Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dane napotke upoštevalo, saj je presojalo vprašanje (ne)namenske porabe sredstev, pa tudi obstoj predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je tožnica tista, ki je sklenila sporno pogodbo, ona (in ne Republika Slovenija) je tudi tista, ki se je s pogodbo zavezala tožencu izplačati določen denarni znesek, ta znesek je tudi izplačala, toženec pa se je zavezal denar porabiti za v pogodbi predviden namen. Kako in na kakšni podlagi je tožnica ta sredstva pridobila in kakšno je njeno notranje razmerje z ustanoviteljico, za presojo njene aktivne stvarne legitimacije v pogledu poslovne odškodninske odgovornosti ni pomembno.

Za presojo zastaranja odškodninske terjatve je v obravnavani zadevi treba uporabiti tretji (in ne prvi) odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker v konkretnem primeru pri pogodbeni obveznosti ne gre za obveznost, za katero bi ob upoštevanju pravil 347. člena OZ in nadaljnjih veljal krajši zastaralni rok kot sicer velja na splošno, je za zastaranje odškodninske terjatve tožnice treba uporabiti rok petih let. Iz besedila 352. člena OZ bi se sicer dalo narediti zaključek, da za odškodninske terjatve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti ni odločilno, kdaj je oškodovanec zvedel za kršitev pogodbe (in posledično za škodo), vendar pa je treba pri uporabi pravil o zastaranju paziti, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V obravnavani zadevi je zato treba upoštevati, da se tožnica pred prejemom zaključnega poročila (to je pred 22. 4. 2011) nikakor ni mogla seznaniti s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi). Gre namreč za okoliščino iz sfere toženca.

Vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere toženca.

Tudi če do kršitve pogodbe ne bi prišlo in bi bila sredstva namensko porabljena, bi bil premoženjski položaj tožnice enak (teh sredstev tožnica tudi v tem primeru ne bi več imela). To pomeni, da tožničine škode ne more predstavljati že samo dejstvo, da je soizvajalki na podlagi sklenjene pogodbe s tožencem nakazala vtoževan znesek. Kot toženec pravilno opozarja, bi ji škoda nastala le, če bi zaradi ugotovljene kršitve morala sama ta znesek že vrniti svoji ustanoviteljici (to je v proračun) in bi se njeno premoženje zato zmanjšalo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: „Tožena stranka Institut A. je dolžna tožeči stranki Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS v roku 15-tih dni plačati 40.864,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila,“ zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-tih dni od prejema te odločbe povrniti 10.579,60 EUR stroškov (celotnega) postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo četrtič. Zahtevku tožnice je delno ugodilo in tožencu naložilo plačilo zneska 40.864,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 40.864,89 EUR s pripadki) je zavrnilo, glede stroškov pa odločilo, da stranki nosita vsaka svoje.

2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni,1 toženec pa ugodilni del. Oba uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Oba zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v pritožbi uvodoma povzema nekaj stališč in napotkov pritožbenega sodišča zavzetih v odločbi I Cp 2199/2019 in I Cp 1610/2020 (da je dokazno breme o namenski porabi sredstev na tožencu; da nenamenska poraba sredstev pomeni neizpolnitev pogodbene obveznosti in s tem odškodninsko odgovornost nasprotne pogodbene stranke; da je vprašanje, ali so bila sredstva porabljena namensko ali ne, odločilno za presojo; da je treba ugotoviti obstoj ali neobstoj ostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost), saj meni, da jih sodišče prve stopnje ponovno ni upoštevalo.

V zvezi s ugotavljanjem protipravnega ravnanja opozarja, da je podala trditve o dejanski in domnevani nenamenski porabi sredstev, zato ne drži, da nenamenske porabe ne more dokazati (32. točka). Sodišče je v tem delu vnovič izhajalo iz napačnega izhodišča, kdo nosi dokazno breme, da so bila sredstva namensko porabljena. To breme je bilo na tožencu in bi ga z lahkoto zmogel. V kolikor bi sodišče to dejstvo ugotavljalo, bi ugotovilo, da toženec namenske porabe ni dokazal. Zaključki v točki 42 sodbe so napačni in neobrazloženi. Obstaja nasprotje med razlogi v 30. in 42. točki, pa med razlogi v 42. in razlogi v 48. ter 49. točki. Sodišču v zvezi s tem očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da izvajalec ni samostojno vodil dokumentacije, pač pa se je zanesel na podatke soizvajalke, kar je bilo takrat običajno.

