Jedro

Dolžnost obveščanja nasprotne stranke o razdrtju pogodbe oziroma o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je urejena v 130. in 268. čl. ZOR, pri čemer je namen sporočanja očitno v tem, da druga stranka izve za pomembno dejstvo oziroma za razdrtje pogodbe. Način in oblika sporočila v zakonu nista določena, pomembno je, da doseže naslovnika.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 50.947,61 EUR (12.209.085,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska v višini 1.395,82 EUR (334.495,48 SIT) od 1.10.1999 do 16.10.2002, pri čemer tečejo obresti od vsakega posameznega mesečnega zneska od 30. dne v naslednjem mesecu do plačila; 2.) zavrglo tožbo v delu, v katerem zahteva tožnik plačilo 8.374,95 EUR (2.006.972,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska v višini 1.395,82 EUR (334.495,48 SIT) od 1.4.1999 do 30.9.1999, pri čemer tečejo obresti od vsakega posameznega mesečnega zneska od 30. dne v naslednjem mesecu do plačila; 3.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.400,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno spremembo, torej ugoditev zahtevku v celoti, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je glede na revizijsko odločitev v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr.št. III Ips 73/2008 z dne 15.12.2009 res postal pravnomočen del sodbe Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cpg 185/2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. Pg 1, vendar se tožeča stranka smiselno pritožuje tudi zoper ta del sodbe, ki je tožniku odvzel pravico do odškodnine v 6-mesečnem odpovednem roku. Opozarja na ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka obrambe ni utemeljevala na 2. odst. 15. čl. Pogodbe št. 1, torej na sporazumnem odpovednem roku, pa tudi tožnik je zaslišan kot stranka izjavil, da se ni strinjal z odpovedjo pogodbe. Torej med strankama ni prišlo do sporazuma o predčasni odpovedi agencijske pogodbe, sklenjene za določen čas. Izpodbijana sodba temelji na zmotnem stališču, da je tožena stranka odpovedala pogodbo iz krivdnih razlogov, ker naj bi inventurna komisija ugotovila določene kršitve poslovanja tožeče stranke, med drugim, da se v trgovini nahaja blago – artikel brez deklaracije in brez dokumentov. To naj bi v postopku pred sodiščem posredno (!) priznal tudi tožnik, vendar ta trditev sodišča nima opore v spisu. Inventurna komisija je v zapisnik zapisala, da se v prodajalni nahaja blago brez deklaracije in brez dokumentov in nikakor ni zapisala, da je tožnik prodajal blago, ki ni last tožene stranke. Blago brez deklaracije in brez dokumentov bi prav lahko bilo last tožene stranke, poleg tega pa nikjer ni dokazov za trditev, da ga je tožnik prodajal. Odpoved naj bi v tem primeru predstavljal dopis odvetnika tožene stranke, naslovljen na tožnika, vendar pa slednjemu ni bil poslan, poslan pa je bil v vednost odvetnici tožnika. Sodišče je tako v nasprotju z vso zakonodajo in razumno logiko ta dopis, poslan v vednost, smatralo za pravnoveljavno odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov, ki jo mora ena pogodbena stranka podati drugi, da doseže odpoved pogodbe. Prvostopno sodišče je v eni izmed prejšnjih sodb (Pg 2) jasno zapisalo, da je bila tožniku pogodba odpovedana brez resnih vzrokov. Ugotovilo je, da tožnik ni sodeloval pri inventuri, da je bil izprt iz trgovine in je zato uspel v motenjski pravdi in da ustrezna odločba o ugotovljenih kršitvah tožeče stranke ni bila izdana. Sodišče je tam tudi jasno obrazložilo, da zgolj na podlagi ob inventuri ugotovljenih kršitvah ni mogoče sklepati na to, da bi tožena stranka pred inventuro na podlagi teh kršitev veljavno razdrla pogodbo s tožnikom, pa naj bo to odpoved na podlagi dopisa z dne 8.1.1999 ali dopisa z dne 30.3.1999. Tožena stranka prav tako v dopisu o odstopu ni navedla konkretnega dejanja, ki ga je mogoče šteti kot resen vzrok za odstop od pogodbe. V izpodbijani sodbi pa je sodišče v diametralnem nasprotju z gornjimi navedbami zavzelo stališče, da je tožena stranka dosegla odpoved iz resnih krivdnih razlogov šele 13.4.1999, ko je pooblaščenka tožene stranke prejela ustrezen dopis od tožene stranke. V sodbi opr.