Jedro

V izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni opredelila do tega, ali je možno vloge tožeče stranke za pridobitev koncesije za vrtino (iz l. 2003, 2004) obravnavati kot vloge po 199. členu ZV-1, iz sklepa pa tudi ni razvidno, ali je o teh vlogah, ki se nanašajo med drugim tudi na sporno vrtino, glede konkretne vrtine RgS – 2/88 že kdaj odločila in je tako postopek že zaključen, ali pa se šteje, da je ta postopek v zvezi z vrtino RgS – 2/88 (ne pa tudi v zvezi z ostalimi vrtinami iz teh vlog) še vedno odprt. To pa so v obravnavani zadevi tako pomembne okoliščine za presojo, ali naj se postopek obnove dovoli ali ne, da je obrazložitev preveč pomanjkljiva, da bi se dalo sklep preizkusiti, saj te okoliščine niso pojasnjene. Ker se zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa ne da preizkusiti, je s tem podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Vlade RS št. 35501-45/2010/64 z dne 13. 9. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči od poteka paricijskega roka dalje.

III. Zahtevek stranke z interesom A. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka podelitve koncesije, končanega z izdajo odločbe Vlade RS o določitvi koncesionarja za rabo vode iz vrtine RgS – 2/88 koncesionarju A. d.o.o., (v nadaljevanju stranka z interesom). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožena stranka dne 14. 2. 2008 z odločbo podelila koncesijo za rabo vode iz vrtine RgS – 2/88 stranki z interesom. Koncesija je bila podeljena skladno z določili četrtega odstavka 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) brez javnega razpisa. Tožeča stranka je podala predlog za obnovo postopka in kot obnovitveni razlog navedla razlog po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje navaja, da sta bila v zvezi z zahtevo za obnovo postopka dva upravna spora, prvi zaradi molka organa, pri katerem je upravno sodišče toženi stranki naložilo, naj o zahtevi za obnovo odloči v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe, nakar je tožena stranka s sklepom z dne 3. 2. 2011 zahtevi za obnovo ugodila in odločila, da se postopek obnovi v obsegu, da se postopka podelitve koncesije kot stranski udeleženec udeleži tudi tožeča stranka. Potem pa je Upravno sodišče RS z sodbo opr. št. IV U 51/2011 z dne 19. 6. 2012 ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče je toženi stranki dalo navodilo, da bo morala v ponovnem postopku poleg procesnih razlogov (ZUP) in Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS – 2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba) navesti še ostale v sodbi navedene materialne predpise, na podlagi katerih je bila Uredba kot koncesijski akt izdana in posledično tudi koncesijska odločba brez javnega razpisa. Sodišče je dalo navodila, da bo morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali je obnova postopka na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP sploh pravno dopustna v primerih kot je ta, ko gre za določitev koncesionarja brez javnega razpisa. Nadalje tožena stranka navaja, da je stranka z interesom toženi stranki dne 12. 7. 2012 posredovala pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev, da bi bila stranka v postopku dodelitve koncesije, da nikoli ni imela interesa sodelovati v postopku podelitve koncesije in da ni upravičena predlagati obnove postopka. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da se predlog za obnovo nanaša na odločbo, ki je dokončna, da je predlog popoln in da je tudi pravočasno vložen. V nadaljevanju citira določilo 199. člena ZV-1, ki se nanaša na podelitev koncesije brez javnega razpisa. Uredba pa podrobneje predpisuje, komu se koncesija podeli brez javnega razpisa, in sicer osebi, ki ima v posesti in uporablja objekte vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Koncesija je bila podeljena z odločbo, ki je že pravnomočna in sicer brez javnega razpisa, v skladu s 199. členom ZV-1. S tem je bila po mnenju tožene stranke izključena možnost udeležbe vseh morebitnih zainteresiranih drugih fizičnih in pravnih oseb za pridobitev koncesije. Ker Uredba ne določa javnega razpisa, ne gre za t.i. klasično obnovo postopka, ko bi več strank imelo zakonsko možnost udeležbe v upravnem postopku, pa jim ta možnost ni bila dana. Ker je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa, predlagatelj v postopku podelitve koncesije tudi ni bil deležen kot prijavitelj na javni razpis. Ker ne gre za podelitev koncesije na podlagi javnega razpisa, predlagatelj ni izkazal pravnega interesa sodelovati v postopku kot stranka. Glede na to, da je koncesija podeljena brez javnega razpisa, že zaradi samega namena postopka ne more sodelovati nihče drug, kajti bistvo postopka brez javnega razpisa je ravno v tem, da se že v predhodnem postopku razjasni in ugotovi, ali bo koncesija imela vpliv na druge, že pridobljene pravice. Po mnenju tožene stranke zaradi specifike določitve koncesionarja brez javnega razpisa predloga ni podala upravičena oseba, saj v postopku določitve koncesionarja brez javnega razpisa sploh ne bi mogla sodelovati niti kot stranka niti kot stranski udeleženec, kar pomeni, da okoliščina iz 9. točke 260. člena ZUP ni izkazana.