičnih razmerah in da je kršilo enako varstvo pravic in odločitev oprlo le na mnenje tožene stranke. Ni res, da je sodišče zapisalo, da ima delodajalec prosto izbiro pri določitvi obsega delovnega časa, za katerega delavcu izplača dodatek. Sodišče je presojalo, ali je tožnik res le 85 % svojega delovnega časa delal v rizičnih razmerah ali pa je bil ta odstotek glede na naravo in vsebino njegovega dela višji. Strinjalo se je, da v času, ko ni bil v neposrednem stiku z uporabniki oziroma dostavljavci blaga, ni delal v rizičnih razmerah in sledilo oceni tožene stranke, da je ta odstotek delovnega časa pri tožniku znašal 15 %. Gre za čas, ko je opravljal razna administrativna dela, in sicer računalniški prevzem blaga, ko ni bil v stiku ne z ljudmi ne s paketi, med pripravo magistralnih zdravil v najčistejšem prostoru lekarne, med seznanjenjem z novimi zdravili, navodili in ob koncu delovnega časa, ko je opravljal vsa potrebna opravila v zvezi z gotovinskim poslovanjem (priprava blagajniškega dnevnika) in ko je preveril recepte tistega dne, pri čemer je večina receptov v elektronski obliki. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zagotovila potrebno zaščitno varovalno opremo (zaščitne maske, rokavice, vizirje, razkužila), ki jih je lahko uporabljal pri opravljanju dela. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik v času navedenih opravil ni bil nič bolj ogrožen kot povprečen posameznik in da v tem času ni opravljal dela v rizičnih razmerah, zato mu tožena stranka vtoževanega dodatka ni priznala in izplačala v premajhnem obsegu. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni prerekala njegovih navedb, da ogroženost tožnika v času teh opravil ni bila nič manjša kot v času neposrednega dela z uporabniki storitev, saj je tožena stranka to navedbo prerekala že v odgovoru na tožbo.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni zagotovila zadostnega števila zaščitnih mask. Sodišče je obrazložilo (zato ne drži niti očitek pomanjkljive obrazložitve), da je tožena stranka zagotovila zaščitne maske, da so bili zaščitni ukrepi pri toženi stranki v obravnavnem obdobju na izrazito visokem nivoju in jih ni mogoče oceniti kot pomanjkljive. Tožnik ni izpovedal, da bi zaščitnih mask primanjkovalo, zakonita zastopnica tožene stranke pa je izpovedala, da jih je bilo dovolj, zato je dejanski zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

13. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožena stranka za presojo priznanja dodatka ni imela znanja. Kot delodajalec je morala poznati nevarnosti delovnih procesov; to znanje je nenazadnje predpogoj, da lahko izpolnjuje zakonsko dolžnost zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu (prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka drugim zaposlenim izplačala dodatek za celotni obseg delovnega časa, čeprav niso imeli stika z uporabniki, prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na javne uslužbence drugih zavodov. Te navedbe so pavšalne, ker ne konkretizirajo drugih delavcev in njihovih obsegov časa dela z uporabniki. Sicer pa je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je delavec v vtoževanem času opravljal delo v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS, ali ne.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi in zato ni bil potreben strošek za pravdo (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).

1 Ta je bila razglašena na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020).