Jedro

Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v zadevi VIII Ips 89/2019, zneske, ki so bili tožniku izplačani od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 na podlagi civilnopravnega razmerja, pravilno poračunalo v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za ta čas (dodatek za delovno dobo, stroški prehrane in prevoza, regres za letni dopust). Ker je ugotovilo, da je na podlagi civilnopravnih pogodb prejel celo višje izplačilo, kot mu pripada iz naslova plačil iz delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obveznosti, ki jih izpostavlja pritožba.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se 5. alineja III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov za prehrano in prevoz na delo od 1. 7. 2020 dalje izplačati po 163,80 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska 163,80 EUR od 15. dne v mesecu za pretekli mesec.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imelo delo tožnika pri tožencu od 1. 9. 2019 dalje vse elemente delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, na delovnem mestu novinar specialist (Ia. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je imelo delo od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 vse elemente delovnega razmerja in da je imel za ta čas s tožencem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vrsto dela priprava avtorskih prispevkov in urednikovanje informativnih oddaj za naročnika oziroma podredno za delovno mesto novinar specialist, ter da ima od 1. 9. 2019 dalje s tožencem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vrsto dela priprava avtorskih prispevkov in urednikovanje informativnih oddaj za naročnika (Ib. točka izreka sodbe). Za čas od 1. 6. 2015 do 31. 8. 2017 je zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic v zvezi s tem (Ic. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu z dnem 30. 6. 2020 prenehalo nezakonito, ugotovilo, da mu delovno razmerje pri njem še vedno traja, ter tožencu naložilo, da ga je dolžan pozvati nazaj na delo na delovno mesto novinar specialist s polnim delovnim časom 40 ur na teden, za nedoločen čas, z osnovno mesečno plačo 2.810,65 EUR bruto in mu izročiti v podpis takšno pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 7. 2020 dalje (II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je tožencu naložilo, da je dolžan tožnika prijaviti v matično evidenco ZPIZ od 1. 9. 2019 dalje (1. alineja); za obdobje od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 od mesečne plače 2.810,65 EUR bruto odvesti davek in prispevke (2. alineja); iz naslova dodatka za minulo delo odvesti davek in prispevke za obdobje od 1. 9. 2019 do 11. 3. 2020 od zneska 238,91 EUR bruto mesečno, za obdobje od 12. 3. 2020 do 30. 6. 2020 pa od zneska 252,96 EUR bruto mesečno (3. alineja); mu za čas od 1. 7. 2020 dalje obračunati mesečno nadomestilo plače 2.810,65 EUR bruto, povečano za 9 % dodatek za minulo delo, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi obrestmi (4. alineja); mu iz naslova stroškov za prehrano in prevoz na delo od 1. 7. 2020 dalje izplačati 163,80 EUR mesečno s pripadajočimi obrestmi (5. alineja); ga od 1. 9. 2019 dalje prijaviti v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in zanj plačati zapadle prispevke (6. alineja). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na vrsto dela priprava avtorskih prispevkov in urednikovanje informativnih oddaj za naročnika, z osnovno mesečno plačo nad prisojenim zneskom do vtoževanih 4.350,00 EUR neto; za čas od 1. 7. 2020 dalje obračun dodatnega mesečnega bruto nadomestila plače nad prisojenim zneskom do vtoževanega bruto nadomestila plače upoštevajoč mesečno neto plačo 4.350,00 EUR, povečano za 9 % dodatek za minulo delo, nato pa po odvedbi davka in prispevkov izplačilo neto zneska s pripadajočimi obrestmi (IVa. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan prijaviti tožnika v matično evidenco ZPIZ od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019, ga od 1. 9. 2019 dalje prijaviti v to evidenco za vrsto dela priprava avtorskih prispevkov in urednikovanje informativnih oddaj za naročnika, mu izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za to vrsto dela in mu določiti osnovno plačo nad prisojeno plačo do vtoževanih 4.350,00 EUR neto na mesec (IVb. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan za tožnika obrutiti mesečno neto plačo v višini zneskov, ki so bili za čas od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2020 določeni v civilnopravnih pogodbah, ter od tako dobljenih bruto zneskov plače odvesti davek in prispevke, razen v delu, ki je za obdobje od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 prisojen v drugi alineji točke III (IVc. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku za čas od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2020 mesečno obračunati v izreku konkretizirane zneske dodatka za delovno dobo, od teh odvesti davke in prispevke, ter mu izplačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi, in da mu je dolžan v zvezi s prisojenimi bruto dodatki za minulo delo za čas od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 izplačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi obrestmi (IVč. točka izreka sodbe); mu iz naslova stroškov za prehrano in prevoz na delo od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2020 izplačati 255,40 EUR mesečno, od 1. 7. 2020 dalje pa še dodatnih 91,60 EUR mesečno, vse s pripadajočimi obrestmi (IVd. točka izreka sodbe); mu obračunati in izplačati v izreku konkretizirane zneske regresa za letni dopust za čas od 1. 9. 2017 do 31. 12. 2017 in za leta 2018, 2019 in 2020, vse s pripadajočimi obrestmi (IVe. točka izreka sodbe); ga za čas od maja 2018 do 31. 8. 2019 prijaviti v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in zanj plačati zapadle prispevke (IVf. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper Ib., Ic., IV. in V. točko izreka sodne odločbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je tudi delo v času od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Glede na to ni bilo podlage za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 31. 8. 2017. Za obdobje od 1. 9. 2019 dalje bi mu sodišče moralo določiti plačo v višini zneska, ki je bil dogovorjen v civilnopravnih pogodbah. Za čas od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 je neutemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo dodatka za delovno dobo, stroškov prehrane in prevoza ter regresov za letni dopust. Odločitvi o regresih očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Toženec vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov zoper Ia., II. in III. točko izreka sodbe. Navaja, da delo tožnika v času od 1. 9. 2019 dalje ni imelo elementov delovnega razmerja. Tudi če bi jih, je treba upoštevati, da je bila zadnja civilnopravna pogodba sklenjena za določen čas do 30. 6. 2020, pogodba o zaposlitvi pa s potekom časa, za katerega je sklenjena, preneha veljati. Sodišče je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do sestanka z dne 29. 4. 2020 in pisnega obvestila z dne 27. 5. 2020. Od 1. 9. 2019 dalje bi tožniku glede na notranje akte toženca pripadala kvečjemu plača v višini 26. plačnega razreda. Za čas od 1. 7. 2020 dalje mu sodišču ne bi smelo prisoditi stroškov prehrane in prevoza, saj mu niso nastali.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodno odločbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov obeh strank, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Razen v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov dela za čas od 1. 7. 2020 dalje, je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Predmet spora je ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri tožencu (18. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Razen odločitve o omenjenih stroških dela od 1. 7. 2020 dalje, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi natančno pojasnjenimi dejanskimi in pravnimi razlogi ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP daje k tistim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, naslednjo obrazložitev.

