Jedro

Manever zavarovanca tožene stranke, ki se je poskušal izogniti trčenju s tožnikovim vozilom, ki je pripeljal iz stranske ceste na prednostno, tako da se je najprej pomaknil bočno na nasprotni vozni pas in nato še zaviral, je bil ustrezen. Zato je zadostil pravnemu standardu potrebne skrbnosti povprečnega voznika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 32.011,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.672,18 EUR od 22.9.2004 dalje do plačila ter od zneska 28.339,20 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo in nadalje zavrnilo tudi stroškovni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.584,84 EUR pravdnih stroškov, v petnajstih dneh, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da se sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo, vse pa s stroškovno zahtevo. Poudarja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je bil tožnik v času prometne nesreče alkoholiziran. Tožnik je prepričan, da je za prometno nezgodo odgovoren zavarovanec tožene stranke in nasprotuje vsakršnim navedbam o svoji alkoholiziranosti, saj za kaj takšnega ne obstajajo dokazi. Tožniku ni mogoče očitati alkoholiziranosti zgolj zato, ker je njegovo ravnanje nenavadno. Tožnik je bil v nesreči poškodovan, vendar pa je bil resničen obseg in resnost poškodb razvidna šele kasneje, kar pa prav tako v ničemer ne kaže na ravnanje tožnika, da bi se izognil kakršnemkoli preverjanju, kajti njegove poškodbe niso bile očitne in jih zdravniško osebje ni opazilo ter so očitno prišle do izraza šele naslednjega dne. Za tožnika je nesreča pomenila velik šok in presenečenje, zato njegovih reakcij po nesreči nedvomno ni mogoče pripisovati alkoholiziranosti ali njegovemu poskusu, da bi se izognil ugotavljanju le-te, saj je glede na vse okoliščine nastanka nesreče povsem življenjsko, da se tožnik takoj po nesreči ni zavedal obsega poškodb, ki jih je dejansko dobil. Nepravilno je stališče sodišča, naj bi iz vseh treh izvedeniških mnenj izhajalo, da je tožnik za nastanek prometne nesreče odgovoren sam, kajti iz izvedeniškega mnenja izvedenca J., ki je mnenje napravil prvi, je jasno razvidno, da gre razlog za nastanek nesreče primarno iskati v prometno nepravilnem vključevanju voznika B., katero ima v določenih pogledih znake nastanka nenadne prometne situacije, sekundarno pa tudi v reakciji voznika T., kateri se je na nastalo nevarno prometno situacijo odzval z bočnim pomikanjem svojega vozila v levo, šele v nadaljevanju pa tudi z manevrom zaviranja, s čemer je povzročil prometno situacijo lovljenja in prestrezanja tožnikovega vozila, kar je bila neprimerna prometna reakcija. Iz mnenja izvedenca J. tako izhaja, da je obravnavana prometna nezgoda nastala zaradi neprimernega prometnega ravnanja na nastalo prometno situacijo, ki se je v primeru tožnika kazala zlasti v napačni globinski presoji položaja osebnega vozila Mercedes in s tem napačno sprejeti odločitvi po vključevanju na prednostno cesto, pri zavarovancu tožene stranke pa se neprimerna prometna odločitev kaže v poizkusu obvozitve ovire namesto s pričetkom zaviranja, s čimer v nadaljevanju razvijanja prometne situacije ni imel več realne možnosti preprečitve naleta v levo bočno stran osebnega vozila Golf. Zato je protispisna navedba sodišča, da naj bi iz vseh treh mnenj izhajalo, da je tožnik za nastanek prometne nesreče odgovoren sam, kajti iz izvedeniškega mnenja izvedenca J. navedenega zaključka ni mogoče povzemati. Obrazložitev sodišča je v izrecnem nasprotju z mnenjem izvedenca J., ki je kot nepravilno reagiranje na nastalo situacijo izrecno navedel voznika zavarovanca tožene stranke in ne ravnanja tožnika, prav tako pa je takšno zaključevanje sodišča neživljenjsko, saj bi se kvečjemu od T. moralo pričakovati, da bi ob tem, ko je zagledal pred seboj tožnika, ki je zavijal, ta moral pričeti z zaviranjem, česar pa evidentno ni storil, pač pa je začel s pomikanjem na nasprotni vozni pas, s čimer je dejansko povzročil trčenje, kar se ne bi zgodilo, če bi nadaljeval vožnjo po svojem pasu in torej tožniku, ki je bil že na nasprotnem voznem pasu, ko je prišlo do trčenja, ni ničesar moč očitati v zvezi s trčenjem T. vanj. Izvedenec J. je jasno navedel, da se z vidika prometnega ravnanja voznika T. njegova možnost preprečitve prometne nesreče kaže v prilagoditvi hitrosti vožnje nastali situaciji, prav tako pa do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi se v trenutku pričetka efektivnega vključevanja voznika B. iz stranske na prednostno cesto, voznik T. namesto za manever obvoženja in s tem povezanega bočnega pomikanja v levo odločil za manever zaviranja na svojem voznem pasu, saj bi na ta način razdaljo do vzporednega mesta trčenja prevozil na svojem voznem pasu, vozilo Golf pa bi bilo v danem trenutku že izven naletne smeri vozila Mercedes. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj ni glede na te okoliščine upoštevalo mnenja izvedenca J.. Zato je sodba ostala v celoti neobrazložena in se ne da preizkusiti, še toliko bolj iz razloga, ker se od vsakega udeleženca cestnega prometa pričakuje, da bo ravnal pravilno in pričakovano glede na vsakršno nastalo prometno situacijo, kar pa voznik - zavarovanec tožene stranke nedvomno ni storil, pa se sodišče do njegovega ravnanja oziroma nepravilnega reagiranja sploh ni opredelilo oziroma sploh ni navedlo, zakaj se je osredotočalo izključno samo na ravnanje tožnika. Izvedenec J. je v dodatnem izvedeniškem mnenju izrecno navedel, da bi bila običajna reakcija voznika v prometni situaciji, v kateri se je znašel voznik T., zaviranje in ne pomikanje v levo, kot je to storil zavarovanec tožene stranke, tako da je bila obravnavana prometna nesreča produkt napačnih domnev obeh udeležencev, do katere ne bi prišlo v primeru pričakovanega preventivnega ravnanja, torej če bi voznik T. ravnal tako, kot bi se od njega pričakovalo. Zato je nepravilno zaključevanje sodišča, da je krivdo oziroma odgovornost mogoče v celoti pripisati prav tožniku. Sodišče je v obrazložitvi nesprejemljivo izvzelo zelo majhen del mnenja, kjer je v kontekstu govora o krivdi, kar pa je treba brati in razlagati v celoti, ne opredeli pa se sodišče do mnenja, kot celote, ki izrecno kaže na krivdo zavarovanca tožene stranke ali vsaj sokrivdo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje posebej ne odgovarja na tisti del pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik komentira ugotavljanje sodišča prve stopnje v zvezi z morebitno alkoholiziranostjo tožnika. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe so namreč osredotočeni na zaključke vseh treh postavljenih izvedencev cestnoprometne stroke. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje korektno povzelo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. in se do njegovih zaključkov tudi v celoti opredelilo. Zato najprej ni izkazana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitano nasprotje med izvedenčevim mnenjem ter povzetkom tega mnenja v razlogih sodbe), kot tudi nadalje ni utemeljen nadaljnji procesni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenčevih zaključkov glede napačnega reagiranja zavarovanca tožene stranke v kritični prometni situaciji. Zato tudi ni izkazana v pritožbi nadalje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba zato ne bi imela vseh pravno odločilnih razlogov in je s tem onemogočen njen preizkus. Sodišče prve stopnje jasno ugotavlja, da se izvedensko mnenje izvedenca T. J. razlikuje od izvedenskih mnenj izvedencev – dr. N. Č. in prof. dr. F. K. v tem, da je prvonavedeni izvedenec ocenil reakcijo zavarovanca tožene stranke (voznika T.) na nenadno nastalo nevarno prometno situacijo, povzročeno s strani tožnika, kot neprimerno. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno upošteva, da je nevarno situacijo povzročil tožnik, od katerega bi se glede na prometno situacijo, ko se je vključeval z neprednostne ceste na prednostno pričakovalo večjo pozornost in spremljanje situacije na prednostni cesti, še posebej, ker je v križišču zavijal levo in videl, da se mu po prednostni cesti približuje vozilo Mercedes ter napačno ocenil oddaljenost in hitrost tega vozila. S tem je ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, saj ni pustil mimo vozila, ki je vozilo po prometnem pasu, preko katerega se je vključeval. Prometne situacije tako ni ustrezno spremljal. Prometne situacije pa tudi ni ustrezno ocenil v času, ko je z manjšo hitrostjo že zapeljal v križišče in se mu je vozilo še bolj približalo, upoštevaje, da iz izvedenih dokazov tudi ni razvidno, da bi kakorkoli reagiral na nastalo situacijo, reakcijo zavarovanca tožene stranke pa je tudi napačno ocenil, pri čemer po mnenju vseh treh izvedencev hitrost vozila zavarovanca tožene stranke ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodno situacijo (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje oprte tudi na ugotovitve vseh treh izvedencev). Tudi pritožbeno sodišče upoštevaje mnenji drugonavedenih izvedencev ocenjuje, da je bil manever izogibanja zavarovanca tožene stranke ustrezen in da od njega v nenadoma nastali nevarni situaciji, ki jo je izključno povzročil tožnik, ni bilo mogoče pričakovati, da bo nujno odreagiral tako, kot meni pritožnik. Zavarovanec tožene stranke je s tem, ko se je najprej pomaknil bočno na nasprotni vozni pas in nato še zaviral, povsem zadostil pravnemu standardu potrebne skrbnosti povprečnega voznika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo z izpodbijano sodbo tako tudi pravilno uporabljeno materialno pravo (določba 1. odstavka 154. člena OZ).

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).