Jedro

Prodajna pogodba niti ni bila podpisana, prav tako še ni bila dogovorjena končna cena. Tožeči stranki za dela, ki niso bila potrebna, plačilo ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131569/2011 z dne 19. 9. 2011 vzdržalo v veljavi v tistem delu, v katerem je naloženo toženi stranki, da plača glavnico v znesku 240,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršbe v znesku 36,00 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka 1. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 28,43 EUR (točka 2. izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se je pritožila tožeča stranka. Navaja, da je glede na ugotovljena odločilna dejstva, ki izhajajo iz listin in navedb ter izjav strank, materialnopravno nepravilen zaključek sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 300,00 EUR in DDV za pripravo dokumentacije za prijavo posla za odmero davka, ker naj bi šlo za „trenutno“ nepotreben strošek oziroma „preuranjeno izvedbo naročenega posla“. Tožeča stranka je svoj del obveznosti iz naročila v celoti izpolnila. Da naj bi se čakalo z izvedbo posla oziroma z izdelavo listin, pa ni z ničemer potrjeno in nima podlage v odločilnih dejstvih, kot izhaja iz listinske dokumentacije in navedb strank. Zaračunana storitev tožeče stranke je bila predhodno pisno dogovorjena, nikoli preklicana, ugovor višine je bil podan šele v postopku izterjave. Dokazni predlog v zvezi s to trditvijo je bil umaknjen. Sodišče ni imelo nobene podlage, da razpravlja in odloča o potrebnosti in predčasnosti opravljenega dela tožeče stranke. Tožeča stranka je svojo obveznost v celoti izpolnila, tožena pa ne, zato bi moralo sodišče zahtevku v celoti ugoditi. Posledično napačni odločitvi je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka in je tožeča stranka upravičena do povračila vseh stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke kot protispisne in neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila člena 443/1 Zakona o pravdnem postopku, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedbe tožeče stranke v pritožbi pa se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila tožeča stranka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po presoji sodišča druge stopnje pa ne gre niti za primer ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (člen 458/2 ZPP).

6. Glede na pritožbene navedbe je dodati, da je sodbo mogoče preizkusiti in tudi očitanih procesnih nepravilnosti prvo sodišče ni storilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je napravilo pravilen zaključek in tožeči stranki stroškov, ki jih je ta imela z delom (prijavo posla za odmero davka), ki ni bilo potrebno, ni priznalo. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka delo opravila glede na potek dogodkov preuranjeno in v nadaljevanju se je tudi pokazalo, po nepotrebnem. Sama tožeča stranka, ki ima sigurno dovolj izkušenj s prodajo nepremičnin (po pogovorih in celo s položitvijo are običajno sicer pride do sklenitve prodajne pogodbe, ni pa to nujno), je pripravila prodajno pogodbo, a ta pogodba nikoli ni bila podpisana. Vsa zadeva je bila torej še na nivoju dogovorov, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že priprava dokumentacije za odmero davka bila preuranjena in še nepotrebna. Sicer pa je sama zastopnica tožeče stranke toženca opozarjala na nevarnost nepotrebnih stroškov, kar nadalje pomeni, da bi tudi sama morala ravnati pravilno – v skladu z načelom dobrega gospodarja. Tudi če je bil vnaprejšen dogovor o tem, kaj mora storiti tožeča stranka, bi ta morala gospodarno in na podlagi dejstev opraviti potrebna dejanja in ne preuranjeno „na zalogo“. Tako pa ni sporno, da prodajna pogodba niti ni bila podpisana, prav tako še ni bila dogovorjena končna cena. Tožeči stranki za dela, ki niso bila potrebna, plačilo ne gre.

7. Pritožba tožeče stranke se po povedanem pokaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Bil je nepotreben.