Jedro

Odgovornost prve tožene stranke za zdrs snega s strehe stavbe, ki je njena last, je potrebno presojati po načelu krivdne odgovornosti. Materialnopravna podlaga je v tem primeru 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici znesek 189.899,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1996 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 73.687,70 SIT z enakimi obrestmi od dneva njihove odmere do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo. Zoper to sodbo sta vložili pritožbo prva in druga tožena stranka. Prva tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku v 1. odstavku 353. člena (ZPP/77). V pritožbi navaja, da je v izvedenem postopku dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Tožnica je svoj osebni avtomobil pustila na mestu, ki je namenjeno za dostavo blaga prve tožene stranke, kar je dobro vedela. Čeprav je avto pustila na tem mestu na nedeljo, ko se pri prvi toženi stranki ni delalo, tega vozila tam ne bi smela parkirati ob dejstvu, da je imela možnost avtomobil pustiti na urejenih parkiriščih. Nadalje prva tožena stranka meni, da ni dolžna postavljati takšnih snegobranov, ki bi v vsakem primeru preprečevali zdrs snega s strehe, saj ni šlo za strmo streho, ni šlo za kraj, kjer bi bilo nevarno za večje število ljudi ali premoženja, temveč praktično za zasebno dvorišče prve tožene stranke. Kolikor ji je znano, ne obstajajo snegobrani, ki bi v vsakem primeru onemogočali zdrs snega s strehe. Pojavlja se sicer vprašanje skrbnosti prve tožene stranke, ki bi imela možnost organizirati odstranitev grozečega snega, vendar je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da se je to zgodilo nekaj dni po padanju snega, da ni šlo za večjo količino snega in da v bistvu padec snega s strehe predstavlja nepredvidljiv dogodek, za katerega po krivdnem načelu ne more odgovarjati prva tožena stranka, saj je storila vse, kar je potrebno za potrebno skrbnost lastnika. Samo dejstvo, da so tudi drugi ljudje parkirali na navedenem mestu, ne zavezuje prvo toženo stranko k odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je citiralo, da tožena stranka odgovarja za škodo po načelih paragrafa 1318 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki nima nobene zveze s padcem snega s strehe. Škodo je bilo možno presojati zgolj po členu 154/1 Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga tožena stranka v svoji pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge, predvidene v 1. odstavku 353. člena ZPP/77 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prva tožena stranka odgovarja po načelu krivde, v skladu s 154. in 158. členom ZOR. Protipravnost in malomarnost ravnanja prve tožene stranke pa sodišče vidi v kršitvi paragrafa 1318 ODZ. S tem določilom pa je zajeta tako imenovana osebna škoda in ne premoženjska. Poškodovanje pa mora po citiranem paragrafu nastati tako, da imetnik po svoji volji (namenoma ali iz malomarnosti) "nevarno stvar obesi ali postavi" ali da se iz njegovega stanovanja z zavestnim ravnanjem "kaj vrže ali izlije". Ta paragraf torej zajema primere nastanka škode na osebah, ki izvirajo iz aktivnega ravnanja in ne opustitve. Tako ne more zajemati situacij, kot je obravnavana, kadar iz objekta pade ali se izlije nekaj, kar ni bilo po nikogaršnji volji ali delovanju obešeno ali postavljeno na objekt in ko iz objekta tega ni nihče po svoji volji ali s svojim delovanjem vrgel ali izlil. Ta paragraf ne določa nobene odgovornosti imetnika za vremenske padavine, kot so dež, sneg, žled ali drugo višjo silo. Snežne padavine so naravna danost in njihov učinek ob spremembi vremena je višja sila, na katero morata računati tako imetnik objekta, kot imetnik druge stvari (vozila). Imetnik gradbenega objekta je po gradbenih predpisih dolžan postaviti strešne snegobrane. Noben predpis pa ga ne zavezuje, da mora v razmerju in v zaščito interesov imetnikov drugih stvari ravnati še z večjo skrbnostjo. Imetnik stavbe je dolžan ravnati s povprečno skrbnostjo dobrega gospodarja, ki od njega zahteva postavitev snegobranov. Postavitev dodatnih opozorilnih tabel ali posebna skrb, da bi sneg ne zdrsel preko postavljenih snegobranov, presega okvire običajne skrbnosti dobrega gospodarja. S povsem enako povprečno ali posebno skrbnostjo mora imetnik druge stvari (vozila) upoštevati isto naravno danost snežnih padavin in upoštevati, da se te padavine ob spremembi temperature rušijo. Tožnica tako ni upravičena do povračila škode, najmanj pa je k njenemu nastanku prispevala z neskrbno izbiro lege parkirnega prostora. Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbi ne navajata, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru zavzelo pravilno stališče, da je potrebno odgovornost prve tožene stranke presojati po načelu krivdne odgovornosti. Pravilna materialnopravna podlaga pa je v tem primeru 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na prvi toženi stranki je torej dokazno breme, da je škoda nastala brez njene krivde. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na spornem mestu pred trgovino prve tožene stranke običajno parkirali tako tožnica kot tudi ostalo osebje zdravilišča ...., prav tako pa večkrat tudi stranke te trgovine. Nadalje je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo, da je sneg padal nekaj dni pred kritičnim dogodkom in da je tožnica parkirala svoj avtomobil na asfaltni površini, na kateri je bil že zvožen sneg. Na strehi je tožnica videla nameščene snegobrane in belino snega, katerega je bilo okoli 10 cm, vendar pa ni izgledalo, da bo sneg padel čez snegobran. Splošno načelo našega prava je, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (neminem laedere) - 16. člen ZOR. Ravnanje, ki povzroči škodo, je lahko tudi pasivno (opustitev). Ob dejstvu, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je na spornem mestu redoma parkiralo in da je bil tam že zvožen sneg (kar kaže na to, da je sneg že prej padal s strehe), je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da bi prva tožena stranka morala poskrbeti, da sneg ne bi zdrsel preko snegobrana, ali pa bi morala ob svoji poslovni stavbi postaviti ustrezne opozorilne napise z navedbo, da pada sneg s strehe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da je prva tožena stranka očitno dovoljevala, da se na spornem mestu parkira, zavezuje prvo toženo stranko k skrbnejšemu ravnanju, kot je le postavitev snegobranov, ki vedno ne uspejo preprečiti zdrsa snega s strehe. To izhaja tudi iz načela, da mora biti za namene, za katere se stvar uporablja normalno in redoma, ta uporaba varna. Dolžnost opozorila, če že ne odstranitev snega s strehe, pa izhaja tudi iz tega, da je vsakdo drugega dolžan opozarjati na nevarnost, če je ogrožena neka večja dobrina. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Pritožbenemu sodišču pa se poraja dvom, ali je za škodo na tožničinem vozilu res v celoti odgovorna le tožena stranka. Toženi stranki v pritožbi navajata, da je k nastanku škode prispevala tudi tožnica z neskrbno izbiro lege parkirnega prostora. O tem pa sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča (čeprav je tožnica sama izpovedala, da je po legi snega videla, da je padel s strehe, na asfaltni površini, na kateri je parkirala, pa je bil tako že zvožen sneg). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbama prve in druge tožene stranke, na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na pritožbene navedbe oceni, ali je tudi tožnica kot oškodovanka prispevala k nastanku škode (192. člen ZOR), nato pa naj šele zaključi, ali je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.