št. Pg 1 pa je sodišče pravilno obrazložilo dejansko stanje, da je bila pogodba odpovedana s strani tožene stranke z dopisom 23.3.1999, da je bil sklican sestanek glede prenehanja odnosa in da naknadno ugotovljenih razlogov ni mogoče več upoštevati kot razlog za ponovno odpoved pogodbe. Sodišče je napačno uporabilo 2. odst. 811. čl. ZOR, ki določa, da odstopna izjava brez navedenega resnega vzroka sploh nima učinka prenehanja pogodbe. Dopis odvetnika tožene stranke, poslan v vednost (!) odvetniku tožeče stranke, ki tožnika ni zastopal v postopku odpovedi, ampak v inventurnem postopku, se ne more smatrati kot izjava o odstopu od pogodbe, saj ne navaja resnih vzrokov za odpoved. Naslovljena je bila na tožnika, vendar mu nikoli ni bila vročena, vsaj tožena stranka njene osebne vročitve ni izkazala. Poleg tega pa ne izhaja, da bi bila odpovedana iz krivdnega razloga, ki ga v izpodbijani sodbi zatrjuje sodišče prve stopnje, torej zaradi prodaje blaga, ki ni last tožene stranke, ampak zaradi popolnoma drugih razlogov. Tožena stranka ni odstopa od pogodbe jasno in razumljivo ter tudi datumsko, torej od kdaj dalje odstopa od pogodbe, notificirala tožniku. Zato napram njemu ni mogla učinkovati. Revizijsko sodišče je v sklepu opr.št. III Ips 41/2007 z dne 12.5.2009 izrecno opozorilo, da se niso ugotavljala dejstva, pomembna za razumevanje 15. čl. agencijske pogodbe ter da sodišče ni uporabilo 99. in 100. čl. ZOR. Nejasna ali manjkajoča določila pogodbe bi moralo sodišče upoštevati v korist tožnika, česar pa ni storilo. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti v odločilnih dejstvih oziroma je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami v spisu in z izpovedbami prič v postopku. Izjave članov inventurne komisije, podane pred sodiščem, so v nasprotju z zapisi inventurne komisije in ne morejo biti bolj verodostojne kot listine v spisu. Enako velja za iz konteksta pričevanja iztrgane izjave tožeče stranke, ki jim sodišče tako kot izjavam prič poklanja večjo vero, s ciljem, da lahko spremeni dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v svojih prejšnjih sodbah.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka (ki je po obliki odločitve sklep, ne pa sodba – 1. odst. 310. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 3. odst. 128. čl. ZPP) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 8.374,95 EUR s pp (odškodnina za obdobje od 1.4.1999 do 30.9.1999), ker je ugotovilo, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno (sodba Višjega sodišča v Kopru, opr.št. Cpg 185/2007 z dne 20.12.2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. Pg 1 z dne 9.2.2007). Tožeča stranka sicer priznava, da je odločitev glede navedenega zneska postala pravnomočna, vendar se kljub temu pritožuje tudi zoper 2. točko izreka (ker da je tožeči stranki odvzeta pravica do odškodnine v šestmesečnem odpovednem roku). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev v navedenem delu pravilna in zakonita, saj 2. odst. 319. čl. ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. In če ugotovi, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora zavreči tožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka polemizira z eno od prejšnjih sodb (Pg 2), v kateri je navedeno, da je bila tožniku pogodba odpovedana brez resnih vzrokov. Vendar pa, kot je navedeno tudi v predmetni pritožbi, je tedaj bila predmet obravnavanja odpoved na podlagi dopisa tožene stranke z dne 8.1.1999 oziroma z dne 30.3.1999, v katerem tožena stranka ni navedla takšnega konkretnega dejanja tožnika, ki bi ga bilo mogoče šteti kot resen vzrok za odstop od pogodbe. Poleg tega pa na podlagi kasneje ugotovljenih nepravilnosti pri inventuri (z dne 6.4.1999) ni bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka (že pred tem) dne 8.1.1999 oziroma 30.3.1999 na podlagi teh nepravilnosti oziroma kršitev tožeče stranke, veljavno razdrla pogodbo. Pritožnik torej nima prav, ko trdi, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zavzelo nasprotno stališče, saj gre za to, da je v njej obravnavalo dopis dne 12.4.1999 (ne pa tistih z dne 8.1.1999 oziroma z dne 30.3.1999) in zaključilo, da predstavlja ta odstop od pogodbe (oziroma izjavo o njenem razdrtju) brez odpovednega roka, kot je urejena v 811. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v poglavju o pogodbi o trgovskem zastopanju. Utemeljeno pa ni niti pritožbeno sklicevanje na sodbo opr.št. Pg 1, v kateri je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je bila pogodba odpovedana s strani tožene stranke z dopisom z dne 23.3.1999; da je bil sklican sestanek glede prenehanja odnosa in da naknadno ugotovljenih razlogov ni mogoče več upoštevati kot razlog za ponovno odpoved pogodbe. V zvezi z navedeno sodbo je pritožnik spregledal, da je bilo navedeno stališče sodišča prve stopnje korigirano z odločitvijo pritožbenega sodišča (Cpg 185/2007), iz katere izhaja, da je tožena stranka naknadno, na podlagi ugotovitev ob inventuri, izkazala, da je tožnik kršil pogodbo in da so s tem podani razlogi za izredno odpoved pogodbe (oziroma za njeno razdrtje).