Jedro

Poltovornjak s stopnico v višini 39 do 41 cm, širine 22 cm, ni nevarna stvar, vstopanje vanj med mirovanjem pa ne more predstavljati nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z izdajo vmesne sodbe, s katero bo ugotovljena odškodninska odgovornost tožene stranke, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da sodišče druge stopnje ni v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP. Sicer pa je tožnik škodo utrpel na delu pri zavarovancu tožene stranke. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu, je praviloma krivdna, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom. Delavec mora dokazati, da je škodo pretrpel na delu, ni pa mu potrebno dokazovati delodajalčeve krivde, saj mora slednji dokazati, da za nastalo škodo ni kriv. Tožnik je ves čas trdil, da mu je na zlizani in obrabljeni stopnici tovornega vozila spodrsnilo zato, ker je pred tem stopil na masten madež. Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da so bila tla na poti, katero je tožnik opravil do tovornega vozila, čista. Drugačno stališče nima podlage v izvedenih dokazih in je lahko posledica enostranskega in nekritičnega tolmačenja izpovedi nekaterih prič. Dokazni predlog tožeče stranke, naj se opravi ogled tovornjaka in sporne stopnice in naj se pribavi ustrezno izvedensko mnenje, je bil zavrnjen. Tožnik je namreč padel vznak na glavo, kar kaže, da mu je na stopnici spodrsnilo. Revizija nato podrobno ocenjuje izpovedi prič o stanju tovornjakove stopničke in o (ne)čistosti okoliških tal. Meni, da so razlogi sodb sodišča druge in prve stopnje v nasprotju s temi izpovedbami, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Končno revizija nakazuje tudi sprejemljivost pravne razlage o objektivni odgovornosti tožene stranke. Tovornjak, na katerega se vzpenjal tožnik, ob stopnicah ni imel ustrezne ročice za pomoč pri vstopanju. Izostanek ročice pa ob vstopanju povzroči večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obširne revizijske navedbe, ki v tej smeri kritizirajo v sodbah nižjih sodišč sprejeto dokazno oceno izpovedi posameznih prič so zato neupoštevne in jih revizijsko sodišče ni obravnavalo. Kolikor pa revizija v tem obsegu sodbama nižjih sodišč očita obstoj procesnih kršitev, je treba ugotoviti, da je očitek procesne kršitve le navidezen, saj po svoji vsebini predstavlja grajo sprejete dokazne ocene. To velja tudi za očitek "protispisnih" ugotovitev o okoliščinah, v katerih se je tožnik poškodoval: tožnik glede na sprejeto dejansko presojo niti sam ne ve, kako je padel, zaslišane priče pa niso bile očividci dogodka in so izpovedovale le o okoliščinah, ki se nanašajo na urejenost prostorov, kjer je prišlo do nesreče, opisovale pa so tudi stanje tovornega vozila, kamor se je tožnik vzpenjal. V tej smeri niti razlogom izpodbijane sodbe, niti razlogom sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da bi izpovedbe prič ocenjevalo v nasprotju s tem, kar so v resnici izpovedale. Revizija sicer izpostavlja dejstvo, da delodajalec tožene stranke ni poskrbel za ogled kraja dogodka in za sestavo zapisnika, vendar je to dejstvo bilo ocenjevano v skladu z ostalimi dokazi, njegov obstoj pa ne more utemeljevati zatrjevanih procesnih kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, ki se nanaša na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Razlogi, na katerih podlagi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke, so sicer kratki, vendar so zajeli bistvo pritožbenih navedb. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora namreč v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ravnanja v nasprotju z navedeno zakonsko določbo izpodbijani sodbi ni mogoče očitati: sprejela je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter pravno presojo, po kateri objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ne more biti podana, očitek njegove krivdne odgovornosti pa ni dokazan. Pojasnjeno je tudi, zakaj postavitev izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna (način tožnikovega poškodovanja med pravdnima strankama med postopkom ni bil sporen).

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da poltovornjak s stopnico v višini 39 do 41 cm, širine 22 cm, ni nevarna stvar, vstopanje vanj med mirovanjem pa ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Uporaba določbe 173. člena ZOR zato ne bi bila na mestu. Revizija pri tem celo netočno povzema dejanske ugotovitve, saj je iz razlogov sodb nižjih sodišč razvidno, da je bilo upoštevano, da je imelo vozilo zaradi dodatne varnosti pri vstopanju na levi strani kabine pritrjeno ročko, ki je služila za oprijem pri vstopu.

Tožnik je utrpel škodo na delu pri zavarovancu tožene stranke. Odgovornost slednjega je praviloma krivdna, vendar pa krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora tožnik dokazati, da je škodo pretrpel na delu, ni pa mu potrebno dokazovati delodajalčeve krivde. Slednji mora dokazati, da ni kriv za nastalo škodo. Revizija v tem delu pravilno povzema izhodišče za pravno razlago, vendar pa prezre, da je po ugotovitvah izpodbijane sodbe tožena stranka dokazala, da ji za nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu je torej v celoti bilo spoštovano, rezultat pravne presoje pa je utemeljil zavrnitev tožbenega zahtevka. Razlogi izpodbijane sodbe so v tej smeri kljub svoji zgoščenost vendarle natančni in povzamejo dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje v svoji sodbi obširno podalo. Tožnik sam je povedal, da je najbrž "stopil na nekaj mastnega", vendar pa po dejanskih ugotovitvah oljnega madeža na stopnici poltovornjaka ni bilo, niti ni verjetno, da so se oljni madeži nahajali v avtoličarski delavnici, kjer je bilo parkirano vozilo. Sprejeta je bila tudi dokazna ocena, da "so bila tla glede na izpovedbe prič v začetku delovnega dne čista". Tako ni mogoče oporekati zapisu v izpodbijani sodbi, da ni dokazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, "saj je ta glede čiščenja tal ravnal kot dober strokovnjak (158. člen ZOR)".

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar jo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.