Jedro

Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da se šteje, da je ta okoliščina podana. To zakonsko normo je treba razlagati na način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite.

Tožena stranka je upoštevala to, da je tožnik sam prišel na policijsko postajo in podal prošnjo, saj to tudi navaja v izpodbijanem sklepu, vendar pa po njenem mnenju to še ne zadostuje za sklepanje, da zaradi tega ni begosumen.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika za namen predaje pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Nadalje je še odločila, da se tožnik pridrži od ustne naznanitve dne 27. 10. 2017 ob 17.25 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana in da iz policijske depeše izhaja, da je tožnik ilegalno prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri sebi pa ni imel nobenih osebnih dokumentov. Dne 14. 10. 2017 se je zglasil na Policijski postaji za izravnalne ukrepe in podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. V postopku na policijski postaji je povedal, da je Maroko zapustil 1. 2. 2017 in legalno z letalom prispel v Turčijo, kjer je bival 40 dni. Pri sebi je imel potni list, ki ga je kasneje vrgel v morje. Pot je nadaljeval preko Grčije, Albanije, Črne gore in Bosne in Hercegovine do Hrvaške, kjer je ostal en dan, nato pa se odpravil naprej proti hrvaško slovenski meji, ko pa je prispel v Slovenijo, je kupil karto za vlak do Ljubljane, kjer je na Policijski postaji Ljubljana Center podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite je na vprašanje, ali je že kdaj zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril, da ne. Na vprašanje, kje ima osebne dokumente, je rekel, da ima potni list pri tihotapcu v Turčiji, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pa v Maroku. Povedal je še, da so ga iz Hrvaške najprej vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, nato pa je ponovno odšel na Hrvaško, od koder je v enem dnevu prišel do hrvaško slovenske meje in jo prečkal peš. Kot ciljno državo je navedel Veliko Britanijo. Ob preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem dne 5. 9. 2017, dvakrat pa je bil evidentiran kot tujec. Na Hrvaškem ni počakal do zaključka postopka, ampak je pot nadaljeval naprej. Na vprašanje, zakaj ni predhodno že povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici, je povedal, da je bil prisiljen dati prstne odtise, saj so mu policisti rekli, da ga ne bodo izpustili toliko časa, dokler jih ne da. Potem je odšel v hotel Porin, od koder pa je še isti dan odšel naprej. Na Hrvaškem ni počakal na odločitev, ker se mu ni zdelo korektno, da so ga prisilili, da je dal prstne odtise.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe št. I Up 26/2016 je na podlagi določb Dublinske uredbe III upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da je opredelitev pojma nevarnosti pobega izrecno vsebovano v 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški pred mesecem in pol, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Zaprosil je zgolj zato, da bi bil izpuščen iz zapora in bi tako nadaljeval pot, kar je tudi storil. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Pri podaji prošnje je kljub opozorilu, da mora govoriti resnico, trdil, da v nobeni državi, razen v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar pa ne drži, saj je iz EURODAC izpiska razvidno, da je predhodno zaprosil v Hrvaški. Razen tega je na policijski postaji povedal, da je potni list vrgel v morje, medtem ko je pri podaji prošnje izjavo spremenil in rekel, da je potni list pustil pri tihotapcu v Turčiji. S svojimi izjavami je zavajal pristojni organ in tudi njegova splošna verodostojnost ni izkazana, saj je svoje izjave večkrat spreminjal. Slednje prav tako ustreza 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, to je navajanje lažnih podatkov. Ne drži, da tožnik ne bi bil begosumen zato, ker je sam prišel na policijsko postajo in podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. To sicer drži, vendar pa tožnik ni vedel, da ga bo Republika Slovenija vračala v Republiko Hrvaško, kamor noče, saj je sicer ne bi zapustil. Povedal je, da si želi oditi v Veliko Britanijo, kjer si želi najti zaposlitev. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, so izpolnjene tudi okoliščine iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje tožene stranke, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prečkal meje ilegalno iz države v državo. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje pojasnjuje, kakšen je sistem varovanja v azilnem domu in s tem v zvezi ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. 80 % prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zapustijo azilni dom še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Prosilcem za mednarodno zaščito je potrebno zagotoviti osnovno oskrbo in zaščito, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so na primer ekonomski in drugi, in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Z milejšim ukrepom ne bi bilo možno doseči namena, saj bi prosilec iz azilnega doma lahko odšel v drugo državo. Tako je bilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. I Up 346/2014. 4. Tožnik v tožbi navaja, da Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 26/2016 navaja, da pri presojanju kriterijev za nevarnost pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe III. Za določanje izjemne begosumnosti že po naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Razen tega tožena stranka najprej navaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, na koncu pa, da v petih, zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Nesodelovanje v postopku se ne nanaša na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak na nesodelovanje v postopku na Hrvaškem, v zvezi s katerim tožena stranka nima nobenih informacij, tožnik pa je pojasnil, da je tam prošnjo za azil vložil pod prisilo, saj je moral dati prstne odtise in so mu policisti rekli, da ga ne bodo izpustili tako dolgo, dokler tega ne bo storil. Samo ta dejstva ne morejo biti razlog za razglasitev tožnika za izrazito begosumnega. Tožena stranka sploh ne presoja argumentov tožnika, zakaj je državo zapustil, do njih se ne opredeljuje niti jih ni preverila. Prav tako tožena stranka ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje drugega odstavka 68. člena Ztuj-2, saj ji tožnik tega ni izpostavil v prošnji niti na osebnem razgovoru niti ga tožena stranka v zvezi s tem ni vprašala. Prav tako tožnika ni ničesar vprašala v zvezi z njegovim potnim listom. Poleg tega pooblaščenec tožniku ni mogel postavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Posledično je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke. Uradna oseba tožnika tudi ni vprašala, ali bo ostal v Sloveniji oziroma ali bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji in celo ali si želi ostati tukaj, ampak je odločbo oprla na dejstvo, da je tožnik izpovedal, da želi v Anglijo. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnik sam prišel na policijsko postajo in podal prošnjo. Tožena stranka bi morala najprej pojasniti, zakaj je tožnik begosumen, nato pa še z dodatnimi argumenti utemeljiti, zakaj je izrazito begosumen, tega pa ni storila. Tožniku je bila odvzeta prostost že zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi odtisi v bazi EURODAC. Poleg tega je ukrep pridržanja na prostore centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Zasledovani cilj je mogoče doseči z milejšimi ukrepi, na primer z omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Območje azilnega doma je večje, na tem območju ni omejitve glede tega, koliko časa je prosilec lahko na prostem. Argument, da ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil ostali na območju azilnega doma, ni primeren. To, da ima le enega varnostnika, ne more biti dodaten argument za zapiranje ljudi v center za tujce. Poleg tega izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode.

5. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika še dodala, da je tožnik pojasnil, zakaj je zamolčal dejstvo, da je zaprosil za azil na Hrvaškem, in prav tako je pojasnil okoliščine, da se je to zgodilo pod prisilo in da ni imel nobene pravne pomoči in šele v Sloveniji ob podaji prošnje je pojasnil, da se je seznanil s posledicami odvzema prstnih odtisov, zaradi česar ni podan dejanski stan izrazite begosumnosti.

6. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Glede na to, da se v skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik tudi predlaga, da se ugotovi, da je tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode, in naj se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja tega sklepa.

7. Tožnik pa predlaga tudi izdajo začasne odredbe in sicer tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu odločitve sodišča prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v centru za tujce. Izvrševanje tega ukrepa tožniku prizadeva nepopravljivo škodo, saj se v centru za tujce počuti izredno slabo. Kršitev pravice do osebne svobode že sama po sebi predstavlja škodo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Pooblaščenec tožene stranke je na obravnavi še dodal, da je tožnik navedel, da je v prošnji zamolčal, da je že zaprosil za azil na Hrvaškem zaradi strahu, in da mu je bilo pojasnjeno, da bo vrnjen na Hrvaškem, ker se njegovi prstni odtisi nahajajo v bazi EURODAC, iz česar je razvidno, da je tam prosil za azil in da je Hrvaška pristojna za obravnavanje prošnje. To pa še dodatno kaže na begosumnost, ker tožnik bi lahko zamolčal še kakšno drugo dejstvo, da bi se izognil predaji.

