Jedro

ZDSS, ki je matični zakon o delovnih sporih, nima posebnih določb v zvezi z denarnimi zahtevki, zato veljajo določbe ZPP. Tako mora tožeča stranka svoj zahtevek ne le postaviti po višini, temveč mora zanj tudi predlagati ustrezne dokaze, saj velja določba 219. člena ZPP, ki določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožeča stranka mora dokazati, kakšno plačo bi morala prejeti, zato ni naloga sodišča, da samo opravlja poizvedbe pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in odvesti prispevke in davke od plače, ki znaša v bruto znesku 21.330,00 SIT in po odbitku navedenih prispevkov in davkov dobljeni neto znesek izplačati tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1993 dalje, v 8-ih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga, ker sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo sporazuma sklenjenega med toženo stranko in odvetnikom tožnice, s katerim se je le-ta zavezala, da bo umaknila tožbo pri sodišču. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da se z razsodbo sodišča prve stopnje ne more strinjati, saj je s tožbo zahtevala plačilo plače za mesec december 1992 v višini 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje, prav tako pa se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je tožena stranka smiselno pripoznala tožbeni zahtevek. Graja ravnanje sodišča, ker ni po uradni poti zahtevalo od tožene stranke, kakšna je bila višina osebnega dohodka tožnice v novembru 1992. Priznava, da tožnica ni predložila nobenih dokazil, meni pa, da bi jih lahko predložila tožena stranka, če bi jih sodišče zahtevalo po uradni dolžnosti. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbo tožnice pa je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za dopolnitev sodbe, ker je očitno, da se tožnica pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki pa je iz izreka sodbe izostal. Tožnica je namreč uveljavljala plačilo zneska 50.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je razsodilo le o znesku 21.330,00 SIT in višjega zahtevka ni zavrnilo. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se pritožnica zavzema, da se ugodi njenemu celotnemu zahtevku. Pritožba tožnice je vložena v roku za pritožbo na delovno sodišče (8 dni), tako da tudi izpolnjuje določbe po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 77, Ur. l. SFRJ, št. 37/77 - 27/90, ki se na podlagi Ustavnega zakona v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), ki v 1. odst. določa, da lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka. Ker se je tožnica z vlogo, ki jo se sicer naslovila kot pritožbo, pritoževala le glede tistega dela, o katerem sodišče ni odločilo s sodbo, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo štelo kot vlogo za dopolnilno sodbo po določbi 3. odst. 341. člena ZPP.

V zvezi z reševanjem pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da pritožba pravilno očita sodišču, da se ni opredelilo do sporazuma sklenjenega med toženo stranko in tožnico, ki jo je zastopal njen pooblaščenec, ki ga je tožena stranka predložila v sodni spis dne 5.10.1993. Na navedeni sporazum se je tožena stranka sklicevala tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in uveljavljala, da je s tem sporazumom bilo v celoti razrešeno sporno razmerje med strankama. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora v sodbi ni opredelilo in sporazuma ni dokazno ocenilo. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vpogledati v navedeni sporazum in ga dokazno oceniti oz. po potrebi tudi zaslišati tožnico, kaj je navedeni sporazum obsegal. Pri tem se bo moralo tudi opredeliti ali predstavlja postavljeni zahtevek za izplačilo plače za mesec december 1992, postavljen dne 25.8.1993, novo tožbo.

Pritožbeno sodišče le še opozarja, da od 13.5.1994 velja Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki v 1. odst. 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe o pravdnem postopku, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Matični zakon - ZDSS nima posebnih določb v zvezi z denarnimi zahtevki, zato veljajo določbe ZPP. Tako mora tožnica svoj zahtevek ne le postaviti po višini, temveč mora zanj tudi predlagati ustrezne dokaze, saj velja določba 219. člena ZPP, ki določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnica bo morala torej dokazovati, kakšno plačo bi morala prejeti za december 1992 in ni naloga sodišča, da samo opravlja poizvedbe o tem pri toženi stranki.

Prav tako se v postopkih pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP o mirovanju postopka, tako da v primeru, če nobena od pravilno vabljenih strank ne pride na narok za glavno obravnavo, sodišče ugotovi nastanek mirovanja postopka (1. odst. 216. člena ZPP). Samo suho opravičilo stranke (službena odsotnost) ne pomeni opravičene odsotnosti stranke. Pritožbeno sodišče je namreč ob reševanju pritožbe ugotovilo, da je bila v navedenem individualnem delovnem sporu tožba vložena v februarju 1993. Razpisanih je bilo sedem glavnih obravnav, od katerih je bila le ena preklicana na predlog strank, tožnica oz. njen pooblaščenec pa ni pristopil niti na eno glavno obravnavo.

Ker torej sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z določbo 370. člena ZPP.