**K pritožbi tožnika**

8. Glede dela voditelja informativne oddaje, ki ga je tožnik opravljal od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 in zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pripadajočih pravic zavrnilo. Pritožba taki odločitvi zmotno nasprotuje.

9. S sklicevanjem na definicijo efektivnega delovnega časa (drugi odstavek 142. člena ZDR-1) pritožba zmotno zatrjuje, da je bil tožnik, četudi ni opravljal dela vsak dan, tudi v teh dneh tožencu na razpolago in je izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka namreč ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale presojo, da je tudi dneve, ob katerih ni opravljal dela voditelja, mogoče šteti za efektivni delovni čas v smislu citirane določbe. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil tožnik, ki se je pri delu voditelja tedensko izmenjaval z A. A., vsaj dva tedna v vsakem mesecu prost (v času, ko so delo opravljali trije voditelji, pa celo več). Upoštevajoč izpovedi tožnika, B. B. in A. A. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v času, ko je bil prost, ni imel nobenih voditeljskih obveznosti, niti mu ni bilo treba opravljati drugega dela za toženca. Utemeljeno je zaključilo, da tak način izvajanja obveznosti ni značilen za delovno razmerje (4. člen ZDR-1), katero opredeljuje stalna vpetost v delovni proces pod nadzorom in navodilih delodajalca (razen v primeru zakonsko določenih odsotnosti z dela kot bolezen, dopust idr.).

