Jedro

Ob podaljšanju pripora mora sodišče opraviti ponovno presojo obstoja utemeljenega suma samo v primeru, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 60638/2011 z dne 11. 3. 2012 zoper obdolženega S. K. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb o kazenskem postopku po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Zahtevo zagovornik utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo prostispisnost, ker iz obrazložitve sklepa izhaja, da se obdolženec z R. ni pogovarjal o gumah, temveč o drogah, pri čemer iz zapisa telefonskih prisluhov (konkretno iz pogovora št. 781) izhaja, da sta se sogovornika pogovarjala le o gumah. Sklepu višjega sodišča zagovornik očita, da se ni izjavil o pritožbenih navedbah, s katerimi je obdolženec izkazal, da se je z R. pogovarjal bodisi o sinu, ki se poklicno ukvarja z igranjem nogometa, bodisi o avtomobilskih gumah in servisu avtomobila pri družbi A. d. o. o., v Luciji, za kar je obdolženec tudi predložil kopije računov za opravljene storitve.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je sodišče pogovor med obdolžencem in R. ocenilo drugače, nestrinjanje z zaključki sodišča pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako se je sodišče druge stopnje, glede na fazo postopka, v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, upoštevajoč tudi dejstvo, da višjemu sodišču ni potrebno posebej obrazložiti svojega stališča v kolikor se strinja z argumenti v izpodbijani odločbi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec ugovarja ugotovitvi vrhovne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pogovor št. 781 ocenilo drugače kot zagovornik, saj je bila kopija tega pogovora sodišču prvič predložena šele s pritožbo, zato sklep o podaljšanju pripora na njem ne more temeljiti. Obdolženec se tudi ne strinja z ugotovitvijo vrhovne državne tožilke, da se je sodišče v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, ker višje sodišče ni preizkusilo obstoj pogojev za pripor, čeprav je stopnja utemeljenega suma v precejšnji meri manjša, kot ob dnevu odreditve pripora.

B.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja, ker po njegovi oceni obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz prepisov prisluhov je razvidno, da se obdolženec in R. pogovarjata o gumah in nogometu, medtem ko sodišče v obrazložitvi sklepa zapiše, da iz prisluhov ne izhaja, da bi pogovor tekel o gumah.

6. Po ustaljeni sodni praksi mora sodišče ob podaljšanju pripora ponovno presojo obstoja utemeljenega suma opraviti samo v primeru, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin.(1) Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora ugotovilo, da je bil utemeljen sum ugotovljen že v sklepu o odreditvi in podaljšanju pripora in povzelo okoliščine, ki potrjujejo njegov obstoj. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na dogajanje dne 18. 10. 2011, ko je prišlo do več srečanj med obdolžencem, R., Č. in B., nato pa je bil na mejnem prehodu Dragonja prijet S. B. s 491,44 g heroina. Po tem dogodku je med obdolžencem in R. tekla intenzivna telefonska komunikacija, v zvezi s katero zagovornik uveljavlja protispisnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se zagovornik v svoji zahtevi sklicuje predvsem na prisluhe z dne 13. 11. 2011 in kasnejše, pri čemer je sodišče obstoj utemeljenega suma v pretežni meri oprlo na prisluhe, ki so sledili prijetju B., to je prisluhe z dne 22. 10. 2011. Iz vseh prisluhov je razvidno, da so obdolženci pri pogovoru prek telekomunikacijskih sredstev previdni in se pogovarjajo v šifrah. Konkretno, v pogovoru z dne 22. 10. 2011 obdolženec in R. v pogovoru omenjata gume, vendar iz vsebine njunega pogovora izhaja, da se pogovarjata o prodaji in nakupu droge, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato uveljavljena protispisnost po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Tudi ni mogoče pritrditi zagovornikovemu očitku, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.(2) Pritožbene navedbe, na katere naj višje sodišče ne bi odgovorilo, se tako kot v zvezi z uveljavljeno protispisnostjo, nanašajo na telefonske prisluhe v mesecu novembru med obdolžencem in R. in s tem v zvezi na obstoj utemeljenega suma. Vrhovno sodišče je že v prejšnji točki ugotovilo, da sklep o podaljšanju pripora na teh prisluhih ne temelji, zato se uveljavljene pritožbene navedbe niti niso nanašale na odločilna dejstva, o katerih bi višje sodišče moralo zavzeti stališče. Kljub temu je višje sodišče nanje odgovorilo, zato ni mogoče pritrditi zagovornikovi navedbi, da so ostale prezrte. Višje sodišče je namreč v obrazložitvi sklepa zapisalo, da se pri odločanju o podaljšanju pripora sodišče ne spušča v podrobno presojo dokazov in razjasnitev stvari glede na njihovo protislovnost, ker je popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja prepuščena razpravljajočemu senatu po na glavni obravnavi izvedenem dokaznem postopku. Zagovornikove navedbe, da je med obdolžencem in R. tekel posel o gumah in servisiranju avtomobila, niso omajale prepričanja višjega sodišča v obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivega dejanja.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišče RS XI Ips 97/2009 z dne 26. 11. 2009. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007.