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni bil vročen skladno z določili ZUP, saj je bil s strani uslužbenke Ministrstva za kmetijstvo in okolje poslan le v vednost na e-naslov vodje pravne službe pri tožeči stranki. Dalje navaja, da je tožeča stranka že leta 2001 in dopolnjeno še leta 2003 zaprosila za podelitev koncesije za rabo navedene vrtine in da tožena stranka do današnjega dne še ni odločila o tej vlogi, pač pa je podelila koncesijo stranki z interesom. Nadalje pojasnjuje, da stranka z interesom ni izpolnjevala niti osnovnih pogojev za podelitev koncesije, ker v času uveljavitve ZV-1 ni imela posesti nad sporno vrtino, ni imela lastninske pravice na parceli, kjer se vrtina in naprave nahajajo, sporne vrtine ni uporabljala in tudi ni polnila oz. stekleničila mineralne vode iz nje. Pojasnjuje, da stranka z interesom vode ne rabi, saj je morala do dne 30. 6. 2009 pridobiti gradbeno dovoljenje in do dne 30. 6. 2011 pridobiti uporabno dovoljenje za polnilnico. Razen tega stranka z interesom ni bila niti tehnično usposobljena in opremljena za stekleničenje naravne mineralne vode. Po drugi stranki pa je tožeča stranka ob vložitvi predloga za podelitev koncesije njej izpolnjevala vse zahtevane pogoje in tožena stranka o njeni vlogi še sedaj ni odločila. Zatrjuje, da ima sama ves čas v posesti in uporabi objekte vodnjaka za črpanje vode. V nadaljevanju navedeno tudi podrobneje pojasnjuje. Nadalje navaja, da je v sklepu navedeno, da naj bi tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala tudi pripravljalno vlogo stranke z interesom z dne 12. 7. 2012, ta vloga pa tožeči stranki nikoli ni bila vročena in s tem ni imela možnosti, da se izjasni o navedbah in dokazih nasprotne stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Razen navedenega pa je svoje navedbe navedla tožeča stranka v vlogi z dne 6. 9. 2012, te vloge pa tožena stranka pri svoji odločitvi sploh ni upoštevala in gre tudi zato za bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče je toženo stranko pozvalo, naj pošlje odgovor na tožbo in upravni spis, pri čemer je bil sodišču s strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje poslan le upravni spis, na tožbo in na pripravljalne vloge strank v postopku pa tožena stranka ni odgovorila.

4. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi A. d.o.o. kot stranko z interesom, ki v odgovoru na tožbo navaja, da ji je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa za dobo 30 let. Zatrjuje, da tožeča stranka ni imela oz. nima pogojev za podelitev koncesije in se ne more uspešno sklicevati na določbo 9. točke 260. člena ZUP. Sodišče je v sodbi z dne 19. 6. 2012 zavzelo stališče, da so-posest tožeče stranke na vrtini ne zadošča za izkaz pravnega interesa po določbi 43. člena ZUP. Dalje podrobneje pojasnjuje, kaj je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah navedlo v postopku v zvezi z motenjem posesti. Pravni interes niti ni izkazan z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, po kateri se tožeči stranki prizna blagovna znamka „B.“ za črpanje mineralne vode iz vrtine RgS 2/88. Po mnenju stranke z interesom tožeča stranka ni ustrezno izkazala, da med njo in upravno stvarjo, ki je predmet tega postopka, obstaja razmerje na podlagi materialnega predpisa, saj ima tožeča stranka le dejanski interes, kar pa ni zadostna podlaga za to, da se ji v upravnem postopku prizna status stranskega udeleženca. Nadalje pojasnjuje, da ima na zemljišču, kjer je vrtina, lastnino, da ima posest obeh vrtin, da je izpolnila vse obveznosti iz koncesijske pogodbe, zgradila svoj cevovod, polnilnico in že začela s polnjenjem steklenic. Za novo zgrajene objekte ima tudi vsa potrebna dovoljenja. Tožeča stranka pa nikoli ni bila lastnica ne vrtine in ne zemljišča. Nikoli ni imela vodno-gospodarskega dovoljenja. Stranka z interesom predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