Do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Opozarja na svoje trditve, da vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere toženca ter na stališče pritožbenega sodišča, da velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere toženca, to domnevo pa lahko ta izpodbije. Toženec v zvezi s tem ni nič navajal in nič dokazoval. Sodišče se do trditev tožnice ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati za kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Sodišče se do obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ni opredelilo. Dotakne se jo le v 39. točki, a v zvezi z obveznostjo toženca voditi računovodsko dokumentacijo, ki bi omogočila nadzor, ne pa v zvezi z nenamensko porabo sredstev. V konkretnem primeru je popolnoma jasno, da je nenamenska poraba sredstev vzrok za to, da je tožnici nastala škoda. Ker pa je zahtevku delno ugodilo, je to vzročno zvezo očitno videlo, a je ni obrazložilo. Sodba je zato nejasna tudi v tem delu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče je zmotno ugotovilo tudi obseg škode. Ugotoviti bi moralo višino nenamensko porabljenih sredstev, to pa je celoten vtoževan znesek. To je škoda, ki je tožnici nastala, za ta znesek se je njeno premoženje zmanjšalo. Način ugotavljanja škode, ki ga je uporabilo sodišče, je napačen in nelogičen. V zvezi s tem je odločalo tudi mimo trditev in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da toženec višine škode nikoli ni prerekal. To, da nič ne dolguje, je toženec utemeljeval na drugih podlagah (da je zahtevek zastaral; da tožnica ni aktivno legitimirana, da toženec ni pasivno legitimiran idr.).

Sodišču prve stopnje zaradi nekaterih v sodbi zavzetih stališč očita še pristrano vodenje postopka.

4. Toženec v pritožbi vztraja, da je odškodninski zahtevek zastaral. Ker gre pri sporni pogodbi za gospodarsko pogodbo, je treba za zastaranje uporabiti triletni zastaralni rok. V nadaljevanju obrazloži stališče, da je bila v konkretnem primeru sklenjena gospodarska pogodba. Napačno je stališče o začetku teka zastaralnega roka. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, to je v konkretnem primeru s trenutkom nastanka škode. Nepomembno je, kdaj se je tožnica nastanka škode zavedala. Začetek teka roka po prvem odstavku 336. člena OZ ni vezan na subjektivno vedenje oškodovanca, ampak na objektivno dejstvo - pravico terjati obveznost. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen instituta zastaranja. Ker je imela tožnica ves čas pogodbe možnost in tudi dolžnost preveriti izvajanje projekta in namensko porabo sredstev, to pa bi lahko storila tudi pred vsakim izplačilom, je s tem nastopila njena njena pravica terjati obveznost. Sklicuje se na odločbi VS RS II Ips 45/2015 in 404/2008. Sodišče odločitev o kršitvi pogodbenih obveznosti gradi na stališču, da toženec tožnice ni obvestil o spremembi pri izvajanju projekta, kot to določa četrti odstavek 10. člena Pogodbe. Sprememba pogodbe o sofinanciranju, ki sta jo sklenila toženec in soizvajalka, se ne more šteti za spremembo raziskovalnega projekta. Na kaj se nanaša pogodbeno določilo oziroma kakšen je njegov pomen, kaže 48. člen Pravilnika o postopkih (so)finaciranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2016). Stališče, da ima to, da toženec tožnice ni obvestil o spremembi finančnega prispevka soizvajalke, za posledico domnevo o nenamenski porabi sredstev, je zato napačno. Posledično je napačno tudi stališče, da je procesno trditveno in dokazno breme prešlo na toženca, ampak bi trditev, da so bila sredstva porabljena nenamensko, morala dokazati tožnica.

Sodišče je z ugotovitvijo, da so zato, ker soizvajalka tožencu ni nakazala denarnih sredstev, ta sredstva projektu umanjkala, kršilo razpravno načelo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Teh navedb ni ponudila nobena stranka.

Neutemeljena je tudi podredno zatrjevana odškodninska odgovornost zaradi domnevnega kršenja obveznosti pridobiti in hraniti celotno računovodsko dokumentacijo. Odgovornost za nadzor nad namensko porabo sredstev je prevzel le vodja projekta in ne toženec. Izvajalec je bil dolžan v času izvajanja projekta voditi delovno dokumentacijo o poteku projekta, sestavljati letna in končna poročila o raziskovalnih rezultatih s pregledom bibliografskih in drugih raziskovalnih rezultatov in obračunom porabljenih sredstev in sicer po metodologiji in v rokih, ki jih predpiše agencija (navedb o tem tožnica ni dala) in dokumentacijo voditi na tak način, da agenciji na njeno zahtevo omogoči vpogled v to dokumentacijo. Iz pogodbe ne izhaja, da bi moral toženec od soizvajalcev zahtevati podatke o osebah, ki so bile udeležene v projektu, višini plač, prispevkov, stroških po posameznih postavkah itd ali te podatke hraniti. Pridobiti je moral le podatke, ki so bili potrebni za oddajo zahtevkov za izplačilo. Glede vodenja dokumentacije po zaključku projekta, pa je bila ta obveznost razdeljena med izvajalca in soizvajalce. Toženec s tem, ko po zaključku projekta ni hranil in razpolagal z vso dokumentacijo, ni kršil pogodbe.

