Jedro

Sodna praksa daje prednost teoriji adekvatne vzročnosti, po kateri se kot pravno upoštevan vzrok štejejo zgolj tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Teorija o adekvatni vzročnosti izhaja iz (objektivne) predvidljivosti škodnega dogodka in določenega kroga ali kategorije oškodovancev.

Nobena objektivna okoliščina v postopku ni bila izkazana, ki bi tožniku preprečevala, da bi po polnoletnosti znotraj zastaralnega roka treh let vložil tožbo v zvezi s škodo, ki mu je nastala do izbrisa matere iz RSP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.021,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Opis spornega razmerja

1.Tožnik je v postopku navajal, da se je rodil 1981 v Črni gori, da je s starši in bratom neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji od leta 1983, da nihče od njih tedaj ni imel slovenskega državljanstva, da je toženka 26. 2. 1992 protipravno izbrisala njegovo mater iz Registra stalnega prebivalstva (RSP), da ji je toženka 9. 12. 2002 izdala dovoljenje za stalno bivanje tujca v Republiki Sloveniji, 23. 2. 2009 pa dopolnilno odločbo, s katero je ugotovila, da se šteje, da je imela dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 do 9. 12. 2002, da CSD ni imel pooblastila za ukrepanje, da bi tožnika iz družine odvzela in ga namestila v rejniško družino ali mladinsko ustanovo, ker so bili njegovi starši izbrisani iz RSP in ker niso imeli slovenskega državljanstva, da je bil CSD seznanjen, da tožnik živi v neznosnih razmerah, v katerih je bil prepuščen samemu sebi, lačen, zanemarjen, izpostavljen vsakodnevnemu hudemu fizičnemu in psihičnemu nasilju očeta, da se je zaradi teh težkih razmer zatekal k izvrševanju kaznivih dejanj, zaradi katerih mu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, da iz razloga, ker je bil tuj državljan, je bil deležen slabše obravnave kot slovenski državljani v kazenskem postopku, da je bil iz razloga, ker je bil tuj državljan, šest mesecev v priporu z odraslimi, pri čemer je bil nadlegovan s strani pedofila, da zaradi opisane preteklosti ni dosegel potenciala, ki bi ga bil zmožen, da ima iz teh razlogov še sedaj težave z ženo, da je pretirano razdražljiv, da neustrezno komunicira in je agresiven, da ima podobne težave z otrokom, da je zaradi izbrisa njegove matere iz RSP utrpel nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve njegove pravice do osebnega dostojanstva ter iz naslova strahu, da iz tega naslova zahteva od toženke plačilo odškodnine v višini 105.000,00 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 35.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 do dneva plačila, v petih obrokih, in sicer:

-prvi obrok v višini 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do dne plačila, v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe,

-drugi obrok v višini sem 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do dne plačila, v enem letu po zapadlosti prvega obroka,

-tretji obrok v višini 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do dne plačila, v enem letu po zapadlosti drugega obroka,

-četrti obrok v višini se 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do dne plačila, v enem letu po zapadlosti tretjega obroka,

-peti obrok v višini 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje do dne plačila, v enem letu po zapadlosti četrtega obroka (I),

da se višji tožbeni zahtevek - za dodatno plačilo zneska 69.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 dalje - zavrne (II), da je toženka dolžna povrniti tožniku 34 % njenih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan povrniti toženki 66 % njenih stroškov (III).

Povzetek pritožbenih navedb

3.Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Sodišče prve stopnje je v 23. tč. sodbe, s tem, ko se je sklicevalo na pripravljalno vlogo tožnika z dne 23. 9. 2016, zmotno ugotovilo, da je tožnik prepozno navajal protipravnost ravnanja države, ki ga preko CSD ni zaščitila pred starši, kar je bila njena temeljna dolžnost. Tožnik je že v tožbi opisal protipravnost države. Navajal je, da v primeru, če do protipravnega izbrisa ne bi prišlo, bi tožnikova mati izpolnjevala pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva ali bi imela vsaj status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje ter da državni organi tožniku in njegovi družini ne bi odrekli pomoči iz razloga, ker nihče od njih ni bil slovenski državljan. V tožbi je tožnik navedel, da listine izkazujejo, da CSD kljub dejstvu, da je bilo strokovnim delavcem znano v kakšnih razmerah živi tožnik, njegova mama in brat, niso ukrepali, ker niso imeli pooblastila in zakonske podlage, ker imenovani niso bili slovenski državljani.