K točki I izreka:

9. Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa, ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 2. 11. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

11. Tožnik je na zaslišanju povedal, da nikjer ni podal prošnje za azil razen na Hrvaškem in da ni že petkrat zaprosil za azil. Svoj potni list je pustil pri sprovajalcu oziroma tihotapcu v Turčiji. V začetku pa je izjavil, da ga je vrgel v morje, ker ga je bilo strah policije. Za azil je zaprosil zato, ker je po narodnosti Barber, v Maroku pa ta narodnost nima svojih pravic. Enkrat so ga že pretepli in mu zlomili roko in to so bili Arabci. Rad ima Slovenijo in bi rad nadaljeval z življenjem v Sloveniji. Počakal bo na rešitev njegove prošnje za azil v Sloveniji. Iz Maroka je legalno potoval z letalom z maroškim potnim listom. Iz Grčije je potoval do Albanije, potem z avtobusom do Črne gore in z avtobusom do Bosne in Hercegovine, nato na Hrvaško, kjer ga je aretirala policija in ga zaprla, prepeljali so ga v odprt azilni dom in je iz Hrvaške pobegnil do Slovenije. Peš je šel čez mejo, nato pa z vlakom do Ljubljane. V Ljubljani je šel do policijske postaje in podal prošnjo za mednarodno zaščito. Njegov cilj je bil Velika Britanija, želel je priti v London. Na Hrvaškem ni počakal do konca postopka odločanja o njegovi prošnji zato, ker tam ni bil zadovoljen. Hrvaška policija ga je tepla, preden je podal prošnjo za azil, in mu je rekla, da če ne bo dal prstnih odtisov in prošnjo, bo pol leta preživel v zaporu. Takoj od začetka ni povedal, da je že na Hrvaškem zaprosil za azil zato, ker ga je bilo strah, da ga bodo vrnili nazaj na Hrvaško. Osebje v centru za tujce je v redu, z njimi nima problemov, počuti pa se, kot da bi bil v zaporu, gre za omejitev gibanja, ne more iti ven. Eni njegovi znanci so si zato, ker so zaprti, že tudi rezali z žiletkami roke in noge. Na Hrvaškem ni bil zadovoljen zato, ker so tam rasisti. Tam ni šel po lastni volji v azilni dom, ampak so ga silili. Na Hrvaškem ni imel pravne pomoči, nihče mu ni razložil pravic in dolžnosti, posledic odvzema prstnih odtisov na Hrvaškem se ni zavedal. Šele ko so mu v Sloveniji odvzeli prstne odtise, je zvedel za posledice. Dokumentov na Hrvaškem mu niso prevedli v jezik, ki ga razume. Podpisal je pet ali šest dokumentov. Ne želi si več potovati v London. Povedal je še, da je iz Turčije preko morja najel tihotapca, naprej pa je pot nadaljeval sam. Glede bivanja v centru za tujce je povedal, da ga policisti nadzorujejo pri britju, hranjenju, glede izhodov je povedal, da ima vsak dan eno uro izhoda. Prostor, ko je zunaj, je velikosti približno razpravne dvorane in je pokrit. Kadar gredo ven, gredo vsi naenkrat. Glede dostopa do interneta je povedal, da ima dva dni v tednu pravico do dostopa, do telefona pa enkrat na teden. To ne pomeni ves dan, ampak mu drugi določijo uro. Dostop do interneta traja eno uro. Sedaj si ne želi iti več v Anglijo, želi si živeti v Sloveniji in študirati turizem.

12. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, po katerem lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev s sklepu tožene stranke.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami, katere okoliščine nevarnosti pobega se po mnenju Vrhovnega sodišča RS lahko uporabijo pri odločanju o pridržanju prosilca za mednarodno zaščito, sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, kjer je sodišče ponovno opozorilo na svojo predhodno sodbo in sklep št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je navedlo, da je mogoče uporabiti zgolj kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Uporabiti je mogoče najmanj kriterije iz 3., 4. in 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vendar pa v nadaljevanju sodišče navaja, da kot izhaja iz razlage navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pa tudi uporaba drugih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 ni izključena (tč. 9 obrazložitve citiranega sklepa). Iz navedenega razloga tudi v zvezi z obravnavano zadevo sodišče meni, da sme tožena stranka pri tovrstnih odločitvah poleg kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabiti tudi kriterije iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kjer gre za milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca.

15. Glede tožbenih očitkov, da je tožena stranka najprej navedla, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, na koncu pa, da v petih, sodišče ugotavlja, da res na zadnji strani izpodbijanega sklepa piše, da je vložil prošnjo v petih državah, pooblaščenec tožene stranke pa je na obravnavi povedal, da je prišlo do napake, vendar pa po mnenju sodišča to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da v izpodbijanem sklepu niso podani razlogi o znatni nevarnosti pobega. Natančno je obrazloženo, da je šlo pri tožniku na Hrvaškem za nesodelovanje v postopku in da je dajal netočne podatke, to pa so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in so definirane v peti alineji prvega odstavka 68. člena Ztuj-2 in ker so te okoliščine podane, tudi napačna navedba v sklepu, da je tožnik že petkrat prosil za mednarodno zaščito, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Pri 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v zakonu ne piše, v kateri državi mora biti podano nesodelovanje v postopku, da se šteje, da je ta okoliščina podana. Po mnenju sodišče je treba to zakonsko normo razlagati na ta način, da je ta okoliščina za nevarnost pobega podana, če je v katerikoli državi izkazano nesodelovanje v postopku priznanja mednarodne zaščite. Pri tožniku ni šlo le za to, da je zapustil neko državo in da bi zgolj zato bil begosumen, ampak so podane tudi druge okoliščine: navajanje, da ni vložil nobene prošnje, čeprav je v resnici jo, najprej trditev, da je izgubil potni list, potem pa, da ga je pustil v Turčiji pri tihotapcu, kot tudi dejstvo, da je sprva navajal kot ciljno državo Veliko Britanijo, ter tudi nedovoljen vstop v Slovenijo.

16. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni presojala argumentov tožnika, zakaj je državo zapustil in da tega ni preverila, je sodišče samo na zaslišanju tožniku postavilo vprašanje, zakaj je Hrvaško zapustil in mu je s tem dalo možnost, da se do tega opredeli. Vendar pa sodišče ne more slediti navedbam, da so tožnika na Hrvaškem prisilili v to, da vloži prošnjo za mednarodno zaščito, saj ni nobenega racionalnega razloga, da bi neka država prosilca silila v to dejanje. Sodišče tudi ne more slediti navedbam o tem, da bi ga na Hrvaškem tepli, da bi bili na Hrvaškem rasisti in da ne bi bil poučen o svojih pravicah v postopku pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Če bi sodišče sprejelo te navedbe, bi se s tem tudi samo postavilo na stališče, da na Hrvaškem uradne osebe ravnajo v nasprotju s predpisi. Da pa bi sodišče lahko sprejelo stališče, da je bilo tako, pa bi moralo imeti nek trden dokaz, ki bi kazal na to, da se je tožnika na tak način obravnavalo. V takem primeru po mnenju sodišča ne zadostuje zgolj navedba prosilca za azil, da se je to zgodilo, ampak je treba predložiti tudi dokaze. Sodišče se sicer zaveda tega, da je v takem primeru to težko dokazati, vendar pa bi nedvomno obstajali tudi kakšni viri, ki bi dokazovali, da se prosilce za azil na Hrvaškem obravnava na tak način. Tožnik pa za te trditve ni predložil dokazov. Iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam tožnika ne more slediti. Ker pa iz navedenih razlogov sodišče tem navedbam ne sledi, meni, da ni upravičenega razloga, da tožnik na Hrvaškem ni počakal na rešitev prošnje.