Vztraja, da tožnica za financiranje ni uporabljala svojih sredstev, ampak sredstva državnega proračuna. Njeno premoženje se zato niti teoretično ni moglo zmanjšati (prav tako ni utrpela izgube dobička) zaradi domnevno protipravnega ravnanja toženca. Škoda ji ni mogla nastati. Razdeljevala je tuj denar, morebiti iztožena sredstva ne pripadajo tožnici, ampak bi jih morala vrniti v proračun. Oškodovana bi bila lahko le RS. V kolikor ima tožnica pooblastilo vložiti tožbo, bi se zahtevek moral glasiti na plačilo odškodnine v proračun RS. Opozarja na 30. člen Sklepa o ustanovitvi javne agencije za raziskovalno dejavnost, po katerem mora tožnica presežek prihodkov nad odhodki, vplačati v državni proračun. Premoženjski položaj tožnice bi bil v primeru, če sredstev ne bi izplačala, povsem enak kot je sedaj, ko je sredstva izplačala. V kolikor jih namreč ne bi izplačala, bi jih morala vrniti v proračun. Pravilnik (UL RS 4/11) celo določa, da mora pogodba o sofinanciranju določati obveznost vračila sredstev v proračun RS, ne pa tožnici. Ponovno opozarja tudi na 55. člen Zakona o javnih financah, po katerem mora neposredni uporabnik zahtevati vračilo v proračun. Tožnica bi bila oškodovana, če bi ji država zaradi domnevne kršitve vzela določena sredstva, kar pa se ni zgodilo. Do teh navedb, čeprav je na to pritožbeno sodišče opozorilo, se sodišče prve stopnje ni (obrazloženo) opredelilo in je s tem kršilo pravico do izjave.

5. Pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili. Toženec meni, da je neutemeljena pritožba tožnice, tožnica pa enako meni za pritožbo toženca. Oba zato predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu sodbo potrdi.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženca.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

8. Uvodoma zavrača očitek tožnice o pristranskem sojenju, saj to, da je sodišče prve stopnje o nekaterih (dejanskih in pravnih) vprašanjih (npr. o tem, zakaj toženec ni samostojno zbiral in hranil dokumentacije vezane na porabo soizvajalki nakazanega denarja) zavzelo drugačno stališče, kot ga ima tožnica, ni pristranost. O pristranem sojenju tudi ni mogoče govoriti zgolj zato, ker sodišče prve stopnje s sodbami, ki so bile izdane v tem postopku, ni odločilo v njeno korist. 9. Kadar pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora dati tudi napotke za nadaljnje delo, sodišče prve stopnje pa mora te napotke tudi upoštevati (prvi odstavek 362. člena ZPP). Ni pa sodišče prve stopnje vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dane napotke upoštevalo, saj je presojalo vprašanje (ne)namenske porabe sredstev, pa tudi obstoj predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost. Očitek, da je napotke pritožbenega sodišča prezrlo, je zato neutemeljen.

10. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Drži sicer, da je obrazložitev skopa in ne vsebuje razlogov o nekaterih dejstvih, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, vendar to, kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, niso odločilna dejstva. V sodbi tudi ni nasprotij, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus. To velja tudi za razloge glede (ne)namenske porabe sredstev, ki so navedeni v točkah 42 in 49, saj gre le za navidezno nasprotje. V točki 42 se je namreč sodišče prve stopnje (čeprav to ni bilo potrebno2) opredelilo do vprašanja, ali je nenamenska poraba dokazana s predloženimi dokazi, v točki 49 pa opozarja na pogodbeno domnevo o nenamenski porabi. Nasprotja tudi ni med razlogi v točki 30 in 42, saj v točki 30, kot je mogoče razbrati iz konteksta, sodišče prve stopnje povzema (materialnopravno) stališče višjega sodišča o tem, da je dokazno breme glede namenske rabe prešlo na toženca, v točki 42 pa za konkretno dokazno oceno, pri kateri glede dokaznega bremena sodišče prve stopnje (očitno) zavzame drugačno stališče. 11. Tožnica v tem postopku trdi, da so bila sredstva, ki jih je po pogodbi o financiranju nakazala soizvajalki projekta, to je družbi C., d. o. o., porabljena nenamensko in zato od toženca kot izvajalca in podpisnika pogodbe, zahteva njihovo vračilo na pogodbeni, odškodninski in obogatitveni podlagi. Zgolj podredno, če bi sodišče menilo, da nenamenska uporaba sredstev ni dokazana, pa vračilo zahteva na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti voditi/pridobiti in hraniti računovodsko dokumentacijo za celoten projekt. 12. Sodišče prve stopnje je, enako kot s prejšnjo sodbo, zahtevek na pogodbeni in obogatitveni podlagi zavrnilo. Pri tem je v bistvenem ponovilo razloge iz sodbe P 125/2020 - I z dne 17. 6. 2020. Ker tožnica odločitve v tem delu ne izpodbija, je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP. Odločitvi tudi tokrat pritrjuje.