10. V povezavi s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je tožnik na dan voditeljskega termina opravil sedem do devet ur in tako po mesečnem obsegu dela ni bil primerljiv delavcu, zaposlenemu za poln delovni čas, pritožba očita, da bi bilo treba tožniku priznati najmanj delovno razmerje za polovični delovni čas, z neenakomerno razporejenim delovnim časom. Očitek ni utemeljen, saj tožnik v tednih, ko je bil prost, ni imel nobenih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kot že obrazloženo, ni bil vpet v delovni proces pod nadzorom in navodilih toženca, zato se na takšno obdobje priznanje delovnega razmerja ne more raztezati (niti za krajši delovni čas). Na drugačno presojo tudi ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje za nadaljnje obdobje od 1. 9. 2019 dalje ugotovilo obstoj delovnega razmerja za delovno mesto novinar specialist, saj so tako odločitev utemeljevale vsebinsko drugačne okoliščine, iz katerih so izhajali vsi elementi delovnega razmerja.

11. Da tožnik v tednih, ko ni delal, ni bil prost vseh obveznosti, pritožba neuspešno izpodbija s sklicevanjem na izpoved B. B. o tem, da je imel toženec dva ali tri voditelje, s katerimi je zagotavljal „konsistentnost“ za gledalce. To, da je toženec vodenje informativne oddaje zagotovil s tedenskim izmenjavanjem dveh oziroma treh voditeljev, namreč še ne pomeni, da je bil tožnik v obdobju, ko ni opravljal dela voditelja oziroma drugega dela za toženca, nanj vezan v smislu delovnopravnega razmerja. Takšnega zaključka ne spremeni okoliščina, da zaradi prepovedi v civilnopravnih pogodbah tožnik ni smel opravljati storitev za naročnika, ki bi bil neposredna konkurenca tožencu. Konkurenčna prepoved je res značilnost delovnega razmerja (39. člen ZDR-1), vendar pa jo je mogoče določiti tudi v civilnopravnem razmerju (prim. II Ips 60/2013).

12. Kontinuirano vključenost v organiziran delovni proces po navedbah pritožbe dokazuje tudi to, da je toženec določil tožniku urnik dela. Navedba ni utemeljena, saj je urnik služil le določitvi izpolnitve dogovorjene civilnopravne obveznosti. Upoštevajoč izpovedi C. C. in D. D. o tem, da so se voditelji med seboj uskladili, kdaj bo kdo delal (npr. medsebojne zamenjave v primeru obveznosti), je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila za toženca bistvena izpeljava oddaje, ne pa kateri voditelj, kdaj in zakaj je odsoten. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je toženec v urnikih zabeležil letni dopust. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, toženec v urnikih bolniške odsotnosti ali letnega dopusta ni beležil oziroma je v dveletnem obdobju le enkrat izjemoma zabeležil tri dni dopusta; vsi preostali dnevi (odsotnosti) so bili označeni kot prosti. Pritožbena navedba, da pomanjkljivo vodenje evidenc iz Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji) ne more biti podlaga za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja, ne vpliva na drugačno odločitev, saj je bistvena prvostopenjska ugotovitev, da način, na katerega je tožnik opravljal delo za toženca, ni predstavljal vpetosti v delovni proces v smislu 4. člena ZDR-1. 13. Po pritožbenem očitku sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik moral konstantno, torej tudi v tednu, ko ni vodil oddaje, ohranjati informiranost, saj mu je le vsakodnevno poglobljeno spremljanje dogodkov omogočilo odlično izvajanje dela voditelja. Navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tega tožnik v okviru trditev v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval (niti ne izhaja iz njegove izpovedi).