5.Zmotna je ugotovitev sodišča, da je zastaran zahtevek od leta 1986, ko je CSD prvič obravnaval družino, do izbrisa. Pritožbeno sodišče je v predhodnih sklepih pojasnilo, da je objektivna nezmožnost, da bi tožnik uspešno uveljavljal odškodninski zahtevek, v njegovi nezmožnosti, da stopi pred sodišče. Tožnik je bil takrat mladoletni otrok, po polnoletnosti pa je nastopilo toliko prepletenih stvari, da je neživljenjsko, da bi tožnik moral in mogel ob polnoletnosti vedeti, da za škodo pred izbrisom staršev terjatev zastara v nadaljnjih treh oziroma petih letih. Å koda je nastajala že pred izbrisom in ni bila dokončna, pač pa šele sprožena. Meje med škodo pred, ob in po izbrisu se ne da razmejiti. Izbris je zadržal zastaranje. Treba je upoštevati prepletenost statusa otroka, ki mu država ne pomaga pred izbrisom in po izbrisu, da tožnik ob polnoletnosti ni mogel vedeti za pravno problematiko, ki jo je sodna praksa oblikovala šele kasneje, ne za svojo dolžnost, da zahtevek vloži pravočasno, da je bil tožnik zanemarjen s strani staršev in države - vzgojno in razvojno zanemarjen človek pa ne more vedeti in prepoznati, kaj bi moral vedeti in narediti v povezavi z zahtevki, za katere sodišče ugotavlja, da so zastarali, ker so nastali v času pred izbrisom, da se meje med škodo pred izbrisom in ob izbrisu ne da razmejiti.

6.Nesporno je, da je tožniku na dan izbrisa že nastala ogromna škoda, ker država ni naredila potrebnih in nujnih ukrepov. Stopnja te škode iz obrazložitve ni razvidna.

7.Izvedenka je ugotovilo, da je bil skrajni čas, ko bi CSD moral izvesti ukrep odvzema otroka in ga namestiti v rejniško družino oziroma v dom za otroke konec šolskega leta 1991/1992 oziroma tekom šolskega leta 1992/1993, torej po izbrisu. Sodišče v 30. tč. sodbe povzema mnenje izvedenke, da bi CSD kljub temu, da starši niso dali soglasja za namestitev v rejništvo, lahko z ukrepi v veliki meri ali celo v celoti zmanjšal škodo, ki jo je tožnik doživel še pred izbrisom. čŒe se upošteva ugotovitev sodišča, da je bila višina škode ob izbrisu že neizmerna, je presoja višine odškodnine nepravilna.

8.V zvezi z navedbami sodišča iz 33. tč. sodbe se tožnik ne strinja, da mnenje izvedenke vodi k sklepanju, da bi CSD odvzem otroka moral izvesti najkasneje do konca leta 1993. Izvedenka je pojasnila, da bi moralo priti do odvzema otroka najkasneje konec šolskega leta 1991/1992 oziroma tekom šolskega leta 1992/1993.

9.Sodišče je v sodbi pojasnilo, da je veljala Konvencija o otrokovih pravicah in da je uresničevanje teh določb v praksi naletelo na ovire, ki je CSD dejansko ukrepanje ne le oteževalo, pač pa preprečevalo. Te težave niso razlog, da se pravice tožnika niso zavarovale, še posebej, ker je bil v tistem času tožnik mladoletni otrok. S tega vidika je bila tako enaka ovira, do katere je po navedbah sodišča iz 40. tč. sodbe naletel CSD leta 1995, podana ne šele ob uveljavitvi Zakona o socialnem varstvu (ZSV) 28. 11. 1992, ampak že v trenutku izbrisa, ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je razmejitev november 1992. Sodišče bi moralo priznati in upoštevati vse, kar se navezuje na obdobje od trenutka izbrisa dalje. Sodišče se tudi ni opredelilo do vzročne zveze med izbrisom staršev iz RSP in pasivnostjo CSD.