13. Zahtevek na obogatitveni podlagi ni utemeljen zato, ker manjka osnovna predpostavka, to je, da za pridobitev koristi (obogatitev) ene stranke in prikrajšanje druge ni (veljavnega) pravnega temelja. Sklenjena Pogodba št. 0000 o izvajanju in financiranju aplikativnega raziskovalnega projekta z dne 3. 6. 2008 (v nadaljevanju pogodba o financiranju) namreč ni ne nična ne razveljavljena, prav tako pa pogodbeni stranki nista od nje odstopili.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka na pogodbeni podlagi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino sklenjene pogodbe (glej ugotovitve v točki 11),3 izhaja, da bi tožnica po pogodbi o financiranju (11. člen) lahko zahtevala vračilo izplačanih, a nenamensko porabljenih sredstev, le v primeru, če bi nenamensko porabo sredstev ugotovila v času izvajanja projekta.4 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je projekt trajal do januarja 2011, zaključno poročilo je bilo izdelano 22. 4. 2011, (ne)namensko porabo pa je tožnica začela preverjati šele po zaključku projekta (glej ugotovitve v točki 11 in 38 izpodbijane sodbe).

15. Ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (glej prvi odstavek 82. člena OZ),5 tožnica v okoliščinah konkretnega primera pogodbene možnosti zahtevati vračilo nenamensko porabljenih sredstev nima. Take možnosti pa ji ni dajal niti v času podpisa pogodbe veljavni Pravilnik o (so)financiranju temeljnih, aplikativnih in podoktorskih raziskovalnih projektov (UL RS 73/06, v nadaljevanju Pravilnik 2006), na katerega sta se pravdni stranki sklicevali v 12. členu sklenjene pogodbe.

16. Pritožbeno sodišče ob tem ponavlja svoje stališče iz sklepa I Cp 1610/2020, da za presojo spornega razmerja in pravic tožnice v položaju, ko sklenjena pogodba še vedno velja, po zaključku projekta pa je ugotovljena nenamenska poraba sredstev, ni mogoče uporabiti Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (UL RS 4/11 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju Pravilnik 2011). Enako velja tudi za 40. člen Pravilnika o postopku (so)financiranja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (UL RS 23/09, v nadaljevanju Pravilnik 2009), ki je začel veljati 28. 3. 2009. Ne glede na to, da je bil zadnje navedeni pravilnik, s katerim je bil delno razveljavljen Pravilnik 2006 (glej 46. člen), sprejet, ko je financiranje še potekalo, je treba upoštevati, 1. da je bila konkretna pogodba, na podlagi katere je financiranje potekalo, v času njegove uveljavitve že sklenjena; 2. da sta se pogodbeni stranki v pogodbi sklicevali le na Pravilnik 2006 (kot je veljal ob sklenitvi pogodbe) in 3. da je vse pravilnike, tako tega iz leta 2006 kot tistega iz leta 2009 oziroma 2011, sprejel upravni odbor tožnice, torej tožnica. Uporaba Pravilnika 2011 oziroma zgoraj navedene določbe 40. člena Pravilnika 2009 bi zato pomenila ne le prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta (155. člen Ustave RS), ampak dejansko tudi enostranski poseg ene pogodbene stranke v pogodbeno razmerje in sicer preko spremenjenega pravilnika, kar seveda ni dopustno.

17. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presojalo tudi odškodninsko podlago.

18. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zaradi obširnih pritožbenih navedb tožnice najprej ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje, ko je presojalo vprašanje, ali je toženec kršil pogodbo (predpostavka protipravnosti), povsem po nepotrebnem ukvarjalo tudi z zatrjevano kršitvijo pogodbene obveznosti toženca zbirati in hraniti računovodsko dokumentacijo (tudi) za soizvajalki. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je tožnica toženčevo poslovno odškodninsko odgovornost s to kršitvijo utemeljevala le podredno, za primer, da ne bo dokazana kršitev pogodbene zaveze o namenski porabi prejetih sredstev. Nenamensko porabo prejetih sredstev (in s tem kršitev pogodbe) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (glej razloge v točkah 44 do 55, predvsem točko 49). Ker je ta ugotovitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilna, so pritožbene navedbe tožnice (in toženca), ki se nanašajo na podredno zatrjevano kršitev, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nerelevantne in se pritožbenemu sodišču do njih ni treba podrobneje opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za očitke, ki se navezujejo na vprašanje, ali je nenamenska poraba sredstev dokazana tudi z listinami in kdo je glede tega nosil dokazno breme. Sodišče prve stopnje je namreč ne glede na svoje zmotno stališče o dokaznem bremenu in pomanjkljivi dokazni oceni s strani tožnice predloženih dokazov, nenamensko porabo ugotovilo na podlagi (neizpodbite) pogodbene domneve. To pa zadošča za sklep o kršitvi pogodbe.