14. Neutemeljeno je sklicevanje, da je E. E. vsem ponudil bodisi zaposlitev za nedoločen čas bodisi honorarno, kar naj bi po mnenju pritožbe dokazovalo obstoj elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je treba v sporu o obstoju delovnega razmerja dokazati vse elemente delovnega razmerja, pri tem pa je ključna dejanska vsebina razmerja, ki je bilo vzpostavljeno med strankama, ne pa njuni predhodni pogovori.

15. Izpoved E. E., da je F. F. kot zaposlena voditeljica prejemala 2.200,00 EUR neto plače, po mnenju pritožbe dokazuje tudi elemente delovnega razmerja pri tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v trditvah v prvostopenjskem postopku obstoja delovnega razmerja ni utemeljeval s sklicevanjem na status F. F., zato so ta pritožbena zatrjevanja nedovoljena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer na izpoved E. E., da sta bili ob nastanku G. (v 2012) v delovnem razmerju le dve voditeljici, ena od teh je bila F. F., ne bi bilo mogoče opreti ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri tožniku od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 zaradi izostanka vseh elementov delovnega razmerja pri njem. Sicer pa iz izpovedi C. C. izhaja, da naj bi tudi F. F. „šla na s.p.“, tožnik pa je prav tako izpovedal, da je po njegovem vedenju F. F. pred njim delala kot pogodbena sodelavka.

16. Za čas od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja med strankama za delovno mesto novinar specialist. Za to obdobje in tudi v zvezi s priznano reintegracijo je tožniku upoštevajoč splošne akte toženca priznalo osnovno bruto plačo 2.810,65 EUR. Pritožba zmotno navaja, da bi mu jo moralo prisoditi v mesečnem neto znesku 4.350,00 EUR, t. j. v višini plačila, določenega v zadnji civilnopravni pogodbi. V primeru, če sodišče prve stopnje ugotovi obstoj delovnega razmerja, je dolžno pri določitvi plače tožniku zagotoviti položaj, ki bi mu pripadal kot delavcu v delovnem razmerju. Pri tem je pravilno upoštevalo ureditev plače za novinarja specialista v toženčevem Aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, Ceniku delovnih mest, Katalogu delovnih mest in Pravilniku o plačah in drugih prejemkih, ter položaj primerljivega delavca. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka o primerljivosti tožnika z E. E., saj ga je ustrezno podkrepilo z izpovedjo E. E. o tem, da je kot novinar opravljal enako delo kot tožnik, pa tudi H. H. je kot primerljivega novinarja po stažu, znanju in izkušnjah izpostavila E. E. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je toženec tožnika novačil zaradi njegove prepoznavnosti, izkušenosti in kvalitetnega dela in da si je zato tožnik izpogajal višjo plačo. V civilnopravni pogodbi sta namreč stranki določili plačilo za delo za primer izvrševanja civilnopravnega razmerja in ne za primer delovnopravnega razmerja.

17. Pritožba zmotno nasprotuje zavrnitvi tožbenih zahtevkov za plačilo dodatka za delovno dobo, stroškov prehrane in prevoza ter regresa za letni dopust, vse za čas od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020; zatrjuje, da je bilo plačilo po civilnopravnih pogodbah skladno z zahtevnostjo dela in ni vključevalo plačila teh obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v zadevi VIII Ips 89/2019, zneske, ki so bili tožniku izplačani od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 na podlagi civilnopravnega razmerja, pravilno poračunalo v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za ta čas (dodatek za delovno dobo, stroški prehrane in prevoza, regres za letni dopust). Ker je ugotovilo, da je na podlagi civilnopravnih pogodb prejel celo višje izplačilo, kot mu pripada iz naslova plačil iz delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obveznosti, ki jih izpostavlja pritožba. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da se zneski, ki jih je prejel tožnik za opravljeno delo, ne morejo pobotati z zneski iz naslova dolgovanih mu stroškov prevoza, prehrane in regresov, ker naj bi šlo za različne prejemke. Sodišče prve stopnje namreč ni uporabilo instituta pobota, temveč je plačila, izvršena na podlagi pogodb civilnega prava, pravilno štelo kot izpolnitev obveznosti toženca iz naslova delovnega razmerja in opravilo poračun.

