Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba II U 30/2013

ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.30.2013 Upravni oddelek

državna cesta elektronski prikazovalnik soglasje za postavitev elektronskega prikazovalnika
Upravno sodišče
13. november 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Naprava je priključena na električno omrežje in omogoča spreminjanje slike na zaslonu, kar je značilnost elektronskega prikazovalnika iz četrtega odstavka 78. člena ZCes-1, katerega postavitev je ob državni cesti izrecno prepovedana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Direkcija RS za ceste (v nadaljevanju Direkcija) zavrnila vlogo tožnika z dne 22. 5. 2012 za izdajo soglasja za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje – LED prikazovalnik (elektronski prikazovalnik) v varovalnem pasu državne ceste GII – 112, na odseku 1256 Ravne na Koroškem – Dravograd, v km 0,060. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 24. 5. 2012 zaprosil za izdajo soglasja za postavitev elektronskega prikazovalnika za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste in sicer na strehi poslovnega objekta na naslovu … v naselju Ravne na Koroškem. Zaradi razjasnitve okoliščin je Direkcija dne 7. 6. 2012 in 21. 8. 2012 opravila ustno obravnavo z ogledom na terenu, prav tako je pridobila strokovno mnenje podjetja DRI upravljanje investicij iz Maribora. Pri tem je ugotovila, da LED prikazovalnik stoji na strehi objekta v varovalnem pasu državne ceste znotraj naselja Ravne na Koroškem, in sicer za pločnikom in avtobusnim postajališčem v oddaljenosti 60 m od krožnega križišča. Slika na objektu je vidna v smeri Dravograda in je spreminjajoča. Prikazovalnik je priključen na elektro omrežje in je dimenzije 3840 mm x 2880 mm. Po določbi četrtega odstavka 78. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12, ZCes-1) je postavitev elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah prepovedana, svetlobne vitrine pa se lahko postavljajo zunaj vozišča državne ceste. Ker je obravnavani LED prikazovalnik postavljen v nasprotju z določbo četrtega odst. 78. člena ZCes-1, prav tako je po določbi 5. člena istega zakona na zemljiščih ob cestah prepovedano izvajati kakršnakoli dela, ki bi utegnila ovirati ali zmanjšati varnost prometa ter nameščati in uporabljati luči in druge svetlobne naprave, ki bi lahko zmanjšale varnost prometa, je Direkcija zavrnila izdajo soglasja.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Meni, da iz ugotovitev v postopku nedvomno izhaja, da gre za elektronsko napravo, ki omogoča spreminjanje sporočil, torej za elektronski prikazovalnik, ki pa ga ob državnih cestah ni dovoljeno postaviti. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe spremenil zahtevek, o katerem pa Direkcija ni odločila, tožena stranka odgovarja, da ne gre za spremembo zahtevka. Tožnik je med postopkom navedel, da prosi za soglasje za postavitev enostavnega objekta za obveščanje in oglaševanje, ker obstoječega elektronskega prikazovalnika ne bo uporabljal kot prikazovalnik, ampak bo konstrukcija služila statičnemu obveščanju in oglaševanju, objekt pa bo ponoči ugasnjen. Navedeno po mnenju tožene stranke ne predstavlja spremembe zahtevka, saj se obe zahtevi nanašata na pridobitev soglasja za postavitev ene in iste svetlobne naprave. Gre za dopolnitev oz. popravek zahteve, ki pa ne predstavlja spremembe zahtevka v smislu določb ZUP. Tožena stranka je tudi zavrnila tožnikov ugovor, da retroaktivno posega v njegov položaj, ker je bil objekt postavljen še pred uveljavitvijo ZCes-1. Namreč tudi po prejšnjem predpisu (Zakonu o javnih cestah) je bilo le s soglasjem Direkcije dovoljeno v varovalnem pasu državne ceste postavljanje kakršnihkoli objektov in naprav, torej bi moral tožnik že po prejšnjih predpisih pridobiti soglasje, česar pa ni storil. Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vztraja, da je na ustni obravnavi dne 21. 8. 2012 spremenil prvotni zahtevek z dne 22. 5. 2012, tako da je zahteval izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta za obveščanje in oglaševanje v naselju, ki ga ne bo uporabljal v funkciji elektronskega prikazovalnika, ampak bo naprava služila statičnemu obveščanju in oglaševanju, objekt pa bo ponoči tudi ugasnjen. Objekt bo torej služil povsem enakemu načinu obveščanja in oglaševanja, kot to omogočajo drugi stolpi oziroma panoji, ki jih ni moč uvrstiti med elektronske prikazovalnike. Direkcija tako odločitve ne bi smela opreti na določbo četrtega odstavka 78. člena ZCes-1, ki govori o prepovedi postavljanja elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah, temveč bi morala uporabiti določbe tretjega odstavka 78. člena ZCes-1, ki določajo pogoje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju. Prav tako je Direkcija LED prikazovalnik arbitrarno definirala kot elektronsko napravo, ki omogoča spreminjanje vsebine sporočil, saj ZCes-1 definicije elektronskega prikazovalnika ne vsebuje. Nadalje tožnik vztraja, da je tožena stranka retroaktivno posegla v njegov položaj, ker se ZCes-1 uporablja šele od 1. 7. 2011, objekt pa je bil postavljen v letu 2010 kot enostavni objekt v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Tedaj pa postavitev take vrste oglasnih medijev ni bila prepovedana in je bilo z določbo četrtega odstavka 78. člena ZCes-1 poseženo v pridobljeno pravico tožnika. Zaradi naknadno uveljavljene zakonske norme ga ne morejo zadeti škodljive posledice. Investicija je namreč tožnika stala 40.321,33 EUR, zato mu bo z odstranitvijo objekta nastala nepopravljiva gospodarska škoda. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeno odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi tožene stranke in Direkcije pravilni, oba organa sta za svojo odločitvijo navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Po podatkih predloženega upravnega spisa, ki niso sporni, je tožnik leta 2010 v naselju Ravne na Koroškem v varovalnem pasu državne ceste na strehi poslovnega objekta postavil elektronski prikazovalnik za objavljanje reklamnih obvestil. Dne 24. 5. 2012 pa je pri Direkciji vložil vlogo za izdajo soglasja za postavitev navedenega objekta.