10.Zmotne so ugotovitve sodišča, da je toženka odgovorna zgolj za škodo do priprtja tožnika. Sodišče je ugotovilo, da ni vzročne zveze med neukrepanjem CSD v povezavi s tožnikovim priporom in njegovo oddajo v prevzgojni dom ter nezaključenim šolanjem. Sodišče se v 45. tč. sodbe opre na ugotovitve izvedenskih mnenj, da večletna izpostavljenost škodljivemu družinskemu okolju pripelje do tako hude odklonilnosti, da posameznik prične z izvrševanjem kaznivih dejanj, potem pa zaključi, da četudi bi morda CSD s pravočasnim ukrepanjem lahko preprečil tožnikovo šolsko neuspešnost, patologizacijo in kriminalizacijo ter posledično oddajo v prevzgojni dom, vzročna zveza ne gre tako daleč. Zmotne so ugotovitve sodišča, da priporniki izhajajo iz neustreznih družinskih razmerij, kar naj bi bilo splošno znano dejstvo in da ni zagotovila, da otroci v rejniških družinah ali vzgojnih zavodih ne bi izvrševali kaznivih dejanj. Sodišče pri tem ne upošteva ugotovitve izvedenke za socialno delo, da bi se škoda v celoti zmanjšala, če bi bila tožniku kot otroku pravočasno nudena pomoč in da je do tožnikovega "acting outa" prišlo zaradi prevelikih čustvenih stisk in pomanjkanja podpore odraslih. Tožnik je zatrjeval in dokazal, da je prišlo do njegovega odklonskega ravnanja, posledično slabe družbe in prisotnosti ob izvrševanju kaznivih dejanj, ker država ni pravočasno ukrepala in mu zagotovila primerno in dostojno življenjsko okolje in razvoj, da je bil priprt iz razloga, ker ni imel državljanstva, da ostali mladoletniki niso bili priprti, da je bil tožnik priprt iz razloga begosumnosti, ker ni imel stalnega bivališča, da so ostali mladoletni sostorilci s slovenskim državljanstvom odšli po 48 urah pridržanja domov, da je bil tožnik v kazenskem postopku obravnavan kot odrasel in nameščen v pripor z odraslimi osebami, da ga v sodnem postopku zaradi neurejenega statusa niso enakovredno obravnavali, kot če bi bil slovenski državljan, da je zato utrpel najhujšo možno posledico - oddajo v Prevzgojni dom, da je bil ob prijetju prisiljen v podpis izjave, ker mu ni bila zagotovljena ustrezna obramba, da je ukrep oddaje v prevzgojni dom zaradi kaznivega dejanja doletel le mladoletnike, ki niso imeli slovenskega državljanstva oziroma stalnega bivanja v RS, da je tožnik v postopku dokazal, da je bil zaradi izbrisa staršev iz RSP bistveno drugače obravnavan v kazenskem postopku, da je priča B. B. iz CSD izpovedal, da ni bilo denarja za namestitev tožnika v vzgojni zavod, da se ni vedelo, kako rešiti situacijo, dokler sodišče ni presekalo nerešljive situacije in tožnika namestilo v prevzgojni dom, da zgolj iz razloga, ker tožnik ni izpodbijal odločbe o priporu in obsodbe, ne pomeni, da vzročna zveza ni izkazana. Zmotne so tudi ugotovitve sodišča glede škode v času bivanja v neustreznih razmerah v priporu in v prevzgojnem domu, ker je zahtevek v tem delu zastaran. Tudi v tem delu je treba upoštevati razloge pritožbenega sodišča glede nezastarljivosti zahtevka ob vložitvi tožbe. Razlog je v objektivni nezmožnosti, da bi tožnik lahko uspešno uveljavljal odškodninski zahtevek glede na takratno veljavno sodno prakso. Enako so zmotne ugotovitve sodišča, da tožnik v tem delu ni dal zadostne trditvene podlage. Tožnik je po svojem spominu opisal doživljanje v priporu in prevzgojnem domu, ni predlagal le zaslišanja prič, predložil je tudi listine - poročila. Tožnik ni mogel pridobiti podatkov o zadevah, do katerih ni imel dostopa, zato so nepravilni razlogi iz 46. tč. sodbe. Posledično je sodišče nepravilno presodilo višino škode. Sodišče bi moralo ugotoviti okoliščine glede namestitve tožnika v pripor in prevzgojni dom in prepoznati obstoj vzročne zveze in posledično tožniku priznati odškodnino tudi v zvezi s temi dejstvi. Posledično je sodišče prenizko prisodilo odškodnino. Tudi če bi bilo pravilno stališče sodišča o odgovornosti tožnika za posledice storitve kaznivih dejanj, bi bila podana soodgovornost toženke.