18. Odločitvi o regresu za letni dopust za čas od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 pritožba zmotno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi resda ugotovilo, da je tožnik do regresa za ta čas upravičen, vendar pa ga je v nadaljevanju, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, pravilno poračunalo z izplačilom po civilnopravnih pogodbah in zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče prve stopnje je tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pravic za čas od 1. 6. 2015 do 31. 8. 2017 (274. člen ZPP). Ker glede na ugotovitev sodišča od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 med strankama ni obstajalo delovno razmerje, bi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tožnik za predhodno obdobje (1. 6. 2015 do 31. 8. 2017), za katero zatrjuje, da je opravljal delo novinarja v delovnem razmerju, moral vložiti tožbo najkasneje v roku 30 dni po 31. 8. 2017. 20. Ker s pritožbo tožnika uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju tožbe (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP), ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

**K pritožbi toženca**

21. V zvezi z ugotovljenim obstojem delovnega razmerja pritožba očita, da je sodišče prve stopnje presojalo vsak element delovnega razmerja posebej. To drži, vendar je nato ugotovitve pravilno strnilo v dokazno oceno vseh elementov delovnega razmerja skupaj in tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo zaključek, da je delo tožnika od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 vsebovalo vse elemente delovnega razmerja na delovnem mestu novinar specialist, zaradi česar je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 1. 9. 2019 dalje, tožniku pa priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno z reintegracijo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, so navedbe, s katerimi pritožba izpodbija obstoj delovnega razmerja, neutemeljene.

22. Glede tožnikovega urnika pritožba izpostavlja izpoved I. I. o tem, da je imel večkrat proste dni, izpoved A. A., da je bilo pri tožnikovem urniku veliko fleksibilnosti (bili so določeni dnevi, ko tožnika ni mogel planirati; na delo je prihajal ob različnih urah), da je J. J. zaradi posebnosti uporabljal izraz „urnik K. K.“... Po oceni pritožbenega sodišča je na podlagi izvedenih dokazov prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je toženec tožnikov urnik prilagodil njegovi družinski situaciji (varstvo otrok), takšno postopanje pa je nenazadnje utemeljeno tudi v ZDR-1 (prim. tretji odstavek 148. člena). Za obstoj delovnega razmerja je bistveno, da je kljub takemu urniku tožnik opravljal delo kontinuirano, delovnik pa je bil na tedenski ravni primerljiv redno zaposlenemu za poln delovni čas.

23. Prvostopenjska ugotovitev, da je imel tožnik od septembra 2019 do marca 2020 v povprečju pet prostih dni mesečno (večinoma enkrat tedensko), po mnenju pritožbe pomeni prekinitve, zaradi katerih ni mogoče šteti, da je opravljal delo nepretrgoma. Očitek ni utemeljen. Ti prosti dnevi so bili, kot že obrazloženo, potrebni zaradi prilagoditve dela tožnikovi družinski situaciji. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je v preostalih dneh opravljal delo več kot osem ur (devet do deset ur), več kot en dan pa je potreboval tudi za priprave na tedensko rubriko L. Upoštevajoč navedeno je utemeljeno zaključilo, da je bil po obsegu dela primerljiv zaposlenemu za poln delovni čas, proste dni pa je mogoče šteti kot kompenzacijo ur. Glede slednjega pritožba zmotno očita, da ni mogoča primerjava tožnika s H. H. in D. D., ker je razlikovalna okoliščina med njimi ta, da sta onidve kot zaposleni evidentirali delovni čas in zato imeli presežne ure, ki sta jih lahko koristili. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vsem trem skupno dejstvo, da so imeli presežek ur na dnevni ravni, zaradi česar so koristili proste dneve (kompenzacija). Tega dejstva ne more izničiti okoliščina, da toženec od tožnika ni zahteval evidentiranja delovnega časa.

