Jedro

V obravnavanem primeru, ko gre za pripor v ekstradicijskem postopku, je pripor pomenil disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti tožnika kot obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek. Za takšen odvzem prostosti pa zakonodajalec ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžan plačati tožniku 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravni temelj za odškodninsko odgovornost toženke v 2. točki prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker mu je bila v kazenskem postopku izrečena pogojna obsodba. Zatrjuje, da se sodelovanju v kazenskem postopku ni izmikal in da ni bil begosumen ter da se zato pod vprašaj postavlja tudi zakonitost pripora. Poudarja, da sodišči nista ugotovili njegovega aktivnega nedovoljenega ravnanja in da zato odškodninskega zahtevka na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP ni mogoče zavrniti. Stališče pritožbenega sodišča, da je ekstradicijski pripor lahko le zakonit ali nezakonit, ne more pa biti neutemeljen, je arbitrarno. Če je bil pripor odrejen zakonito, lahko končni izid kazenskega postopka pokaže, da je bil odrejen neutemeljeno. Zato je v okviru preiskovalnega postopka utemeljenost pripora vedno negotova in to ne glede na to, v kateri državi se kazenski postopek potem zaključi. Arbitrarno je torej stališče pritožbenega sodišča, da so osebe, zoper katere je bil celotni kazenski postopek izveden v Republiki Sloveniji, upravičene do odškodnine, če jim je bila prostost odvzeta nezakonito ali neutemeljeno; medtem ko so osebe, zoper katere je bil kazenski postopek zaključen v tuji državi, upravičene do odškodnine le, če jim je bila prostost odvzeta nezakonito (ne pa tudi, če jim je bila odvzeta neutemeljeno). Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče ni zaslišalo strank in prič, pač pa je odločilo le na podlagi listin. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na obstoj bistvenih kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP), zato glede pavšalno konkretiziranega očitka v smer, da so razlogi prvostopenjske sodbe med seboj v nasprotju, zadostuje že odgovor, da je prvostopenjsko sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi nadaljnji očitek procesne kršitve, da sodišče ni zaslišalo tožnika kot stranke in predlaganih prič, je neutemeljen, saj ima prvostopenjska sodba razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena.

7. Po dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi je bil tožnik prijet po slovenski policiji 24. 1. 2000 na podlagi mednarodne tiralice, katero je izdalo pristojno italijansko sodišče v Sieni. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je nato v skladu s postopkom za izročitev obdolženca tuji državi (21. poglavje ZKP) zoper obdolženca s sklepom odredil pripor, katerega začetek je šteti od 24. 1. 2000 dalje. Pripor je bil odrejen iz pripornega razloga begosumnosti (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik je bil 20. 4. 2000 izročen Republiki Italiji. Pred pristojnim sodiščem v Republiki Italiji se je kazenski postopek zoper njega zaključil s pogojno obsodbo (izrečeno po pravilih italijanske kazenske zakonodaje). Tožnik je bil 5. 6. 2000 izpuščen na prostost. 8. Temelj odškodninske odgovornosti države (toženke) zaradi nezakonitega ali neutemeljenega pripora ureja 542. člen ZKP. Pravno priznana je škoda, ki je lahko posledica nezakonitega ravnanja (3. točka prvega odstavka 542. člena ZKP), ali v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen. Tožnik (pravočasno) ni uveljavljal, da je bil pripor nezakonit. Uveljavljal je le, da je bil pripor neutemeljen, in sicer zato, ker se je kazenski postopek v tuji državi zaključil z izrekom pogojne obsodbe.

9. Materialnopravno zmotna je revizijska teza, da je tožnik upravičen do odškodnine na podlagi 2. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. Po navedeni določbi ima pravico do povrnitve škode tisti, ki je prestajal prostostno kazen, v zvezi z izrednim pravnim sredstvom pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen. V tej točki so torej našteti primeri, ko gre za neupravičeno prestajanje prostostne kazni. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj tožnik prostostne kazni ni prestajal. 10. V obravnavanem primeru je pomembno, da je pripor pomenil disciplinski ukrep sodišča, potreben za zagotovitev navzočnosti tožnika kot obdolženca, da bi se lahko izvedel kazenski postopek. Za takšen odvzem prostosti pa zakonodajalec ni predvidel odškodninske odgovornosti države v odvisnosti od izida kazenskega postopka. Zato je odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

11. Ostale revizijske trditve glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni potrebno odgovarjati.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).