11.Tožnik ni vtoževal odškodnine zaradi lastnega izbrisa, pač pa zaradi škode, ki mu je nastala kot otroku zaradi pasivnosti države zaradi posledice izbrisa staršev iz RSP. Ustavno sporen je kriterij, da se pri določanju višine odškodnine upošteva materialna zmožnost države.

12.Sodišče je tožniku priznalo prenizko odškodnino. Sodišče se pri odločitvi sklicuje le na eno sodno odločbo. Trajne posledice, zaradi katerih se je spremenila tožnikova osebnost že v otroštvu, opravičujejo priznanje višje odškodnine. Primer, na katerega se sklicuje sodišče, ni primerljiv s primerom tožnika. Petindvajset povprečnih neto plač ne predstavlja zadoščenja za prestano tožnikovo fizično in psihično trpljenje in za trajne posledice. Sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo, da ima tožnik trajne posledice, da so ugotovljene otroške travme spremenile razvoj tožnikove osebnosti, da tožnik ni mogel razviti socialnih veščin, ne strategij, da impulzivno reagira in si s tem še dodatno povzroča težave, da zapor predstavlja hudo travmo, da je glede slabših zaposlitvenih stanj izvedenka pojasnila, da nižja delovna mesta zasedejo zlasti posamezniki z nižjo samopodobo, vendar pri osebah s tako globokimi brazgotinami, kot jih ima tožnik, ni moč reči, da je samo podvržen trenutnim razmeram na stanju dela, da tožniku ni razvil socialnih veščin, zato nima socialnega kroga, zato živi na socialnem robu, da je pri tožniku prisotna anksiozna depresivna simptomatika, ki se kaže v občutku tesnobe, slabem obvladovanju, znižani frustracijski toleranci in čustvenih odzivih.

13.Zmotna je odločitev glede stroškov postopka. Sodišče je v tem delu oprlo odločitev zgolj na uspeh po višini zahtevka, moralo pa bi ločeno upoštevati uspeh po temelju in po višini.

Med pravdnima strankama sta bila sporna temelj in višina tožbenega zahtevka. Razčiščevanje temelja je terjalo izvedbo posebnega dokaznega postopka, ki je obsegal dokaze z izvedenko in zaslišanjem prič. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Iz sodne prakse izhaja, da so v odškodninskih pravdah okoliščine primera tisto pravilo, ki narekujejo izbor metode vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini in pretiranem zahtevku delni uspeh tožnice zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev.

Odgovor na pritožbo

14.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Glede utemeljenosti pritožbe

15.Pritožba ni utemeljena.

Uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča

16.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

in tudi ne kršitev, katere navaja tožnik v pritožbi.

Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje

17.Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

-da se je tožnik rodil leta 1981 v Črni gori in leta 1983 z materjo, očetom in bratom preselil v RS, kjer od tedaj neprekinjeno živi,

-da sta bila tožnikova starša 26. 2. 1992 izbrisana iz RSP, da starša niti tožnik niso imeli slovenskega državljanstva in da ob izbrisu staršev tožnik ni bil prijavljen v RSP niti ne začasno,

-da je imel tožnik prijavljeno začasno bivališče v RS od 24. 4. 1992 do 24. 4. 1993,

-da je ima tožnik stalno prebivališče v RS od 15. 10. 2003,

-da je Ministrstvo za notranje zadeve tožnikovi materi izdalo dopolnilno odločbo z dne 23. 2. 2009, s katero ji je priznalo stalno prebivanje v obdobju od 26. 2. 1992 do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje 19. 12. 2002,

-da je tožnik živel v pomanjkanju osnovnih materialnih dobrin in neustreznih bivanjskih pogojih, da je štiričlanska družina živela na 15 ㎡, da je bilo kletno stanovanje v osnovi namenjeno drvarnici in je obsegalo zgolj kletno kuhinjo in sobo brez sanitarij, da je imel prostor lesena tla z luknjami, pod katerimi je bila vidna zemlja, da je bila povsod vlaga, da je omet odpadal, da je bilo v prostoru zgolj eno majhno okno z rešetkami,

-da je bil tožnik skupaj z bratom deležen hudega psihičnega in fizičnega nasilja s strani očeta, da ju je oče, ko ju je moral paziti, ko je mati delala kot čistilka, puščal sama, da sta bila zanemarjena, lačna in prepuščena sama sebi, da je bil oče do vseh družinskih članov ves čas nasilen, še posebej, ko je bil pod vplivom alkohola, da je tožnika in njegovega brata pretepal za vsako malenkost, npr. če sta se zunaj umazala, če sta po njegovi presoji preglasno govorila, če sta se smejala, če sta kašljala, pogosto pa tudi brez vsakega razloga, da ju je tepel s šibo (tudi s trni), s pasom ali z rokami, da ju je tudi davil, da je otroka pošiljal na dvorišče po šibo, s katero ju je potem pretepel, pod grožnjo, če ne bosta prinesla dovolj velike, bo šel sam ponjo in našel še večjo, da je tožnik zaradi udarcev s pasom občasno potreboval zdravniško oskrbo, da je oče ves čas pretepal mater v prisotnosti otrok, da je mati iz tega razloga nekajkrat morala v bolnišnico (imela je zlomljena rebra, dobila je šive na glavi, ipd.), da v primeru, če sta tožnik in njegov brat želela mater braniti ali če sta ob nasilju nad materjo jokala, je oče otroka pretepel, da je bil tožnik ves čas v strahu pred očetovim nasiljem,

-da je po izbrisu iz RSP tožnikova mati ostala brez redne zaposlitve, nasilje očeta, ki redne službe pred tem ni imel, s tem, da je ves denar zapil in porabil zase, pa se je povečalo,

-da je tožnik trikrat ponavljal peti razred osnovne šole, da je bil v šoli pogosto odsoten in deležen šikaniranja od sošolcev in da je do sošolcev postajal z leti vedno bolj agresiven,

-da CSD ni sprejel dolžnega ukrepa, s katerim bi tožnika odvzel družini,

-da je bil tožnik 9. 11. 1996 priprt zaradi poskusa kaznivega dejanja ropa in nato 1. 4. 1997 na podlagi pravnomočnega sklepa 1. 4. 1997 nameščen v Prevzgojni dom A., kjer je bil do 3. 12. 1999,

-da se je tožnik v prevzgojnem domu počasi umiril, izboljšal delovne navade in s prav dobrim uspehom zaključil usposabljanje za pomožnega kuharja, da si je po izpustitvi iz prevzgojnega zavoda uredil dovoljenje za stalno bivanje in takoj dobil redno zaposlitev (pico-peka), da je od tedaj dalje redno zaposlen brez prekinitve, s tem, da je ob delu zaključil ekonomsko šolo s prav dobrim uspehom, leta 2021 pa je pridobil visokošolsko izobrazbo.

Glede zastaranja

18.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnika za plačilo odškodnine za obdobje od leta 1986 do izbrisa tožnikove matere iz RSP zastarala.

Prepričljivo je razlogovanje sodišče prve stopnje, da sicer niso utemeljeni razlogi toženke, da za neukrepanje za to obdobje, ne odgovarja, da pa ima prav, da je tožnik za to škodo vedel že ob svoji polnoletnosti, tožbo pa je vložil trinajst let po polnoletnosti, s tem, da ni dal konkretnih navedb, ki bi utemeljevale zadržanje zastaranja te terjatve.

Pritožbeno sodišče se je v sklepu II Cp 3446/2015 z dne 12. 5. 2014 določno opredelilo glede predpostavk, ki utemeljujejo zadržanje zastaranja.

V navedenem sklepu je zapisalo, kot to navaja pritožba, da "je razlog za zadržanje zastaranja objektivna nezmožnost, da bi tožnik lahko uspešno uveljavljal odškodninski zahtevek, glede na takrat veljavno sodno prakso", pritožba pa spregleda, da je pritožbeno sodišče to zapisalo v zvezi z ugotovitvijo, da "sodna praksa odškodninskih zahtevkov osebam, ki so bile izbrisane iz RSP ni priznavala." Tožnik odškodninske terjatve v tem delu ne utemeljuje na izbrisu njegove matere iz RSP, zato bi moral navesti druge okoliščine, ki so objektivno oteževale in preprečevale uveljavitev odškodninske terjatve za obdobje od leta 1986 do izbrisa njegove matere iz RSP. Tožnik takih objektivnih okoliščin ni navedel.

19.Tožba je bila vložena trinajst let po njegovi polnoletnosti, zato je irelevantno, da je bil tožnik v spornem obdobju mladoletni otrok. Objektivnih okoliščin za zadržanje zastaranja tudi ni moč najti v pritožbenih navedbah, da je po tožnikovi polnoletnosti nastopilo toliko prepletenih stvari, da je neživljenjsko, da bi tožnik moral in mogel ob polnoletnosti vedeti, da terjatev za škodo pred izbrisom staršev iz RSP zastara v nadaljnjih treh oziroma petih letih in da zaradi prepletenosti statusa otroka, ki mu država ne pomaga pred in po izbrisu, tožnik ob polnoletnosti ni mogel vedeti ne za pravno problematiko, ki jo je sodna praksa oblikovala šele kasneje, ne za svojo dolžnost, da zahtevek vloži pravočasno, s tem, da je bil tožnik zanemarjen s strani staršev in države - vzgojno in razvojno zanemarjen človek pa ne more vedeti in prepoznati, kaj bi moral vedeti in narediti v povezavi z zahtevki, za katere sodišče ugotavlja, da so zastarali, ker so nastali v času pred izbrisom.

20.Glede pritožbenih trditev, da "je škoda nastajala že pred izbrisom in ni bila dokončna, pač pa šele sprožena" pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima škoda, ki je tožniku nastala od leta 1986 do izbrisa njegove matere iz RSP drugačno pravno podlago od škode, ki jo uveljavlja tožnik po izbrisu njegove matere iz RSP v zvezi z objektivno (ne)zmožnostjo uveljaviti terjatev znotraj zastaralnih rokov.

21.Nobena objektivna okoliščina v postopku ni bila izkazana, ki bi tožniku preprečevala, da bi po polnoletnosti znotraj zastaralnega roka treh let vložil tožbo v zvezi s škodo, ki mu je nastala do izbrisa matere iz RSP. Obseg škode je bil takrat določljiv/znan, enako odgovorna oseba, sodna praksa je take zahtevke priznavala, s tem, da tožnikova škoda za to obdobje ni povezana z izbrisom njegove matere iz RSP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo institut zastaranja in da tožniku z odločitvijo v tem delu ni bila nezakonito odvzeta pravica do sodnega varstva, ki vključuje pravico do vsebinske odločitve o spornih pravicah in obveznostih. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, da se ne da razmejiti škode pred izbrisom in ob oziroma po izbrisu.

22.Odgovornost toženke za škodo je podana od izbrisa tožnikove matere iz RSP do tožnikovega pripora in v tej zvezi tudi odgovornost za bodočo škodo. Tak obseg škode je bil predmet presoje v zvezi z priznanjem denarne odškodnine. Neutemeljene so sicer navedbe toženke, da ni podana njena odgovornost od izbrisa, ker je njena odgovornost podana šele z uveljavitvijo Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 54/92 z dne 13. 11. 1992 z začetkom veljavnosti 18. 11. 1992, ker je šele takrat prevzela pravice in obveznosti ustanovitelja vseh socialnih varstvenih zavodov, med katerimi so tudi CSD, do uveljavitve tega zakona pa njena odgovornost za neukrepanje CSD kot samostojne pravne osebe oziroma samostojnega pravnega subjekta ni podana. Protipravnost ravnanja toženke je podana že s tem, ker je izbrisala tožnikovo matere iz RSP.

23.Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev iz naslova škode zaradi neustreznih razmer v priporu in prevzgojnem domu zastarana

in da zahtevek v tem delu tudi ni utemeljen, ker je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva.

Glede vzročne zveze

24.Ni (več) sporno, da obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem države in škodo, ki je tožniku nastala za čas od izbrisa njegove matere iz RSP do pripora, ki je bil tožniku izrečen, ker je bil osumljen kaznivega dejanja ropa, v kazenskem postopku pa mu je bil pravnomočno izrečen vzgojni ukrep oddaje v Prevzgojni dom. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da pripor in ukrep z oddajo tožnika v prevzgojni dom nista v vzročni zvezi s protipravnostjo ravnanja toženke, ker ne temeljita na tem, da je tožnik tuj državljan brez stalnega bivališča in da je bila tožnikova mati izbrisana iz RSP, pač pa na tem, da je tožnik storil kaznivo dejanje. Gre tudi za dva različna statusa, ki dajeta imetniku različne pravice na podlagi dveh različnih predpisov (Zakon o državljanstvu RS in Zakon o tujcih), različni pa so tudi postopki in pogoji za pridobitev teh (različnih) statusov. Nenazadnje tožnik zoper odločbe sodišč, ki so bile izdane v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, ni vložil pritožb, s katerimi bi lahko zaščitil svoje interese in pravice.

25.Tožnik v tem delu opustitve toženke in posledice (smiselno) poveže z uporabo teorije o naravni vzročnosti - sine qua non, ki upošteva vse vzroke in posledice. Po teoriji conditio sine qua non je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Zgolj naravna povezanost dogodkov sicer ni dovolj za pravno relevantno vzročnost, vendar ko je naravna vzročnost dokazana, pride na vrsto pravno vrednotenje. Naloga prava je namreč,

25.da med številnimi naravnimi vzroki s pravnim vrednotenjem prepozna tistega, ki je pravno upoštevan. Ni treba posebej utemeljevati, da je vzročna veriga katere koli škode dolga, nepregledna, razvejana in vključujoča. Zajema vse, kar je predhodilo škodi, naj bo to aktiven ali pasiven vzrok, stanje, ali pogoj, skratka, vzročna veriga zajema vse dejavnike, ki so dejansko vpleteni v nastanek škodljive posledice. Vsak člen te verige, tako rekoč od pradavnine, je vzročno povezan s škodo. Vendar pravo kot vzroke priznava samo tiste, ki so bližnji. In med temi, čeprav na prvi pogled bližnjimi, ne bodo upoštevni vzroki, katerih povezava z nastalo škodo je prešibka in je tisto, kar se zatrjuje kot posledica, v resnici samo naključje.

26.Sodna praksa daje prednost teoriji adekvatne vzročnosti, po kateri se kot pravno upoštevan vzrok štejejo zgolj tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Teorija o adekvatni vzročnosti izhaja iz (objektivne) predvidljivosti škodnega dogodka in določenega kroga ali kategorije oškodovancev. Predvidljivost je torej vgrajena v teorijo adekvatne vzročnosti kot merilo presoje, ali je določena posledica pripisljiva določenemu vzroku. V konkretnem primeru je v konkurenci več vzrokov, ki po rednem teku stvari privedejo do posledice, na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil odločilen vzrok storjeno kaznivo dejanje in ne protipravno ravnanje toženke, kljub dejstvu, da je večletna izpostavljenost škodljivemu družinskemu okolju tožnika pripeljala do tako hude odklonskosti, da je tožnik pričel z izvrševanjem kaznivih dejanj in da bi CSD s pravočasnim ukrepanjem morda lahko preprečil tožnikovo patologizacijo in kriminalizacijo ter posledično tožnikov pripor in ukrep oddaje v prevzgojni dom ter posledično tudi tožnikovo šolsko neuspešnost v tistem obdobju. Drugačna presoja pomeni nepravilno vrednotenje storjenega kaznivega dejanja v razmerju do tožnikove pravice do odškodnine zaradi protipravnega ravnanja toženke, ker je v nasprotju s temeljnimi vrednostnimi izhodišči, ki imajo širši družbeni pomen in so v splošnem družbenem interesu. Glede na okoliščine konkretnega primera tožnik ni upravičen do odškodnine za obdobje trajanja pripora in izvajanja ukrepa oddaje v prevzgojni dom tudi ne na podlagi izravnalne pravičnosti - glede na težo storjenega kaznivega dejanja in v tej zvezi zatrjevana dejstva, ob hkratnem vrednotenju protipravnega ravnanja toženke. Tak sklep je moč izluščiti tudi ob upoštevanju teorije ratio legis vzročnosti - teorija varovalnega namena norme - po kateri pridejo kot pravno relevantni v poštev samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke in na podlagi teorije o predvidljivosti posledice.

27.Iz teh razlogov je tudi zmotna pritožbena teza, da je za to obdobje podana vsaj soodgovornost toženke za zatrjevano škodo.

28.Presoja pritožbenega sodišča glede ostalih pritožbenih navedb

28.Sodišče prve stopnje je v 41. tč. sodbi navedlo, da je toženka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastajala od izbrisa njegove matere iz RSP dalje do priprtja, zato so neutemeljene pritožben navedb, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo škodo zgolj od novembra 1992.

29.Sodišče prve stopnje je v 33. tč. sodbe zapisalo, da bi moral CSD odvzeti otroka "najkasneje" konec leta 1993, s tem pa je sledilo mnenju izvedenke, ki je pojasnila, da bi CSD moral odvzeti tožnika od staršev med letoma 1992 in 1993.