24. Pritožbene navedbe, da tožniku za razliko od zaposlenih prihoda in odhoda z dela ni bilo treba evidentirati, da je po opravljenem delu lahko odšel domov in da iz izpovedi B. B. izhaja, da mu manjka ur ni bilo treba nadomestiti, ne vplivajo na drugačno presojo spora. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da je bil po obsegu dela izenačen z zaposlenimi v polnem delovnem času. Zgolj to, da toženec ni zahteval evidentiranja tudi za pogodbene delavce, ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja.

25. Pritožba zmotno očita pavšalnost izpovedim prič o tem, da je bil tožnik po obsegu dela primerljiv zaposlenim za poln delovni čas. Sodišče prve stopnje je tak zaključek oprlo na konkretne izpovedi tožnika in prič. Npr. H. H. je izpovedala, da je njegov urnik (ob upoštevanju prostih dni) obsegal več kot 40 ur tedensko; J. J. je potrdil, da je tožnik delal devet do deset ur dnevno, poleg tega se je moral pripraviti na tedensko avtorsko rubriko L., kar je presegalo redno enodnevno delovno obveznost; C. C. in D. D. sta potrdila, da se tožnikov obseg dela ni razlikoval od ostalih, pri čemer iz njunih izpovedi, pa tudi izpovedi A. A., I. I. in H. H. izhaja, da je delo pri tožencu običajno potekalo več kot osem ur dnevno ...

26. Neutemeljeno je navajanje, da je bil tožnik glede odsotnosti z dela obravnavan bistveno drugače kot zaposleni. Pritožba izpostavlja, da mu ni bilo treba predložiti bolniškega lista, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pogodbeni sodelavci niso bili povsem brez obveznosti, saj je glede na izpoved I. I. tudi za njih veljala v tem primeru obvestilna dolžnost. Nadalje je zmotna pritožbena navedba, da tožniku ni bilo treba najaviti odsotnosti, da zanjo ni potreboval soglasja in da glede na izpoved B. B. in A. A. ni bilo vzvoda, da mu je ne bi odobrili. Kot je namreč prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, iz izpovedi npr. tožnika in D. D. izhaja, da je tožnik moral dopust najaviti, iz izpovedi tožnika, A. A., H. H. in C. C. pa, da se je bilo treba o dopustu nato dogovoriti (uskladiti) s producentom, ki je pripravljal urnike, oziroma z odgovornim urednikom. Pritožba neuspešno izpostavlja izpoved I. I., da se je toženec najavljeni daljši odsotnosti tožnika le prilagodil, saj iz njene izpovedi izhaja, da so ji tudi drugi konec meseca, ko se je delal urnik, povedali, kdaj bi imel kdo prosto in se je nato urnik temu prilagodil. 27. Element podrejenosti pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da je tožnik prestop iz M. k tožencu pogojeval s honorarno obliko sodelovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do prestopa prišlo v letu 2012 in takratni pogovori niti niso pomembni za delo novinarja specialista, ki je predmet izpodbijanega dela sodbe in ki ga je tožnik pričel opravljati 1. 9. 2019. Tudi sicer v zvezi s presojo obstoja delovnega razmerja volja strank ni ključnega pomena, temveč je bistvena zakonska prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Ker te prepovedi ni spoštoval, se toženec ne more upirati ugotovitvi obstoja delovnega razmerja.

28. Izpovedi A. A. in I. I. o tem, da se tožniku ni bilo treba udeležiti dnevnega sestanka ob 9.00 uri, po mnenju pritožbe dokazujeta, da ni bil vključen v organiziran delovni proces. Očitek ni utemeljen. Kot namreč pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ta udeležba glede na izpoved J. J. in A. A. za starejše, izkušenejše kolege (kar je bil tudi tožnik), niti ni bila potrebna. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik ne glede na to, če se sestanka ni fizično udeležil, opravljal delo že od 9.00 ure dalje, saj je bil bodisi kot politični poročevalec včasih na terenu že zjutraj, bodisi se je o temi (kar je bilo predmet jutranjega sestanka) dogovoril z dnevnim urednikom po telefonu, nato pa nadaljeval z „researchem“, terenskim delom ...