19. Ko je sodišče prve stopnje presojalo toženčevo odškodninsko odgovornost, je najprej zavrnilo njegov ugovor, da tožnica za tak zahtevek ni aktivno stvarno legitimirana in ugovor zastaranja. Ker bi bilo treba v primeru, da je prvi ali drugi ugovor utemeljen, zahtevek že na tej podlagi v celoti zavrniti, se pritožbeno sodišče najprej opredeljuje do s tem povezanih toženčevih pritožbenih navedb.

20. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica za odškodninski zahtevek, ki ga utemeljuje s trditvami o kršitvi sklenjene pogodbe, aktivno stvarno legitimirana. Tožnica je (samostojna) oseba javnega prava (glej 15. člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, v nadaljevanju ZRRD), vpisana v sodni register (glej 9. člen Zakona o javnih agencijah, v nadaljevanju ZJA). Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je tožnica tista, ki je sklenila sporno pogodbo, ona (in ne Republika Slovenija) je tudi tista, ki se je s pogodbo zavezala tožencu izplačati določen denarni znesek,6 ta znesek je tudi izplačala,7 toženec pa se je zavezal denar porabiti za v pogodbi predviden namen. Kako in na kakšni podlagi je tožnica ta sredstva pridobila8 in kakšno je njeno notranje razmerje z ustanoviteljico, za presojo njene aktivne stvarne legitimacije v pogledu poslovne odškodninske odgovornosti ni pomembno. Ali je tožnica izkazala, da ji je zaradi kršitve pogodbe nastala škoda, pa za presojo vprašanja aktivne stvarne legitimacije ni relevantno.

21. Sodišče prve stopnje se je pri presoji ugovora zastaranja oprlo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 1610/2020, da je za presojo zastaranja odškodninske terjatve v obravnavani zadevi treba uporabiti tretji (in ne prvi) odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker v konkretnem primeru pri pogodbeni obveznosti ne gre za obveznost, za katero bi ob upoštevanju pravil 347. člena OZ in nadaljnjih veljal krajši zastaralni rok kot sicer velja na splošno, je za zastaranje odškodninske terjatve tožnice treba uporabiti rok petih let. 22. Pritožbeno sodišče pri zavzetem stališču vztraja. Pri konkretni pogodbeni obveznosti, na katero tretji odstavek 352. člena OZ navezuje zastaralni rok, namreč ne gre za gospodarsko pogodbo.9, 10 Katera pogodba je gospodarska pogodba, določa 13. člen OZ.11 Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata obe stranki položaj gospodarskega subjekta. Da bi določen pravni subjekt pridobil položaj gospodarskega subjekta, pa mora izpolnjevati eno od v tretjem oziroma četrtem odstavku 13. člena alternativno določenih meril, in sicer: - da je bodisi organiziran v določeni pravnoorganizacijski obliki, to je kot gospodarska družba ali kot samostojni podjetnik posameznik; - ali pa opravlja pridobitno dejavnost (pretežno ali občasno oziroma v manjšem obsegu).12 Da pravdni stranki, ki sta sklepali konkretno pogodbo, nista ne gospodarski družbi ne samostojna podjetnika posameznika, je jasno. Tega toženec tudi ne trdi. Ne trdi (niti tega ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje) pa niti tega, da bi tožnica in on sam opravljala pridobitno dejavnost.13 Opozarja le na to, da delovanje tožnice ni bilo oblastno, kar pa po zgoraj povzetih merilih ne zadostuje za zaključek, da je tožnica gospodarski subjekt, še manj pa za zaključek, da je gospodarski subjekt toženec. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje na določbo 25. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in s to določbo povezano sodno prakso, saj je bila ta vsebinsko drugačna kot je 13. člen OZ. Stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi za presojo zastaranja treba uporabiti petletni zastaralni rok, je zato materialnopravno pravilno.