5. Tožeča stranka je v navedenem upravnem sporu vložila še več pripravljalnih vlog, v katerih med drugim navaja, da je smisel določbe prvega odstavka 199. člena ZV-1 v tem, da pride v poštev le za tiste pravne ali fizične osebe, ki so vodno dobro ob uveljavitvi ZV-1 že rabile. Tožeča stranka pa že ves čas zatrjuje, da je ob uveljavitvi ZV-1 rabila podzemno vodo iz sporne vrtine. Že 8. 3. 2001 je vložila vlogo za podelitev koncesije za več vrtin in jo dne 18. 4. 2003 še dopolnila, skladno z določbami prvega odstavka 199. člena ZV-1. Tožeči stranki je bila nato koncesija podeljena za štiri vrtine, vloge glede sporne vrtine pa tožena stranka ni nikoli zavrnila. Ni razumljiva obrazložitev sklepa, da se predlog za obnovo zavrže, in ga zato ni mogoče preizkusiti. Ni obrazloženo in ni mogoče preizkusiti, zaradi katere okoliščine je od postopka podelitve koncesije izključena prav tožeča stranka, A. d.o.o. pa se postopka lahko udeležuje. Dalje zatrjuje, da stranka z interesom ni oseba iz prvega odstavka 199. člena ZV-1, zato ni stranka v postopku podelitve koncesije za vrtino. Nadalje še pojasnjuje, da po njenem mnenju tožena stranka ni imela pooblastila, da lahko začne postopek podelitve koncesije brez javnega razpisa, pri čemer meni, da je Uredba nezakonita in predlaga, naj sodišče uporabi institut „exceptio illegalis“. V zvezi z sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 51/2011 navaja, da iz nje izhaja le to, da prejšnjega sklepa tožene stranke ni bilo mogoče preizkusiti, ker nima zadostnih razlogov, izpostavljena pa je bila tudi pravna dilema v zvezi z dejstvom, da gre za postopek podelitve koncesije brez javnega razpisa, ki se ga ne more udeleževati več oseb, kar pa ni izpeljano v jasna pravna mnenja ali stališča, na katera bi bila tožena stranka vezana. Sodišče je podalo le navodilo, da mora tožena stranka ponovno odločiti o predlogu za obnovo postopka, udeležbo tožeče stranke pa podrobneje utemeljiti kot eno izmed možnih materialno pravnih podlag. Navedlo je tudi 199. člen ZV-1. Ker zahteva tožeče stranke za podelitev koncesije nikoli ni bila zavrnjena, ne drži, da nima interesa do vrtine. Nadalje tožeča stranka navaja, da sta se njena vloga za podelitev koncesije in vloga stranke z interesom za podelitev koncesije nanašali na isto pravico, to je pravico do rabe podzemne vode iz vrtine. Tožeča stranka je vlogo vložila, preden je svojo vlogo vložila stranka z interesom. Pravna korist tožeče stranke je očitna in je zmotno naziranje stranke z interesom, da ima tožeča stranka zgolj dejanski interes. Dalje tudi navaja, da ji je bila z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 12. 1. 2013 sicer res prepovedana uporaba vodnega vira iz vrtine, vendar pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje dne 22. 11. 2013 ta odločba odpravljena iz razloga obstoja upravičenj tožeče stranke do vodnega dobra iz vrtine. Tožeča stranka opozarja tudi na to, da se v zvezi s koncesijsko pogodbo, sklenjeno na podlagi odločbe o podelitvi koncesije stranki z interesom, vodi gospodarski spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