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi med pravdnima strankama prišlo do sporazuma o predčasni odpovedi agencijske pogodbe, sklenjene za določen čas. Zato je brezpredmetna pritožbena trditev, češ da tožena stranka obrambe ni utemeljevala na 2. odst. 15. čl. Pogodbe št. 1 (tj. na sporazumnem odpovednem roku) in da je tudi revizijsko sodišče v sklepu opr.št. št. III Ips 41/2007 z dne 12.5.2009 izrecno opozorilo, da se niso ugotavljala dejstva, pomembna za razumevanje 15. čl. agencijske pogodbe, da sodišče ni uporabilo 99. in 100. čl. ZOR, ter da bi moralo nejasna ali manjkajoča določila pogodbe upoštevati v korist tožeče stranke, česar pa ni storilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri toženi stranki z odločbo z dne 30.3.1999 imenovana inventurna komisija, ki je v tožnikovi prodajalni opravila inventuro in pri tem ugotovila določene kršitve poslovanja, kot izhajajo iz njenega zapisnika z dne 6.4.1999 (da niso bila izdelana blagajniška poročila prodanega blaga z dne 2. in 3.4.1999; da je v prodajalni ostala gotovina; da je bilo blago izdano brez plačila; da se v trgovini nahaja blago – artikel brez deklaracije in brez dokumentov). Posledica navedenih ugotovitev inventurne komisije pa je bil dopis odvetnika tožene stranke z dne 12.4.1999, v katerem tožena stranka odpoveduje Pogodbo št. 206/97 z dne 16.10.1997, in navaja krivdne razloge (primeri nepoložene gotovine; izdaja blaga ob izstavitvi predračuna, pri čemer je vrsta predračunov ostala neplačanih; nabava blaga pri drugih grosistih brez odobritve vodstva; prodaja blaga neznanega porekla). V bistvenem so torej v navedenem dopisu z dne 12.4.1999 povzete ugotovitve inventurne komisije iz zapisnika z dne 6.4.1999. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni trdil, da navedenega dopisa z dne 12.4.1999 ni prejel (v III. točki tožbe je izrecno navedel, da je ta dopis dne 13.4.1999 prejel in ga je tožbi tudi priložil). Sedaj sicer v pritožbi trdi, da bi mu moral biti vročen osebno, če naj bi odpoved iz krivdnih razlogov pričela učinkovati. Vendar pa za takšno njegovo stališče ni opore v zakonu: dolžnost obveščanja nasprotne stranke o razdrtju pogodbe oziroma o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je urejen v 130. in 268. čl. ZOR, pri čemer je namen sporočanja očitno v tem, da druga stranka izve za pomembno dejstvo oziroma za razdrtje pogodbe. Način in oblika sporočila v zakonu nista določena, pomembno je, da doseže naslovnika. In v obravnavanem primeru se je to tudi zgodilo, izjava je pričela učinkovati, ko jo je tožeča stranka prejela.

Iz 1. odst. 811. čl. ZOR izhaja, da mora izjava o razdrtju vsebovati navedbo resnih vzrokov, če naj učinkuje kot takšna (2. odst. 811. čl. ZOR). In v obravnavanem primeru dopis odvetnika tožene stranke z dne 12.4.1999 to vsebuje. Pritožnikova trditev, da iz navedenega dopisa ne izhaja, da je bila pogodba odpovedana iz krivdnega razloga: prodaja blaga, ki ni last tožene stranke, je glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati. Pri odstopu od pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve inventurne komisije v zapisniku z dne 6.4.1999, in med drugim tudi na to, da se je v trgovini nahajalo blago brez deklaracije in brez dokumentov. Logično je, da je izostanek blagu spremljajoče dokumentacije bil jasen pokazatelj tega, da blago, dano v prodajo, ni bilo last tožene stranke. In po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik priznal, da je bilo blago, navedeno v določenih računih, njegova last. Torej nima prav pritožba, ko trdi, da navedenega dejstva tožnik ni priznal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge za sprejeto odločitev in ni podana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbene trditve o tem: da je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami v spisu in z izpovedbami prič v postopku; da so izjave članov inventurne komisije, podane pred sodiščem, v nasprotju z zapisi inventurne komisije in ne morejo biti bolj verodostojne kot listine v spisu; da velja enako za iz konteksta pričevanja iztrgane izjave tožeče stranke, ki da jim sodišče tako kot izjavam prič poklanja večjo vero, so povsem nekonkretizirane, zaradi česar jih ni bilo mogoče upoštevati.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.