23. Materialnopravno zmotno je tudi stališče toženca, da je zastaranje odškodninskega zahtevka začelo teči s posameznimi izplačili. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo v svojem sklepu I Cp 1610/2020, takrat tožnica s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi) še ni bila seznanjena. Iz besedila 352. člena OZ bi se sicer dalo narediti zaključek, da za odškodninske terjatve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti ni odločilno, kdaj je oškodovanec zvedel za kršitev pogodbe (in posledično za škodo), vendar pa je treba pri uporabi pravil o zastaranju paziti, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.14 V obravnavani zadevi je zato treba upoštevati, da se tožnica pred prejemom zaključnega poročila (to je pred 22. 4. 2011) nikakor ni mogla seznaniti s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi). Gre namreč za okoliščino iz sfere toženca.

24. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: 1. protipravnost – kršitev pogodbe; 2. vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, 3. vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter 4. škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.15

25. Ni sporno, da je bilo s pogodbo o financiranju (6. člen) dogovorjeno, da so sredstva, ki jih je tožnica izplačala, namenska in so jih smeli toženec in soizvajalca porabiti le za izvajanje projekta, ki je bil predmet pogodbe (glej ugotovitve v 11. točki izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša s tožnico, da drugačna poraba teh sredstev, ob upoštevanju prvega odstavka 239. člena OZ, pomeni neizpolnitev te pogodbene obveznosti ter posledično tudi podlago za (pogodbeno) odškodninsko odgovornost. 26. Sodišče prve stopnje je zaključek, da so bila sredstva, ki jih je tožnica nakazala soizvajalki družbi C. porabljena nenamensko, oprlo na pogodbeno domnevo iz 4. odstavka 10. člena sklenjene pogodbe. Ta določa, da je izvajalec (to je toženec) v primeru, da pri izvajanju projekta pride do sprememb, dolžan v roku 15-tih dni obvestiti skrbnika pogodbe agencije, sicer se šteje, da se sredstva uporabljajo nenamensko. Pritožbeno sodišče soglaša, da dejstvo, da soizvajalka družba C. ne v izvedbeni fazi ne kasneje projekta ni sofinancirala v denarju višini 25 % (plačala je le 1 EUR), ampak je svojo obveznost (po dogovoru sklenjenem s tožencem že po zaključku projekta) kompenzirala s storitvami (organizacijo delavnic), pomeni spremembo v izvajanju projekta. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je izvedba projekta terjala denarna sredstva, zaradi (denarnega) financiranja sta bili sklenjeni tako pogodba med tožnico in tožencem kot pogodba med tožencem in soizvajalko. Obseg denarnih sredstev pa ima (kar je življenjsko logično) neposreden vpliv tudi na kakovost, obseg in dinamiko pri izvedbi raziskovalnega projekta. O tem, da soizvajalka (zaradi finančnih težav) ne bo zagotovila denarnih sredstev v dogovorjeni višini, bi zato toženec, če bi se hotel izogniti uporabi pogodbene domneve, tožnico moral obvestiti. Ker tega ni storil, se šteje, da so se s strani tožnice nakazana sredstva uporabljala nenamensko. Toženec je imel sicer možnost to domnevo izpodbiti, a iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je to možnost izkoristil, niti toženec tega ne trdi v pritožbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba s tem, ko sredstva, nakazana soizvajalki, niso bila namensko porabljena, kršena, je zato pravilna.16

27. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnico, da vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere toženca. Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu I Cp 1610/2020, velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere stranke, ki je pogodbo kršila, to domnevo pa lahko pogodbena stranka izpodbije (in se s tem razbremeni odgovornosti za nepravilno izpolnitev). Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženec to poskušal, tega pa ne trdi niti v pritožbi. Prvi in drugi element odškodninske odgovornosti (kršitev pogodbe, ki izvira iz sfere tožene stranke) sta tako podana.

28. Utemeljeno pa toženec opozarja, da tožnica ni dokazala, da bi ji zaradi toženčeve kršitve pogodbe (to je nenamenske porabe denarja) nastala premoženjska škoda. Preden pa bo pritožbeno sodišče to podrobneje obrazložilo, zavrača očitek tožnice, da toženec navedbam o škodi ni nikoli ugovarjal. Kot izhaja iz podatkov spisa, je to storil že v odgovoru na tožbo, ko je navedel, da tožnica ni oškodovana, saj je bil projekt izvršen v celoti in da tožnica predpostavk odškodninske odgovornosti (kamor sodi tudi škoda, op. s.) ni izkazala.17 Da tožnici ni nastala škoda (ker razdeljuje tuj denar in ne svoj), je zatrjeval v nadaljnjih vlogah.18