6. Tudi tožena stranka je vložila več pripravljalnih vlog, v katerih med drugim prosi sodišče naj ji pošlje pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18. 4. 2013 in da je postopek, ki ga je tožeča stranka vložila s predlogom, da se koncesija podeli njej, drug postopek ter da ima vsa pravna sredstva, da se ta postopek pospeši. Trditev, da je tožeča stranka kupila cevovod od sporne vrtine do svoje polnilnice je predmet pravdne zadeve, ki se rešuje pri Okrožnem sodišču v Celju. Ni točna trditev, da je le tožeča stranka tista, ki je ob uveljavitvi ZV-1 dejansko rabila vodo. Nikoli ni imela pravice črpati vode iz sporne vrtine. Če je bila tožeči stranki na podlagi iste vloge podeljena koncesija na štirih drugih vrtinah, na sporni pa ne, se je očitno tožeča stranka zadovoljila z dejstvom, da je pridobila koncesijo za preostale vrtine, ne pa tudi za predmetno vrtino. Tožeča stranka ima le dejanski interes, kar pa ni zadostna podlaga za to, da se ji prizna status stranskega udeleženca. Pojasnjuje tudi, zakaj so netočne trditve tožeče stranke, da ima v posesti naprave na sporni vrtini. Stranka z interesom tudi meni, da v konkretnem primeru v povezavi z Uredbo ni mogoče uporabiti načela „excepcio illegalis“ saj Uredba ni protizakonita, temveč v celoti izhaja iz 199. člena ZV-1 in zatečeno stanje ureja le na način, ki je edini možen. Stranka z interesom je bila edini lastnik nepremičnine, na kateri je vrtina in edini posestnik te vrtine. Zaradi tega noben drug ni mogel biti stranka tega postopka. Četudi bi bilo res, da tožena stranka tožeči stranki ni posredovala pripravljalne vloge stranke z interesom z dne 12. 7. 2012, ta napaka ni mogla vplivati na odločitev o tem, da tožeča stranka nima pravnega interesa in ne more biti stranka niti stranski udeleženec v postopku, končanem s pravnomočno odločitvijo o koncesionarju z dne 14. 2. 2008. S koriščenjem sporne vrtine tudi nima nobene zveze blagovna znamka „B.“. Pravno tudi ni relevantno, če je tožeča stranka vložila zahtevo za koncesijo 8. 3. 2001, saj je režim dodeljevanja koncesij na novo uredil ZV-1. Tožeča stranka nikoli ni imela v posesti sporne vrtine in nikoli ni iz nje črpala in tržila mineralne vode.

K točki I. izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Glede na to, da je stranka z interesom v več pripravljalnih vlogah zahtevala, naj sodišče vloži pripravljalni spis tožeče stranke z dne 18. 4. 2013, sodišče najprej pojasnjuje, da pripravljalnega spisa tožeče stranke s takim datumom ni v sodnem spisu in tudi iz popisa spisa je razvidno, da taka pripravljalna vloga na sodišče ni prispela.

9. Tožeča stranka je v upravnem postopku uveljavljala obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V obravnavanem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali bi tožeča stranka morala biti udeležena v postopku podelitve koncesije stranki z interesom. Upravno sodišče je v sodbi, izdani pred izpodbijanim sklepom, to je sodba opr. št. IV 51/2011 z dne 19. 6. 2012, navedlo, da to, da je tožeča stranka v dveh letih od uveljavitve ZV-1 vložila vlogo za izdajo koncesije, še ne zadošča za ugotovitev, da je imela zakonsko pravico do udeležbe v postopku podelitve koncesije tožeči stranki. Vendar pa sodišče ni zapisalo, da je povsem nemogoče, da ne bi mogla imeti položaja stranke. Upravno sodišče je nadalje navedlo, da bo morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali je obnova postopka na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP glede na specifičnost v obravnavanem primeru, sploh pravno dopustna.