29. Pritožba očita nejasnost in nasprotje razlogov, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec nadzora nad tožnikom ni izvajal in mu ni dajal navodil, hkrati pa, da je delal po navodilih in pod nadzorom. S tem uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj takšno nasprotje iz razlogov izpodbijanega dela sodbe ne izhaja. Zmotno navaja, da tožnik ni bil podvržen delu po navodilih in pod nadzorom, kar naj bi potrjevali okoliščini, da je temo večinoma določil sam in jo le sporočil odgovornemu uredniku, ter da dnevni urednik ni vedno preverjal končnih prispevkov. J. J. (dnevni urednik) je namreč izpovedal, da je na enak način obravnaval tudi druge izkušene novinarje. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bil tožnik pri delu res bolj samostojen kot mlajši in manj izkušeni novinarji, vendar pa to ne pomeni izostanka navodil in nadzora nad njim, saj je moral glede na izvedene dokaze na dnevni ravni ves čas sodelovati z dnevnim urednikom (ta je moral potrditi temo), mu poročati o poteku dela, upoštevati njegova navodila in usmeritve … Drži, da sta A. A. in J. J. izpovedala, da je bil tožnik glede na staž in izkušnje bolj samostojen, vendar pa iz njunih izpovedi izhaja tudi, da je moral sodelovati z urednikom. Čeprav naj bi po navedbah pritožbe B. B. izpovedal, da pri tožniku usklajevanj z odgovornim urednikom ni bilo, iz njegove izpovedi v zvezi z navodili za delo dejansko izhaja, da je moral biti v vsakodnevnem stiku z dnevnim urednikom, da sta se uskladila. Zaključek o delu po navodilih in pod nadzorom v smislu 4. člena ZDR-1 je glede na navedeno pravilen.

30. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni imel takšne službene kartice, ki je zaposlenim omogočala beleženje delovnega časa. Zakaj slednje ni bilo odločilno pri presoji obstoja delovnega razmerja, je bilo že pojasnjeno, pa tudi sicer je prvostopenjsko sodišče pomen službene kartice tožnika izpostavilo v drugačnem smislu, t. j. da se je z njo identificiral kot novinar toženca.

31. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so mesečna poročila honorarcem služila kot podlaga za izplačilo, medtem ko je bil njihov namen pri zaposlenih drugačen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ključna prvostopenjska ugotovitev, da je bilo njihovo oddajanje obvezno tako za pogodbene delavce kot za zaposlene.

32. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnika pri tožencu z dnem 30. 6. 2020 in da to med strankama še vedno traja. Takšna odločitev je posledica ugotovitve obstoja vseh elementov delovnega razmerja. Ker to lahko preneha veljati le na enega od zakonskih načinov iz 77. člena ZDR-1, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo, je bilo tožnikovo prenehanje delovnega razmerja pri tožencu nezakonito. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena ZDR-1). Tej posledici se pritožba neutemeljeno upira s sklicevanjem, da je bila zadnja civilnopravna pogodba med strankama sklenjena za določen čas do 30. 6. 2020 (kot naj bi toženec v vlogah pojasnil, iz razloga njegovih potreb, ki so po naravi trajale določen čas v skladu s 1., 3. in 11. alinejo 54. člena ZDR-1) in da je zato pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Zadnja pogodba, ki jo je toženec sklenil s tožnikom, niti ni poimenovana kot pogodba o zaposlitvi, niti ni vsebinsko formulirana kot pogodba o zaposlitvi za določen čas; v prvem členu celo navaja, da pogodbeno razmerje nima elementov delovnega razmerja. Zmoten je tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je A. A. na sestanku 29. 4. 2020 tožnika seznanil, da mu pogodba o poslovnem sodelovanju po 30. 6. 2020 ne bo podaljšana, s čimer se je tožnik strinjal, oziroma da je toženec poslal tožniku 27. 5. 2020 pisno obvestilo o prenehanju veljavnosti pogodbe z dnem 30. 6. 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti okoliščini niti nista odločilni za ta spor. Po navedbah pritožbe bi sodišče prve stopnje, če bi ta dokaza presojalo, ugotovilo, da je pogodba z dne 31. 12. 2019 prenehala s potekom časa, o čemer je bil tožnik obveščen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je formalno sklenjeno civilnopravno razmerje med strankama res zaključilo z iztekom zadnje pogodbe, kar pa ne pomeni, da je s tem veljavno prenehalo tudi dejansko delovnopravno razmerje, ki je obstajalo med njima.

33. S sklicevanjem na judikata Pdp 648/2017 in Pdp 866/2018 pritožba poudarja, da je delavec v primeru obstoja delovnega razmerja upravičen do bruto plače, ki bi mu pripadala na podlagi splošnih aktov delodajalca, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te sodišče prve stopnje upoštevalo, saj tožniku ni določilo plače izven teh okvirjev. Pritožba se ne strinja s tem, da je k začetnemu plačnemu razredu (PR) za novinarja specialista (26. PR oziroma 1.905,62 EUR bruto) sodišče prve stopnje prištelo najvišje možno število napredovanj (osem) in mu priznalo 34. PR (2.810,65 EUR bruto plače). Po presoji pritožbenega sodišča je takšna prvostopenjska odločitev utemeljena v naslednjih ugotovitvah: v okviru sprejete sistemizacije so se delavci lahko pogajali o številu napredovanj; tožnikov status (znanje, prepoznavnost, izkušenost …) je bil primerljiv E. E., ki je tedaj, ko je opravljal enako delo kot tožnik, prejemal 1.900,00 EUR neto plače; odgovorni urednik B. B. je potrdil, da plača novinarja, ki jo je v tem sporu predlagal toženec (1.725,74 EUR bruto), ni ustrezna za tožnika. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikovo izstopanje po prepoznavnosti, izkušenosti, kvalitetnem delu … ne utemeljuje priznanja 34. PR, ker so te okoliščine glede na izpoved A. A. v delovnem mestu novinarja specialista že upoštevane. Tožnik je bil namreč glede teh okoliščin primerljiv E. E., zato mu je sodišče glede plače v okviru veljavnega razpona plačnih razredov utemeljeno zagotovilo položaj, primerljiv E. E., t. j. 34. PR. Pritožba nadalje navaja, da lahko skladno s Pravilnikom delavec napreduje le, če obstajajo za to razpoložljiva sredstva, ki jih določi direktor z letnim načrtom; izpostavlja izpoved A. A. o tem, da je zaradi slabe finančne situacije s strani vodstva prejel naročilo o prekinitvi pogodb o poslovnem sodelovanju, iz česar po mnenju pritožbe izhaja, da razpoložljiva sredstva za napredovanje niso obstajala. S temi navedbami se pritožba neuspešno zavzema za določitev 26. PR, saj je pri presoji pravic, ki pripadajo tožniku iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje zaradi načela enakega obravnavanja delavcev utemeljeno upoštevalo položaj tožniku primerljivega delavca, ta pa je narekoval določitev 34. PR. Tudi sicer iz izpovedi E. E. izhaja, da so se ob zadnji spremembi sistemizacije (v letu 2019) delavci z direktorjem vsak zase pogajali glede števila napredovanj, torej so razpoložljiva sredstva za napredovanje očitno bila. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se glede določitve plače sodišče prve stopnje lahko oprlo na izpovedi prič in jo določilo upoštevaje primerljivo delovno mesto le, če toženec ne bi imel notranjega akta. Tožniku namreč pripadajo pravice, kot jih toženec dejansko zagotavlja svojim delavcem, zato je sodišče pravilno upoštevalo primerljivega delavca.

34. Pritožba utemeljeno navaja, da od 1. 7. 2020 dalje, torej za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, toženec ne dolguje tožniku 163,80 EUR mesečno iz naslova stroškov za prehrano in prevoz, saj ta v tem času ni delal in mu ti stroški niso nastali (prim. Pdp 804/2010). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločitev v 5. alineji III. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo teh stroškov z obrestmi zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

35. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).