29. Pritožbeno sodišče v zvezi s to predpostavko ne more sprejeti ugotovitve sodišča prve stopnje, da škodo tožnice (zaradi nenamenske porabe denarja) predstavlja znesek, ki bi ga soizvajalka morala prispevati k izvedbi projekta. Ne more je sprejeti najprej zato, ker tega tožnica sploh ni zatrjevala,19 potem pa tudi zato, ker je na prvi pogled jasno, da to, da soizvajalka svoje obveznosti ni izpolnila, ni v ničemer vplivalo na premoženjski položaj tožnice. Njen finančni prispevek ni bil zato nič večji. Na njen premoženjski položaj pa ni vplivala niti ugotovljena kršitev določila o namenski porabi sredstev. Ne sicer zato, ker naj bi tožnica razdeljevala proračunski (in ne svoj) denar, ampak zato, ker se njeno premoženje zaradi te kršitve ni zmanjšalo (navadna škoda), prav tako pa ni bilo preprečeno njegovo povečanje (izgubljeni dobiček). Njeno premoženje se je zmanjšalo zato, ker je izpolnila sprejeto pogodbeno obveznost. Povedano drugače: tudi če do kršitve pogodbe ne bi prišlo in bi bila sredstva namensko porabljena, bi bil premoženjski položaj tožnice enak (teh sredstev tožnica tudi v tem primeru ne bi več imela). To pomeni, da tožničine škode ne more predstavljati že samo dejstvo, da je soizvajalki na podlagi sklenjene pogodbe s tožencem nakazala vtoževan znesek. Kot toženec pravilno opozarja, bi ji škoda nastala le, če bi zaradi ugotovljene kršitve morala sama ta znesek že vrniti svoji ustanoviteljici (to je v proračun) in bi se njeno premoženje zato zmanjšalo.

30. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti sočasno izpolnjene vse predpostavke, ugotovitev, da tožnica škode ni izkazala, zadošča za sklep, da je njen zahtevek tudi na odškodninski podlagi neutemeljen. Vprašanje vzročne zveze, s katero se sodišče prve stopnje res ni ukvarjalo, posledično na odločitev ne more vplivati, izostanek razlogov o tem pa ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

31. Pritožba tožnice je glede na obrazloženo neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje, s katero je delno zavrnilo zahtevek pa pravilna, čeprav iz drugih razlogov kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Pritožba toženca pa je iz zgoraj navedenih razlogov utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

32. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo s stroških celotnega postopka. Ob upoštevanju spremenjene odločitve je tožnica v postopku v celoti propadla in je zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)20 in vrednosti spornega predmeta priznalo: za sestavo odgovora na tožbo 1100 točk (tar. št. 19/1 OT), za vlogo z dne 15. 3. 2017 1100 točk (tar. št. 19/1 OT), za vlogo z dne 12. 5. 2017 825 točk (tar. št. 19/2 OT), za vlogo z dne 18. 7. 2017 550 točk (tar. št. 19/3 OT), za zastopanje na naroku 23. 8. 2017 1100 točk (tar. št. 20/1 OT), za zastopanje na naroku 15. 11. 2017 650 točk (tar. št. 20/2 in 1. odst. 6. člena OT), za predlog z dne 21. 2. 2018 50 točk (tar. št. 19/4 OT), za odgovor na pritožbo 1375 točk (tar. št. 21/1 OT), za vlogo z dne 28. 1. 2019 550 točk (tar. št. 19/3 OT), za pristop na narok 27. 3. 2019 550 točk (tar. št. 20/2 OT), za predlog z dne 27. 6. 2019 50 točk (tar. št. 19/4 OT), za odgovor na pritožbo z dne 23. 10. 2019 1375 točk (tar. št. 21/1 OT), za pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2020 550 točk (tar. št. 19/3 OT), za vlogo z dne 3. 6. 2020 550 točk (tar. št. 19/3 OT), za odgovor na pritožbo z dne 18. 8. 2020 1375 točk (tar. št. 21/1 OT), za vlogo z dne 3. 3. 2021 550 točk (tar. št. 19/3 OT), za pritožbo z dne 2. 6. 2021 1000 točk21 (tar. št. 21/1 OT) in za odgovor na pritožbo z dne 1. 7. 2021 1ooo točk22 (tar. št. 21/1 OT), skupaj 14300 točk, skupaj s pavšalno priznanimi materialnimi stroški v višini 2 % od vrednosti storitve do 1000 točk oziroma v višini 1 % od presežka (to je 153 točk) pa 14453 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 8.671,80 EUR, skupaj z 22 % DDV (1907,80 EUR) pa 10.579,60 EUR. Stroška za plačano takso za pritožbo pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, ker ga ni priglasil. 1 Tožnica uvodoma navaja, da izpodbija celotno sodbo, vendar je iz nadaljevanja (to je iz predloga odločitve in obrazložitve) razvidno, da pritožbo vlaga le zoper zavrnilni del. 2 Za zaključek, da je šlo za nenamensko porabo in s tem za kršitev pogodbe, je zadoščala že (neizpodbita) pogodbena domneva. 3 Ugotavljanje vsebine pogodbe ima značilnost ugotavljanja dejanskega stanja. Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče, saj jih pravdni stranki ne izpodbijata, vezano. 4 V takem primeru je imela možnost pri pogodbi vztrajati in zahtevati le vračilo sredstev, ki so bila nenamensko porabljena, ali pa ustaviti nadaljnja izplačila, odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo vseh izplačanih sredstev s pripadki in morebitne škode. 5 Tožnica v pritožbi ne trdi, da je bila (skupna) volja strank drugačna, da je to pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrjevala (in dokazovala) in da je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. 6 Tožnica je tudi po ZRRD (glej 20. člen) tista, ki zagotavlja financiranje izbranih raziskovalnih in infrastrukturnih programov in projektov. 7 Glej potrdila o bremenitvi računa ... (priloga A24 do A40) ter dokazilo, da gre pri računu, ki je bil bremenjen, za podračun tožnice v sistemu enotnega zakladniškega računa države (priloga A57). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da gre pri enotnem zakladniškem računu le za sistem, ki naj bi (med drugim) zagotavljal učinkovit pregled nad stanjem denarnih sredstev javnih subjektov, hkrati pa njihovo učinkovito upravljanje. Pri tem imetnik računa samostojno odloča o porabi sredstev iz svojega podračuna. Vsak podračun ima s statusno pravnega, obligacijskega, davčnega, računovodskega vidika in vidika predpisov o izvršbi in zavarovanju enak status kot transakcijski računi po Zakonu o plačilnem prometu (glej 7. člen Odredbe o vzpostavitvi sistemov enotnega zakladniškega računa) in so zato sredstva na takem računu sredstva imetnika takega podračuna. 8 Po 12. členu ZRRD se sredstva za financiranje raziskovalne in razvojne dejavnosti zagotavljajo v državnem proračunu in tudi iz drugih virov. Po 39. členu ZJA so prihodki javne agencije: - sredstva proračuna, pridobljena na podlagi pogodbe, sklenjene s pristojnim ministrstvom oziroma lokalno skupnostjo, - prihodki, pridobljeni s prodajo blaga in storitev, in - drugi prihodki. 9 Pri presoji, ali je sklenjena pogodba gospodarska pogodba, gre za materialnopravno presojo. Ugovor tožnice, da gre za prepozne (pritožbene) navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati, je zato neutemeljen. 10 O tem, da ne gre za občasno terjatev, se je pritožbeno sodišče izjavilo že v svoji prejšnji odločbi: občasne terjatve so tiste, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot so terjatve obresti, ali pa za takšne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Značilnost občasnih terjatev je njihova samostojnost in določenost oziroma določljivost po višini, zato ne gre za občasne terjatve, če se te nanašajo na dele neke celote. Slednje smiselno izhaja iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki izključuje uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka za obročna odplačila ali druge delne izpolnitve (glej odločbo VS RS III Ips 7/2019). 11 13. člen OZ se glasi: (1) Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno. (2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. (3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. (4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. 12 Glej N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, 2003, stran 138 do 143. 13 Po drugem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. 14 Gre za stališče, ki ga je v več zadevah zavzelo ESČP in mu sledita tako Ustavno kot Vrhovno sodišče (glej na primer odločbi US RS Up-1177/12 in Up-89/14 ter odločbo VS RS II Ips 21/2021. 15 Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, stran 207-208. 16 Iz razlogov, ki so bili navedeni v točki 18 te odločbe, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožnice (pa tudi toženca), povezanih z vprašanjem kršitve pogodbe, ne opredeljuje, saj na odločitev ne morejo vplivati. 17 Glej navedbe v 6. točki odgovora (list. št. 34). 18 Glej navedbe v vlogi z dne 8. 3. 2017 (list. št. 86), vlogi z dne 12. 5. 2017 (list. št. 109) in v vlogi z dne 25. 8. 2017 (list. št. 162). 19 Da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo trditveno podlago in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljeno opozarjata obe pravdni stranki. To kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je pravilnost odločitve oziroma ugotovitve o obstoju škode, presojalo le ob upoštevanju s strani tožnice ponujenih navedb. 20 Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo tarifo veljavno v času odmere, saj se zaradi spremenjene tarife število točk za opravljene storitve ni zmanjšalo za več kot 10 % (3. odstavek 12. člena OT). 21 Upoštevana je vrednost izpodbijanega dela sodbe (to je vrednost 40.864,06 EUR) in ne celotna vrednost. 22 Tudi pri tej nagradi je upoštevana vrednost s pritožbo tožnice izpodbijanega dela sodbe (to je vrednost 40.864,89 EUR) in ne celotna vrednost.