10. Tožena stranka je to sodbo razumela tako, da je v izpodbijanem sklepu navedla, da predloga ni podala upravičena oseba, ker predlagatelj v postopku določitve koncesionarja brez javnega razpisa sploh ne bi mogel sodelovati niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Vendar pa je upravno sodišče v prejšnji sodbi to vprašanje pustilo odprto, saj je navedlo, da bo tožena stranka šele morala ugotoviti, ali je taka obnova postopka sploh dopustna. Treba je tudi upoštevati, da tedaj izpodbijanega sklepa o dovolitvi obnove ni zgolj odpravilo, ampak je vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

11. Sodišče pri ponovnem odločanju meni, da bi bilo – ne glede na konkretni primer - možno tudi v postopku podelitve koncesije brez javnega razpisa v določenih situacijah priti do primerov, ko bi bilo potrebno pritegniti še kakšno stranko v postopek. V konkretnem obravnavanem primeru pa je potrebno upoštevati, da sta tako tožeča stranka kot stranka z interesom imeli vloženi vlogi za podelitev koncesije za isto vrtino. Obe sta želeli dobiti koncesijo brez javnega razpisa. V kolikor bi tožena stranka ocenila, da je tudi vloge tožeče stranke potrebno obravnavati po 199. členu ZV-1, bi to pomenilo, da tožeča stranka zahteva koncesijo na isti pravni podlagi kot stranka z interesom, torej zahteva koncesijo tako na isti pravni podlagi kot za isto vrtino in zato ni mogoče trditi, da v takem primeru tožeča stranka ne bi imela pravice biti udeležena v postopku. Vendar pa se v izpodbijanem sklepu tožena stranka ni opredelila do tega, ali je možno vloge tožeče stranke za pridobitev koncesije za to vrtino (iz l. 2003, 2004) obravnavati kot vloge po 199. členu ZV-1, iz sklepa pa tudi ni razvidno, ali je o teh vlogah, ki se nanašajo med drugim tudi na sporno vrtino, glede konkretne vrtine RgS – 2/88 že kdaj odločila in je tako postopek že zaključen, ali pa se šteje, da je ta postopek v zvezi z vrtino RgS – 2/88 (ne pa tudi v zvezi z ostalimi vrtinami iz teh vlog) še vedno odprt. To pa so v obravnavani zadevi tako pomembne okoliščine za presojo, ali naj se postopek obnove dovoli ali ne, da je obrazložitev preveč pomanjkljiva, da bi se dalo sklep preizkusiti, saj te okoliščine niso pojasnjene. Ker se zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa ne da preizkusiti, je s tem podana kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Tožeča stranka nadalje med drugim navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevala vlogo stranke z interesom z dne 12. 7. 2012, ki pa je tožeči stranki nikoli ni vročila. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijanega sklepa niti iz dokumentacije v upravnem spisu ni razvidno, da bi bila ta vloga stranke z interesom tožeči stranki vročena, da bi se lahko do nje izjasnila. To pa je v nasprotju z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V skladu z drugim odstavkom 237. člena ZUP se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Torej je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti tudi iz tega razloga.

13. Tožeča stranka nadalje navaja, da je v postopku za obnovo postopka vložila vlogo z dne 6. 9. 2012, ki pa je tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni upoštevala. Sodišče se do tega očitka ne more opredeliti, ker te vloge ni v upravnem spisu. Iz navedenega razloga ni možno preveriti, ali je do te kršitve prišlo. Lahko pa sodišče zgolj na splošno opozori, da se je potrebno v ponovljenem postopku opredeliti do vseh vlog strank, če se nanašajo na predmetno zadevo in vsem strankam omogočiti, da se seznanijo z vlogo nasprotne stranke.

14. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo in je tudi iz tega razloga številne in obsežne pripravljalne vloge obeh strank povzemalo le v omejenem obsegu. Mnoge navedbe strank namreč v tej fazi, ko se ugotavlja le to, ali so podane procesne predpostavke za dovolitev obnove postopka, niso relevantne. Mnoge od teh navedb (na primer o tem, kdo je lastnik zemljišča, posestnik vrtine, kdo ima pravico do blagovne znamke itd.) bi bile relevantne šele v primeru, če bi bila obnova dovoljena. V tej fazi pa se zaenkrat odloča le o tem, ali je predlog za obnovo podala upravičena oseba. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča oziroma njegova stališča, ki se tičejo postopka in so navedena v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. 4. člen navedenega pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.

16. K točki 3 izreka:

17. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom je sodišče zavrnilo, ker skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, pripadajo tožniku stroški postopka, ne pa ostalim udeležencem.