V skladu z določbo četrtega odstavka 78. člena ZCes-1 je postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah prepovedano. Po isti določbi pa se lahko ob državnih cestah v naselju zunaj vozišča državne ceste postavijo svetlobne vitrine. Po definiciji pomena izrazov opredeljenih v 2. členu ZCes-1 je svetlobna vitrina objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je osvetljen z notranje strani in katerega neto oglasna površina znaša največ 2,1 m2 (točka 73). V navedeni določbi pa ni definiran pomen izraza elektronski prikazovalnik, vendar se sodišče strinja z navedbo tožene stranke, da sporni objekt, ki je že postavljen, predstavlja elektronsko napravo, na kakršne se nanaša določba četrtega odstavka 78. člena ZCes-1. Naprava je priključena na električno omrežje in omogoča spreminjanje slike na zaslonu, kar pa je bistveno pri elektronskem prikazovalniku. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da gre pri spornem objektu za napravo iz četrtega odstavka 78. člena ZCes-1, katere postavitev ob državni cesti je po citirani določbi izrecno prepovedana.

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor, da je med postopkom spremenil svoj zahtevek v zahtevek za postavitev enostavnega objekta za obveščanje in oglaševanje, o čemer pa pristojni organ ni odločil. V skladu z določbo 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in če je organ pristojen za njegovo reševanje. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da navedba tožnika, da prosi za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta za obveščanje in oglaševanje za statično obveščanje in oglaševanje, ne pomeni spremembe zahtevka v smislu navedene določbe ZUP. Zahtevek se namreč nanaša na isti objekt (ki je že postavljen), to je na elektronski prikazovalnik, ki pa bi naj sporočila prikazoval statično (brez spreminjanja), v nočnem času pa bi bil izklopljen. Opisan način delovanja oziroma oglaševanja namreč ne spremeni dejstva, da naprava ostaja še vedno elektronski prikazovalnik. Kaj se šteje kot objekt za obveščanje in oglaševanje, katerega postavitev je pod določenimi pogoji ob državni cesti v naselju dopustna (tretji odstavek 78. člena ZCes-1) je opredeljeno v točki 39 člena 2 ZCes-1. Tako so objekti za obveščanje in oglaševanje reklamni stolpi, panoji, table, transparenti in drugi nepremični ali premični nosilci, namenjeni za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil. Sporne naprave, ki je priključne na električno omrežje in omogoča prikazovanje sporočil na zaslonu, tako ni mogoče uvrstiti med navedene objekte, tudi ne v primeru statičnega prikazovanja slike in izklopu naprave v nočnem času.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijajo odločbo retroaktivno poseženo v pravni položaj tožnika. V upravnem postopku organ izda odločbo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v času izdaje prvostopne odločbe, in ob upoštevanju predpisov, ki so tedaj veljali. V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal ZCes-1, ki je tudi sicer veljal že v času vložitvi vloge tožnika za izdajo soglasja. Čeprav je navedeni predpis izrecno prepovedal postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah, česar prej veljavni zakon ni določal, se tožnik ne more sklicevati, da je bilo poseženo v njegove pridobljene pravice, ker je sporni objekt že pred tem postavil in ga uporabljal. Na pridobljene pravice se lahko stranka sklicuje le v primeru, ko je te pridobila zakonito. Tožnik pa je sporni objekt v letu 2010 postavil brez potrebnega soglasja, ki bi ga moral po določbah prej veljavnega Zakona o javnih cestah imeti. Navedeni predpis je namreč določal, da je postavljanje objektov v varovalnem pasu državne ceste dovoljeno le s soglasjem Direkcije za ceste, ki pa ga tožnik ni pridobil. Po navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia