Jedro

Kot prvo je Okrajno sodišče v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v celoti in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Tako je odločilo po obrazloženem ugovoru dolžnika na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki je bil spremenjen z novelo ZIZ-L in velja od 25. 3. 2018. Zato tožeča stranka v tej fazi postopka razpolaga zgolj z verodostojno listino in drugimi dokazi za utemeljenost terjatve. Kot drugo pa je treba upoštevati razlago položaja, v katerem je takšen upnik, ki jo je podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-148/13.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe z dne 22. 11. 2021. Ugotovilo je, da je tožeča stranka podala le trditve, da razpolaga s sklepom o izvršbi VL 47310/2021 z dne 22. 7. 2021, na podlagi katerega ni mogoče izdati predhodne odredbe. Druge odločbe domačega sodišča ali drugega organa, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati predhodno odredbo, ni navajala.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da razpolaga z odločbo sodišča, ki je sklep o izvršbi, ki je bil razveljavljen le v delu, kjer je bila dovoljena izvršba (do česar se sodišče ni opredelilo), v dajatvenem delu pa ne, kar pomeni, da obstoji odločba, ta še ni izvršljiva. Ni pa se nikoli sklicevala na fikcijo nevarnosti. Da je temu tako, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča in prakse sodišč, ki v tovrstnih sporih odločajo tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati, kar pomeni, da se potrjujejo sklepi o izvršbah (res novejša praksa to opušča, ne pa prepoveduje, prej se je več let odločalo kot je navedeno in ni prepovedano). Za tožbo se šteje predlog za izvršbo, ne predlog in sklep, kar je dodatni argument, da razpolaga s sodno odločbo, saj sklepa o izvršbi ni mogoče enostavno izničiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da razpolaga z odločbo, ki je sklep o izvršbi, ki je bil razveljavljen le v delu, kjer je bila dovoljena izvršba, v dajatvenem delu pa ne. Sodišče prve stopnje je kot jedro svoje odločitve ugotovilo, da je tožeča stranka razpolagala s sklepom o izvršbi VL 47310/2021 z dne 22. 7. 2021 in da druge odločbe domačega sodišča ali drugega organa, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati predhodno odredbo, ni navajala (6. točka obrazložitve sklepa). Ali to drži ali ne in ali je na ugotovitev pravilno uporabilo materialno pravo, je stvar nadaljnje presoje.

5. Prav tako ne držijo očitki: (-) da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni obrazložilo, da je podala le navedbe o tem zakaj nevarnost obstoji, to je zanikanje razmerja in ravnanje dolžnika ter da je bilo takšno stališče sodne prakse, (-) da je odločitev sodišča preuranjena, da je ni mogoče preizkusiti, tudi z vidika ustavne odločbe U-I-148/13, (-) da se sodišče ni opredelilo oziroma je prezrlo glede temeljnih pogojev za predhodno odredbo. Izpodbijani sklep je zadosti obrazložen, da se ga preizkusiti. Glede drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ga ni ugotavljalo, ker tožeča stranka ni izkazala prvega izmed dveh kumulativno določenih pogojev po 257. členu ZIZ, to je neizvršljive odločbe domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev (7. točka obrazložitve sklepa).

6. Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da razpolaga z odločbo sodišča, ki je sklep o izvršbi, ki je bil razveljavljen le v delu, kjer je bila dovoljena izvršba, v dajatvenem delu pa ne, kar pomeni, da obstoji odločba, ta še ni izvršljiva, (-) da iz odločbe Ustavnega sodišča in prakse sodišč izhaja, da v sporih odločajo tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, da je tožena stranka dolžna plačati, kar pomeni, da se potrjujejo sklepi o izvršbah (novejša praksa to opušča, ne pa prepoveduje, prej se je več let odločalo kot je navedeno in ni prepovedano), (-) da je sklep o izvršbi sodna odločba, ki še ni izvršljiva, saj bo potrjena s sodbo. Kot prvo je Okrajno sodišče v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino s sklepom VL 47310/2021 z dne 7. 9. 2021 razveljavilo sklep o izvršbi v celoti in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku (list. št. 25 in 26 spisa). Tako je odločilo po obrazloženem ugovoru dolžnika na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki je bil spremenjen z novelo ZIZ-L in velja od 25. 3. 2018. Zato tožeča stranka v tej fazi postopka razpolaga zgolj z verodostojno listino in drugimi dokazi za utemeljenost terjatve. Kot drugo pa je treba upoštevati razlago položaja, v katerem je takšen upnik, ki jo je podalo Ustavno sodišče v že omenjeni odločbi. Povedalo je, da verodostojna listina ni neizvršljiva sodba ali enakovredna podlaga za predhodno odredbo, kot npr. nezapadla sodna poravnava, da zgolj obstoj verodostojne listine po sebi, življenjsko gledano, praviloma ne more izkazovati verjetnosti obstoja upniško-dolžniškega razmerja z enako težo kot neizvršljiva sodba. Upniki z neizvršljivo sodbo iz rednega pravdnega postopka so torej v bistveno različnem (težjem) položaju od upnikov s plačilnim nalogom glede na merilo kaj (in ob kakšni možnosti sodelovanja nasprotne stranke v postopku) od njih zahteva pravni red, da pride do sodne odločbe, ki je lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe (16. in 17. točka obrazložitve odločbe U-I-148/13). Zato od prejema navedene odločbe Ustavnega sodišča dalje ni dopustno izdati predhodne odredbe na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor1. 7. Tožeča stranka še neutemeljeno navaja, da stališče sodišča prve stopnje nasprotuje bistvu ustavne odločbe U-I-148/13 in da je ta razveljavila le fikcijo podane nevarnosti, torej 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ. Odločba Ustavnega sodišča ne veže zgolj z njenim izrekom, temveč tudi z obrazložitvijo, ki predstavlja materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila sodne odločbe ali drugega organa, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati predhodno odredbo (6. točka obrazložitve sklepa). Pravilno je zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila prvega pogoja za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ (7. točka obrazložitve sklepa) in ga je utemeljeno zavrnilo.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Sklep VSL I Cp 870/2015, ki se sklicuje na enotno sodno prakso sklepe VSL I Cpg 1344/2014, VSL I Cpg 345/13, VSC II Ip 500/2014, VSL II Cp 2312/2014 in VSL I Cpg 1499/2014.