17. Tožnik res ni izpostavil tega, da nima možnosti bivanja v Sloveniji (3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) in ta okoliščina tudi ni obrazložena, vendar pa tudi to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj je tožena stranka dovolj natančno pojasnila druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega.

18. Glede okoliščin, povezanih s potnim listom, je sodišče samo vprašalo tožnika na zaslišanju, kaj se je z njim zgodilo, in tudi to, ali ne drži, da bi ga vrgel v morje, pa tudi pri podaji prošnje mu je bilo postavljeno vprašanje, kje ima osebne dokumente, zato nikakor ni mogoče trditi, da bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da ga je bilo strah policije in je zato navedel, da je potni list vrgel v morje, saj je celo sam odšel do policijske postaje in prosil za azil, zato ni mogel imeti razloga za strah. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo o tem, da bi morala tožena stranka pri podaji prošnje tožniku omogočiti, da postavlja njegov pooblaščenec vprašanja tudi v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar pa tudi to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj se v tem postopku presojajo okoliščine, ki so pomembne za odločitev o omejitvi gibanja in ne okoliščine, ki so pomembne za priznanje mednarodne zaščite. Ne glede na to, pa je sodišče na zaslišanju tožniku postavilo vprašanje, zakaj je zaprosil za azil. 19. V zvezi s tožbenim očitkom, da uradna oseba ni tožnika vprašala, ali bo ostal v Sloveniji oziroma počakal na zaključek postopka v Sloveniji, je sodišče samo na glavni obravnavi postavilo tako vprašanje in tako dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje.

20. Tožena stranka je upoštevala to, da je tožnik sam prišel na policijsko postajo in podal prošnjo, saj to tudi navaja v izpodbijanem sklepu, vendar pa po njenem mnenju to še ne zadostuje za sklepanje, da zaradi tega še ni begosumen, saj obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na izrazito begosumnost in jih je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila v izpodbijanem sklepu. Tožniku vsekakor ni bila odvzeta prostost zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi odtisi v bazi EURODAC, ampak zaradi številnih drugih razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu. Sodišče tudi meni, da je ukrep omejitve gibanja v centru za tujce primeren in v skladu z načelom sorazmernosti, saj z milejšimi ukrepi ne bi bilo možno doseči cilja, to je, da bi tožnik ne bi s svojim begom preprečil predajo odgovorni državi članici. Tožena stranka je zelo podrobno obrazložila, zakaj je v azilnem domu sistem varovanja tak, da ne omogoča učinkovito izvajanje ukrepa omejitve gibanja za tiste prosilce, ki bi želeli samovoljno zapustiti azilni dom. V tem delu je izpodbijani sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

21. V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, sodišče meni, da je poseg v osebno svobodo dopusten ukrep, če je zakonit in če so podane vse procesne garancije, kot jih zahteva 19. člen Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da mora biti za poseg v osebno svobodo razlog, ki je določen z zakonom, da je vsak obveščen o razlogih za odvzem prostosti, da mu mora biti to tudi pismeno sporočeno, da ima pravico do pravne pomoči ipd. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016, kjer je v točki 10. pojasnjeno, da sme odgovorna članica upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa, neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

23. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila z izvrševanjem sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov:

24. V zadevah, kjer je možno vložiti tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončni upravni akt in sklep o pridržanju z namenom predaje je tak akt, ni možno hkrati vlagati tožbo tudi v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, saj je tako imenovani subsidiarni upravni spor možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu. V tem primeru pa je zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v rednem upravnem sporu, zato niso podane procesne predpostavke za vlaganje tožbenega zahtevka zaradi varstva ustavnih pravic, kajti take vrste upravni spor je skladno z 4. členom ZUS-1 mogoč le takrat, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker torej izpodbijani akt ni akt, ki bi se ga dalo izpodbijati v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, skladno z 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III izreka:

25. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe pod 1. točko izreka pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Začasne odredbe pa tudi ni mogoče obravnavati v povezavi z zahtevkom, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, saj, kot je bilo že pojasnjeno, za ta zahtevek niso podane procesne predpostavke za njegovo obravnavo, torej tudi ne za obravnavo začasne odredbe.