30.Pritožba navaja, da je tožniku na dan izbrisa že nastala ogromna škoda, ker država ni naredila potrebnih in nujnih ukrepov in da stopnja te škode iz obrazložitve sodbe ni razvidna. Te pritožbene trditve so protispisne, ker je sodišče prve stopnje v sodbi določno razmejilo škodo, s tem, ko je opisalo škodo, ki je nastala tožniku v obdobju do izbrisa njegove matere iz RSP in po izbrisu do tožnikovega pripora in oddaje v prevzgojni dom - opredelilo se je tudi do bodoče škode, ki je v vzročni zvezi s protipravim ravnanjem toženke.

31.Sodišče prve stopnje se je v sodbi določno opredelilo do vzročne zveze med izbrisom staršev in pasivnostjo CSD, zato so (tudi) v tem delu pritožbene trditve protispisne.

32.Sodišče prve stopnje se je v 40. tč. sklicevalo na Konvencijo o otrokovih pravicah, ker je na ta način utemeljilo odgovornost toženke za tožnikovo škodo od izbrisa njegove matere iz RSP. Drugačno pritožbeno razumevanje razlogovanja sodišča prve stopnje v tem delu je zato zmotno.

33.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se razmere po izbrisu tožnikove matere iz RSP za tožnika še poslabšale, da je tožniku na dan izbrisa že nastala ogromna škoda, ki je trajala vse do novembra 1996, ko je bil priprt, ker CSD ni naredil potrebnih in nujnih ukrepov, čeprav je poznal razmere v družini od leta 1986 - te opustitve CSD in razmere v družini je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno opisalo. Protispisne so tudi pritožbene trditve, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja opis obsega tožnikove škode.

34.Pritožbeno sodišče sprejema tudi vse argumente sodišča prve stopnje v zvezi s šolanjem tožnika in njegovo zaposlitvijo.

35.Glede višine škode

36.Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo denarno odškodnino na podlagi kriterijev, ki jih določa OZ in sodna praksa. Upoštevalo je individualne posebnosti konkretnega primera in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, znotraj katere je upoštevalo višino škode, ki jo priznava sodna praksa v podobnih primerih, kar je tudi odraz materialnih možnosti družbe. Protispisna je trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine upoštevalo materialne zmožnosti države.

37.Sodišče prve stopnje je v sodbi v zvezi s priznanjem višine denarne odškodnine predstavilo dva sodna primera, in ne le enega, kot trdi pritožba. Ob upoštevanju individualnih okoliščin konkretnega primera in posledic, ki jih ima tožnik še sedaj zaradi protipravnega ravnanja toženke, kot jih je povzel tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje glede na obdobje trpljenja tožnika in bodoče/trajne posledice, določilo pravično odškodnino. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnini upoštevalo vsa dejstva, ki jih izpostavlja tudi pritožba. Poleg tožnikovega trpljenja v času od izbrisa do pripora, je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi trajne posledice - neprilagojeno vedenje, prekomeren stres, ki ga tožnik težje obvladuje, osebnostne težave, ki se kažejo kot anksiozna depresivna motnja, tesnoba, nižja frustracijska toleranca, težave v odnosu s partnerjem in z otrokom.

38.Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

39.Drugi odstavek 154. čl. ZPP določa: "čŒe stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov." Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je glede na uspeh strank v postopku pravilna. Glede na škodo, ki je bila tožniku priznana in stroške, ki jih bo moral plačati toženki in vrniti za BPP, ne gre za primer, ko sodna praksa izjemoma dopušča drugačen načina vrednotenja uspeha stranke in sicer izračun uspeha po temelju in po višini. Okoliščina, da je bil sporen temelj, ki je bil osrednja ost spora in predmet obširnega dokaznega/sodnega postopka, ni odločilna. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je torej v skladu s sodno prakso, ki jo navaja tudi tožnik v pritožbi, s tem, ko se sklicuje na sklep VSL II Cp 1171/2020.

40.Odločitev pritožbenega sodišča

41.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

42.Odločitev o stroških pritožbenega postopka

43.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

44.Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato mora tožnik plačati toženki pritožbene stroške na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo za odgovor na pritožbo 975,00 EUR (1625 točk - tarifna številka 21/1 Odvetniške tarife - OT), za končno poročilo stranki 30,00 EUR (50 točk - tarifna številka 43 OT) in za materialne stroške 16,05 EUR (tretji odstavek 11. člena OT).